Druga ustvarjalna svečka :)

Septembra 2013 smo se jaz & moji izdelki prvič odpravili na sejem. Uh, koliko se je spremenilo od takrat. Predstave o ustvarjalni poti so se razletele, izdelujem nekaj popolnoma drugega, drugače dojemam lepoto, merila so se povzpela za nekaj stopničk.

Kljub temu, da sem iz perspektive izkušenj ter učenja začetnica, lahko z gotovostjo rečem: Omejujejo nas le zidovi, ki smo jih zgradili okrog sebe. Največja ovira, ki jo moramo premagati na poti, smo mi sami.

Najtežja skala, ki jo še vedno razbijam, je prepričanje, da nisem dovolj dobra, sposobna, nadarjena, pametna. Da si ne zaslužim biti vse in početi vse, o čemer sanjam. Ko sem začela bolj ceniti sebe in svoje delo, se je začel spreminjati svet okrog mene.

Druga skala na poti je prepričanje, da sta služba ter služenje denarja tesno prepletena z mukami in trpljenjem. Delo = tlaka. Ogromno ljudi gara za minimalno plačo, in početi nekaj prijetnega za plačilo, se zdi sebično ter požrešno.

Tretja skala se tesno dotika druge – vse, kar ne prinaša zaslužka, je nekoristno in izguba časa. Ustvarjalna pot na začetku ne prinese plusa na banki. Ravno obratno. Vložiš ves čas ter denar, se odpoveš tisoč in eni stvari, pa še zdaaaleč nisi na zeleni veji. Dolgo časa sem se počutila kot nekoristen član družbe, ker razen minusa nisem prispevala k domačemu proračunu ničesar (razen kupa nitk, ki sem jih med šiviljskimi maratoni raznosila po celem stanovanju – podobno kot regratove lučke v vetru, le da v mojem primeru ni zraslo blago, kar bi bilo naravnost fantastično 🙂 🙂 🙂 ).

Obliko in dimenzije četrte skale sem začela spoznavati šele pred kratkih, kljub temu, da je bila od nekdaj tam. Skušala sem se omejiti, določiti ustvarjalni okvir, začrtati pot. Obremenjevala sem z razmišljanjem, kaj ustvarjati, kaj je pravo zame. Sedaj vem, da ne morem uokviriti slike, ki se nenehno spreminja. Vse je minljivo. Kar mi polni srce sedaj, me bo morda naslednji teden pustilo prazno. Precizno načrtovanje prihodnosti je nepotrebno, saj ne vem niti tega, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Če si “kontrol frik” kot jaz, je že misel na prepuščanje toku naravnost strašljiva. Pa vendar hkrati osvobaja. Lahko se premikam, lahko se spreminjam, ne rabim v vsakem trenutku vedeli, kam grem. In ne, ne rabim vedeti, kako bom prišla do tja. Vse se odvija natanko tako, kot se mora.

Skale in ovire so prinesle kup bolj ali manj modrih spoznanj 🙂 :

  • Bolj ko smo povezani s svojim bistvom, s svojo edinstvenostjo, lažje se izražamo skozi ustvarjanje. To je tisto, kar pritegne ljudi – naša pristna, čista, žareča energija, vpletena v izdelke. Stranke nikoli ne kupujejo le naših izdelkov, kupujejo del nas.
  • Ne moremo primerjati svojih začetkov s sredino poti nekoga drugega. Spoštujmo točko, kjer smo, spoštujmo točko, kjer so drugi. Dovolj je, da se trudimo biti vsak dan malenkost boljši kot včeraj. Dovolj je. Nehajmo se primerjati z takšnimi ali drugačnimi mojstri, to je NAŠA pot, naš razvoj, ne pa njihov.
  • Poti, po katerih je vredno hoditi, so vedno posute z ovirami (vendar ne spreglejte rožic, prav gotovo so tudi one tam 🙂 ) .
  • Strah ne bo izginil, dokler rastemo in se učimo.
  • Motivacija in navdušenje nista temelja, na katerem gradimo vse ostalo. Začetnega navdušenja ni dovolj za celotno dolžino poti. Navdušenje in strast se množita z delom in učenjem. Sta kot stara lokomotiva – kljub ogromnemu vložku energije se sprva komaj opazno premika. A potem gre vedno hitreje, dokler ne teče veselo ter neobremenjeno naprej 🙂 .

Le kaj se je dogajalo od zadnjega zapisa? 🙂

Pikin festival Bazart Elenah

Elenah uhani iz blaga pisani mixElenah uhani iz blaga prstan črno belo rdeče pike blagoElenah toaletka drobižnica etui za očala puce barve pisanaElenah drobižnica metulj vijola gumbElenah drobižniva za velike zaklade klavir modra muce rozaElenah copati črno belo pike gumb roža

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂

 

Čudovita preprostost

Te besede pišem na vlaku. Ker v vagonih ne ponujajo šivalnih strojev in ostalih dobrot za ustvarjanje, brez slabe vesti le sedim in ne počnem ničesar. Le jaz, moje misli ter modra beležka. Balzam 🙂 .

Čeprav so šolske klopi že zdavnaj za mano, še vedno občutim svežino septembra. Vidim dlan, dotika se svetleče kljuke mavričnih vrat. Za vrati so nova znanja, nove izkušnje. Razmišljam o lekcijah, ki se jih želim naučiti do naslednjega šolskega leta. In razmišljam o pomembnih spoznanjih poslavljajočega se poletja.

Letošnji dopustek ni 100% napolnil moje baterije. Kolesa v moji glavi so se vrtela s preveliko hitrostjo in termometer je kazal preveč stopinj, da bi lahko preklopila na “dopustniški način”.

Pa vendar je dopust obrisal prah iz skrinje mojega navdiha. Spomnil me je na čudovito lepoto preprostosti. Narava se ne trudi biti lepša – ve, da je popolna točno takšna, kot je. Sončni vzhod, nebo, listje tik po dežju in rožice so del dih jemajoče barvne palete, ki je ne moremo polepšati niti z najbolj naprednim računalniških programom. Luna ne potrebuje ličil. Vse, kar bi dodali, bi naredilo naravo manj popolno.

Enako je v življenju ter ustvarjanju. Manj je več. Popolnost ni stanje, ko nimamo več ničesar dodati. Popolnost je stanje, ko ne moremo več ničesar odvzeti. Sedaj se bolj jasno zavedam, kaj iščem. Tanko mejo med premalo in preveč. Točko preloma.

Dan se mi zdi ravno pravšnji za pričetek novega šolskega leta. Ne bo ocen na papirju, nihče mi ne bo gledal pod prstke in me priganjal. Edino merilo uspeha bodo mojo občutki. Na urnik dodajam dva predmeta: “Čudovita preprostost ali manj je več” ter “Biti bolj JAZ” 🙂 .

 Preden vam pomaham, pripenjam koščke dopusta 🙂 :

IMG_9298-2

Del božanske plaže Punta Rata (Brela, Dalmacija)

IMG_9217

Morje v družbi sonca & oblačkov

IMG_9254-2

Huh, skoraj me je odpihnilo 🙂

 Lep ustvarjalni pozdravček 🙂 .