Gail Honeyman – Eleanor Oliphant is completely fine

“There are scars on my heart, just as thick, as disfiguring as those on my face. I know they’re there. I hope some undamaged tissue remains, a patch through which love can come in and flow out. I hope.”

Eleanor Oliphant živi preprosto življenje. Vsak dan gre v službo v enakih oblačilih, je enako kosilo in kupi dve enaki steklenici vodke vsak vikend. Eleanor Eliphant je srečna. Nič ne manjka v njenem skrbno načrtovanem življenju. Razen včasih, ko manjka prav vse ….

Knjiga, polna osamljenosti, a hkrati polna drobnih lepih trenutkov in pozornosti, ki napolnijo življenje. Knjiga, ki nas spomni, da ne smemo soditi ljudi po zunanji podobi – včasih najdemo zdravilno toplino v “nebleščečih” ljudeh, medtem ko so lahko na videz popolni ljudje vse prej kot to.

 

O službi, šoli in črnih luknjah

Težko je pisati o težkih rečeh. Pa ne le zato, ker se zdijo na papirju tako dokončne, temveč zato, ker sejejo oblake na moj virtualni otoček, na katerem sem vedno želela deliti sonce.

Pa vendar … pridejo v življenju trenutki, iz katerih ne moremo izbrisati temnih odtenkov. Trenutki, ki nas obračajo kot lutko iz cunj na spiralno zavitem vlakcu zabaviščnega parka. Trenutki, ko podvomimo v svojo pot.

Vem, neradi pomislimo na TISTO. Niti dotikati se ne želimo tega krhkega mehurčka. Kot da ne verjamemo, da se bo TO zgodilo tudi nam – če pa že, pa vsaj še nadaljnjih 40 ali 50 let ne.

Januarja je umrl moj svak. Pogumno se je boril, molče prenašal bolečine, pa vendar je bila bolezen močnejša. Pred nekaj tedni ponovno pogreb – soustvarjalka, ena najbolj močnih in pozitivnih oseb, kar sem jih kdajkoli srečala. Oseba, ki nas je učila užiti trenutek in kako biti srčen do sočloveka tudi sredi lastnega trpljenja. Dva človeka, mlajša od mene, sta imela dolg spisek ciljev in želja – za katere je žal zmanjkalo časa. 

Ko sem spremljala boj za življenje tako mladih oseb, je iluzija večnosti počila. Kot bi me nekdo pogledal v oči tako resno, da kljub strahu pred njegovimi besedami ne bi upala odmakniti pogleda, in rekel: »Helena, neozdravljivo bolna si. Umiraš. Ne vem, kako hitro bo bolezen napredovala. Morda so pred teboj le še dnevi, morda desetletja. Tvoja bolezen je tako nepredvidljiva, da statistično gledano težko napovem. Ampak nekaj je gotovo – ne boš ozdravela, zato se moraš naučiti živeti z negotovostjo poteka bolezni in gotovostjo konca.«.

Razum ve, da so izgube in bolezni opomniki, da zaživimo bolj pristno. Pa vendar me je namesto brce k spremembam zajela PANIKA. Prej nisem niti slišala, kako zrnca peščene ure polzijo skozi odprtinico, potem je vsak padec zrna donel kot udarec kladiva ob kovino. To jasno zavedanje konca ter lastne nemoči nad potekom dogodkov me je vrglo v luknjo, tako temno in globoko, da nisem videla dna. Le padanje sem čutila, ničesar ni bilo, za kar bi se lahko zagrabila in ustavila izginjanje v temo. Toliko vsega, kar se je zdelo nadvse pomembno, kar me je veselilo, je izpuhtelo kot kapljice v vročem poletju – in za seboj pustilo praznino, ogromno praznino, za katero nisem imela pojma, kako za vraga jo zapolniti.

Prepričana, da je služba rešitev, sem pridno pošiljala prijave. Po razgovorih, na katerih sem čutila odpor, pomešan z občutkom, da ne spadam tja, sem našla službo, ki se mi je zdela pisana na kožo – a sem že po nekaj dneh spoznala, da me bo zadušila, če ostanem. Takrat sem si končno priznala, da je služba le beg. Beg od izolacije domačih  sten, od strahov, od praznine. Tako izgubljena sem bila, želela sem, da mi vsaj za 8 ur dnevno nekdo pove, kaj moram početi – ker JAZ nisem vedela.

Sedaj, ko panika popušča svoj primež, sem globoko hvaležna za lekcijo minljivosti. Globoko hvaležna za praznino – saj jo lahko zapolnim točno tako, kot sama želim, ne pa tako, kot naj bi bilo prav. Sedaj vem, da je to edina pot do veselja v najbolj čisti obliki.

Največji korak zame je vpis v šolo. Da bi znala tudi sama grafično oblikovati noro dobre vzorce, se je zdelo vedno neuresničljivo, pretežko zame. Govorila sem si, da imam premalo talenta, premalo poguma, preveč let – a besede, da moram vsaj poskusiti uresničiti svoje sanje, so bile glasnejše.

