Poezija Iz Zaprašenega Arhiva V.

Notranjost poka točno tam, 
kjer so nekoč že bile razpoke.
Sedanjost prinaša nove in nove.

Gole stene ne zdržijo.
Zlom.
Rušenje.
Kolaps globoko v meni.

Dnevi brez sončnega vzhoda,
dnevi, ko so oči slepe.
Dnevi, ko se bojim iz kletke.
Dnevi se razraščajo v mesece,
meseci v leta.

Izsek iz lokalnih novic,
rubrika Parcele duš:
Gradnja nove hiše,
kjer so bile žalostne ruševine.

Po mnogih letih zaslišim bitje v prsih.
Zvok, sprva tuj, udomači popolne note.

Nasmeh duše posadi mavrico na vrt ljubezni,
jaz pa samo zamahnem z roko ob drami,
ki še vedno raste na premnogih vrtovih.

Trenutno stanje duha: Lahkotno kot peresce 🙂

Poezija Iz Zaprašenega Arhiva VIII.

Lahko prisloniš mrzlo puško 
na moje čelo.
Z matematično natančnostjo
lahko medtem prebrskaš oči
in iščeš iskro strahu.
Niti za dolžino temne borovnice
ne bom pobegnila proč.

Morda bo za trenutek
misel na svinčeno kroglo,
ki išče pot skozi dolgo cev,
kot strela ožgala možgane –
a pogum,
ki se kotali v meni,
ne bo dovolil vekam,
da bi zatrepetale.

Misliš,
da me umirjajo puščice spominov,
ker sem bila nekoč že prerešetana
bolj kot drag švicarski sir?

Kako se motiš!
Gladina v meni je mirna
kot napeta struna,
ker nimaš moči od trenutka,
ko sem nehala verjeti,
da obstajaš.

Samo strah si,
ki kot vampir izgine,
kakor hitro ga ujame sončni žarek.

Trenutno stanje duha: Grem na porcijo sončka 🙂

Poezija Iz Zaprašenega Arhiva II.

Amputirano upanje in sanje v kotu kletke,
zaklenjene z nešteto ključavnicami.
Baterije žalosti zarjavelih ključev
so napolnjene do maksimuma.

Labirint do sonca in zvezd
je zgrajen po matematični formuli
s tisoč neznankami,
jaz pa sem izgubila drobtinice
in ne najdem poti domov.

Umrla sem v zmešnjavi cest.
Ampak ne joči.
Nekje drugje sem se znova rodila.

Trenutno stanje duha: Še malooo 🙂

Poezija Iz Zaprašenega Arhiva I.

Prešnji teden sem na veliko polnila škatle. Razlog? Selitev v novi domek. Pri praznjenju omar sem razmišljala o tem, kako malo stvari dejansko uporabljam, kako malo potrebuje človek za  preživetje. Bilo je kar nekaj aha-trenutkov (prevod: ko ob najdbi dolgo iskanih predmetov rečeš: “Aha, tukaj si!”). Zmagovalka je bila namizna lučka, ki sem jo iskala vse odkar sem se lansko leto priselila in sem jo že dodala na seznam najbolj misterioznih in nikoli pojasnjenih dogodkov mojega življenja. V enem od predalov je med kupom knjig ležala drobna beležka in kup listov s pesmimi. Najstarejši datum je leto 1999, torej je najstarejša pesem iz prejšnjega tisočletja (le zakaj se nenadoma počutim kot stara ženička? ).
ZAKAJ?

Leteti hočem.
Zakaj mi lomiš krila?
Svobodo hočem.
Zakaj me želiš zasužnjiti?
Zbuditi se hočem.
Zakaj mi podtikaš uspavalne tablete?
Hočem biti jaz.
Zakaj mi ne dovoliš?

Trudim se na vso moč.
Zakaj to ni dovolj?
Zate si natikam maske.
Zakaj ni nobena dovolj dobra?
Dam ti vse.
Zakaj hočeš še več?
Umiram globoko v sebi.
Zakaj tega ne vidiš?

Zakaj si tako slep? Zakaj?

Trenutno stanje duha: Vesela, da sem v vsem tem času zrasla vsaj za nekaj metrov 🙂

Spomini (PS)

Objem dveh src.

Src, ki sta se prvič sestavili izven tega časa in prostora.

Prostora v skladišču mojih celic je premalo za vse lepe spomine.

Spomine odnese konec življenja na list papirja.

Papirja zmanjkuje.

Zmanjkuje črnila za sliko nežnosti tvojega dotika.

Dotika se me … TISTI pogled.

Pogled globoko v – do srečanja s tabo – neodkriti del mene.

Del mene, ki zdaj pripada tebi, nama …

Ali lahko pozabim, da sva drug drugemu večni dom?

Še najmanj 1000 življenj ne.

Trenutno stanje duha: Mislim na pravljico o Marjetici in Čmrlju 🙂

Poezija Iz Zaprašenega Arhiva IV.

Tvoj dotik naredi 
iz mojih nog mehko peno.
Odpreš srce
brez trkanja
ali pritiska na zvonec.

V tebi je
nekaj tako čudovitega,
da bi dala svoje življenje
za en sam objem tega dragulja.

Duši pojeta druga drugi
nadzemeljsko arijo.
Najine ustnice so neme.
Ne potrebujeva besed.
Oba veva.
In to je dovolj.

Trenutno stanje duha: Ko se spremenimo, se lahko spremeni tudi že davno napisana pesem 🙂