Trenutki jasnine

Ko plavam proti toku, ne morem do besed. Tik pod površjem so, čutim, kako vibrirajo, skoraj dotaknem se jih lahko. Pa vendar me od njih loči tanka pregrada iz neprebojnega stekla.

Ko plavam s tokom in dovolim, da me odnaša življenje na neobljudene kraje, kamor mi je namenjeno, me besede preplavljajo v valovih. Lovim jih v dlani. Zajemam in zajemam, kot prijetno hladno studenčnico pijem ta čudoviti občutek. Takrat si zaželim, da bi bile moje dlani še večje, srce širše, saj je toliko vsega, kar bi rada zapisala.

Oblikovanje besed, združevanje v stavke in risanje lastne zgodbe je zdravilno. Ne moremo ozdraveti, če ne povemo zgodbe. Ne moremo pozdraviti ran, dokler so skrite za debelimi lesenimi vrati stare omare. Ko zapišemo zgodbo, jo stlačimo v helijev balon in spustimo v nebo, smo lažji za težo besed. In ko se balon z našo zgodbo oddaljuje, jo vidimo iz nove perspektive. Gledamo jo od daleč, lahko jo obračamo kot kocko in pozorno opazujemo njene ploskve. Zavemo se, da smo večji od zgodbe, zgodba ni več del nas samih. Lahko jo spremenimo, spletemo na novo, plasti kocke obarvamo po svoje.

Od zadnjega zapisa na blogu pišem, pišem, pišem. Občutek imam, da mi bodo prstki odpadli, ampak besede še kar pritekajo. Sestavljam zgodbe o sebi, življenju, ustvarjanju. Pogled se jasni, besede ga čistijo kot filter. Čutim prehod v drugačen svet, čutim, da od sedaj naprej ne bo nič več, kot je bilo. A poznate ta občutek? 🙂

V soboto sem bila po dooolgem času na sejmu v Ljubljani. Domov sem se vrnila do roba in še preko napolnjena z metuljčkasto energijo. Nekaj, kar sem izgubila pred meseci, se je vrnilo na svoje mesto. Sama pri sebi sem pomislila: “Elenah, dobrodošla nazaj” 🙂 .

Pripenjam nekaj sejemskih utrinkov:

Projekt polepšanja štantka se je pričel. Izdelala sem nove fensi-šmensi cene, v prihodnosti sledi še nekaj izboljšav 🙂 .

IMG_20150528_112614-2

Jaz med barvami 🙂 :

IMG_20150530_110040-2

Z menoj so bile čisto frišne zadevice – domek za očala / peresnica / toaletka 🙂

IMG_20150530_105952-2Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Velike in majhne sanje

V prvi polovički leta je moja notranja baterija kljub premoru in izdatnemu počitku ekspresno izgubljala število črtic. Kolo ustvarjanja sem vedno težje zagnala, veriga je zarjavelo godrnjala. V vsaki celici mojega telesa je začel nadležno doneti alarm in ne glede na to, kako močno sem pritiskala gumb za izklop, ga nisem mogla utišati. Kristalno jasno mi je postalo, da nekaj počnem narobe, ZELO narobe.

Po dolgih tednih premetavanja svoje notranjosti in iskanja križišč, kjer sem narobe zavila, sem začela sestavljati sliko.

Odkar sem pred tremi pustila službo, ki me je dušila, in odšla na lov za sanjsko službo, sem bila sveto prepričana, da je obdobje ignoriranja mojega notranjega glasu zaključeno. Sedaj vidim, da sem upoštevala le del sebe, ki sem ga tako dolgo tlačila, za preostale delčke pa sem bila še vedno gluha. Če si ne prisluhneš in trmasto hitiš naprej, se spremeniš v hrčka, ki vrti kolo dan in noč, vendar je še vedno na popolnoma enakem mestu.

Počasi razbijam napačne vzorce in prepričanja, ki sem jih pletla skozi življenje. Učim se ustaviti in utišati notranjega kritika, da bi lahko zaslišala svoj pravi glas.

Učim se umiriti, prekiniti nenehno hitenje ter občutek, da MORAM čimprej priti do cilja. Učim se, da je včasih manj več. Dve uri dela lahko ponudita boljše rezultate od celodnevnega norenja brez počitka.

Spoznavam, da je bolje imeti več majhnih sanj kot ene same velike. Ker če se za ceno velikih sanj odpoveš vsem majhnim, te začne razžirati praznina. Velike sanje niso nič vredne, če zanemariš vse ostale delčke sebe, ki prav tako potrebujejo pozornost in ljubezen. Prav tako niso velike sanje nič vredne, če prideš na cilj sam.

Brskam po sebi in iščem majhne sanje, na katere sem pozabila, prepričana, da bodo pojedle dragoceni čas, namenjen velikim sanjam. Korak za korakom vračam v svoje življenje pisanje, fotografijo, kuhanje, knjige, gibanje, druženje. Učim se ponovno uživati v vsem, kar mi je notranji kritik odtegoval s trkanjem na slabo vest.