Uf, ni enostavno polniti rahlo zarjavelih možgančkov z novimi informacijami. Ni enostavno učiti nerodnih prstov risanja. Ni enostavno prebroditi trenutkov, ko se zdi vse svinčeno težko. Pa vendar se na tej popolnoma neznani poti počutim »končno doma«.

Spoznavam, da se le izven cone udobja, ko rastem in napredujem, počutim resnično živo. Srčno upam, da bom z novim znanjem oživila ideje, ki se razraščajo v meni in povzročajo nemir. Da bom napolnila ne le moje srce, temveč tudi srca strank – in naredila njihova življenja na nek način lepša.    

Sarabaj – Tjaši Artnik Knibbe: RANLJIVA

Avtorica se je po izgubi brata, mame in očeta sama odpravila na 850km dolgo romarsko pot. Potovanje ji je predstavljalo prelomnico, ko je iz vloge »otroka« po smrti svojih staršev z vsakim korakom bolj zorela v odraslo osebo. »Pot mi je podarila izjemno priložnost za odpiranje najbolj skritih delov srca in najbolj zamegljenih delov uma. Bolečina se je z vsakim korakom in močno namero, da se osvobodim njenega oklepa, polno izražala na romanju, a me je skozi tunel ranljivosti vračala v mehkobno, sočutno in sočasno milo bitje,« strne svoja spoznanja avtorica.

Utrinki iz knjige  :

Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, Boga, ali so, milo rečeno normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivost in sposobnost navezanosti in empatije in mu v drugi sapi na hitro vse vzameš?

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« Pam Brown

Nikar se ne bojte. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaše življenje. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce.

Če se vprašamo: »Česa se moram naučiti, da bom to zdržala?«, smo pripravljene, da se razvijemo naprej. V trpljenju smo najprej osamljene, negotove in ranljive. V tem času se naučimo sprejeti, da potrebujemo več pomoči in da potrebujemo druge ljudi. V trpljenju potrebujemo zmožnost, da zaupamo. Moramo zaupati, da imamo v sebi vse moči, da lahko trpljenje obvladamo. Če se upiramo, da bi uporabile te moči v nas, ostanemo žrtve in zavračamo odgovornost na druge. Vztrajamo pri trpljenju in zavračamo zorenje. V naravi vidimo,da umiranje in minevanje vodita v novo nastajanje. To lahko prenesemo tudi na nas. V trpljenju moramo ohraniti upanje, da ga bomo prestale. Moramo verjeti in zaupati, da nas bo pripeljalo k nečemu novemu.

»Ko si že tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi.« Grenlandski pregovor

»Življenje najbolje uporabimo, če ga porabimo za nekaj, kar traja dlje kot življenje samo.« William James

Ne boj se bolečine. Ne boj se odgovornosti. Ne boj se zrelosti. Kar plaši, v resnici osvobaja.

Nisem osamljena, le na poti vase.

Veš, kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je bolečini in se zaradi nje počuti umazan in gred, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubi.

Bolečino je mogoče premostiti le, če ji prisluhnemo. Vse ostale dejavnosti »proti« njej so le kratkotrajno blažilo.

Odvrzi vse, kar je lažno, odvrzi na strahu temelječa opravila, odvrzi vse, kar ni ljubezen, kar je težko, odvrzi vse, kar sodi v preteklost, odvrzi vse, kar ni tvoje, odvrzi vse, kar ni resnično.

Nikar se ne bori z mislijo, kakšen je svet. Uporabi čisto vsak atom energije za dejanja spremembe. Nikar se ne obremenjuj z ljudmi, ki tarnajo in ustvarjajo le oblak negative. Hodi s svojim tempom in jim sveti na poti.

Življenje je lepo, a le če si ga upaš na polno, ranljivo živeti.

Sledi radosti. Odločaj se v stiku z njo. Po svoje je to čustvo najbolj ranljivo in si ga morda zato ne upaš čutiti. Je najbližje duši, a sočasno tako blizu strahu, sramu in krivdi.

»Če hočemo priti ven, moramo iti skozi.« Michael Brown

Spusti misel o preživetju in začni polno živeti.

Čustva postanejo problematična le, če jih ni mogoče izraziti ali prebaviti na zdrav način.

Na srečo ego ne mara bolečine, zato se prav v bolečini lahko ponudi priložnost za osvoboditev.

Ranljivost ne pomeni, da se pustimo raniti od vsega, ampak da jo znamo izbrati, ko je treba in v njej vzdržati, dokler je potrebno. Ranljivost nam ohranja zavest, da smo taki kot drugi. Polni občutljivih mest, polni hrepenenja po sprejetosti, razumevanju, priznanju, lačni objemov in dotikov, ki dajejo varnost in zavetje.