Ko imaš tako dolgo pred očmi cilj, pri katerem je pomembna produktivnost in gradnja nečesa, kar prinaša denar za preživetje, je težko enostavno uživati v stvareh, ki niso povezane s tem. Pa vendar sedaj vidim, da se brez teh sestavin reka ustvarjalnosti spremeni v motno jezero. Naravnih zakonov enostavno ne moreš pretentati. Če si ne prisluhneš, dobivaš od življenja zaušnice tako dolgo, dokler ne priznaš resnice. Boleče, pa vendar če pogledamo iz druge perspektive – dar, vreden več od vagona zlata (no, priznajmo si, včasih bi raje izbrali zlato 🙂 ) .

Ustvarjalne ovire se počasi znižujejo. Dobivam novi zagon, sveže ideje. Na ustvarjanje se trudim ponovno gledati kot na hobi, ne kot na službo. Le tako si dovolim vzeti čas za neobremenjeno ustvarjanje, igranje z novimi idejami, brez nenehnega ocenjevanja stopnje produktivnosti. Skušam gledati skozi sveže umita očala.

Ne delam si utvar. Vem, da me bo začelo ponovno vleči na staro pot. Ampak takšna pač sem. Ne znam delati polovično, raje delam s vsako celico telesa, dovolim, da me posrka vase. Pa vendar bi rada verjela, da sem se naučila te lekcije in nove klofute ne bodo potrebne 🙂 .

Za konec še skok v ustvarjalno sobico. Končno sem realizirala idejo, ki je rasla v glavi skoraj leto dni – magnetki, oblečeni v blago 🙂 :

IMG_8338Posebno darilo za posebno osebo – trak za ključe, mijauuu uhančki, srčkast magnetek ter čestitka:

IMG_8346Pa lep deževni pozdravček 🙂 .

Dva koraka naprej & pet nazaj

Dragi moji, tole pišem s svinčenim občutkom v srcu.

Zakaj svinčenim?

Ker se število ljudi, vrženih preko roba preživetja, nenehno povečuje. Ker je lahko srečen, kdor ima službo, kaj šele, da bi izbiral, kaj bo delal in prihajal domov s svetlečim nasmehom na obrazu. Takšne izbirčnosti in razkošja si v današnjih časih ne more privoščiti vsak. Jaz si ga (trenutno) še lahko.

Ker se živo spominjam občutka brezizhodnosti, iskanja službe, finančne odvisnosti ter globokega minusa na banki. Še sedaj čutim ujetost v službah, ki so v meni poteptale možnost za rast.

Ko vse tole seštejem, imam občutek krivde, če samo razmišljam o tem. Občutek krivde, da me obkroža toliko pozitivnega, pa vendar ne žarim od gole hvaležnosti.

Kljub svincu v srcu bom iskrena. Iskrena bom zase, ker je čas, da se spopadem z občutki krivde, ki se pojavijo, kadar “jamram”. Čas je, da se spopadem s strahom, da bom zvenela nehvaležno ter pesimistično. Iskrena bom za vse vas, saj nas maske na obrazih le oddaljujejo. Kdaj pa kdaj lahko priznamo sebi in ljudem okrog nas, da nismo pogumni in zadovoljni. Da smo na trenutke prestrašeni, utrujeni. Da ne vemo, kako priti do tja, kamor želimo priti. Ali še huje – nimamo pojma, kam želimo.

Pred časom mi je moj D. rekel, kako pogumna sem, ker se podajam na samostojno ustvarjalno pot. In sem odgovorila, da nima moja odločitev nobene povezave s pogumom.  Je le logična posledica dejstva, da nisem našla službe, ki bi bila zame sanjska, v meni zbudila odličnost, povezovala moje sposobnosti in mi nudila ugodne pogoje za rast. Edina rešitev je bila gradnja sanjske službe. Ne, moja pot ni povezana s pogumom, ampak s tem, da svojih želja ne morem spremeniti. So del mene, ki ga ne morem izbrisati, brez da bi izbrisala svoje bistvo.

Ko plujem s tokom, se zdi vse prav, prihodnost je kot topel poletni dan. Ti trenutki, prepredeni z metuljčkastim navdušenjem, so zame raj.

In potem se neslišno, po prstkih, prikradejo trenutki (zadnje čase jih je veliko), ko plavam proti toku. Namesto naprej, grem nazaj. Strahovi glede prihodnosti, dvomi, da zmorem, da sem dovolj dobra, se množijo kot gobe po dežju. Sprašujem se o smislu vsega, kar počnem. Motivacija pobegne neznano kam. Utrujena postanem od povezovanja tisočih delčkov v celoto. Nisem le ustvarjalka. Sem hkrati šefica, ki odloča kam in kako naprej. Šivilja. Tajnica, ki odgovarja na naročila, piše račune. Pakiram izdelke. Jih odnašam na pošto. Izdelujem vrečke za pakiranje, vizitke, deklaracije za izdelke. Ure in ure iščem materiale, popolne delčke novih projektov. Raziskujem tehnike in načine, kako izdelati drugače, bolje. Skrbim za promocijo. Fotografiram izdelke. Sem investitorka in finančna svetovalka, izmed sto možnostmi moram izbrati le nekaj vložkov v prihodnost, ker za vse enostavno ni dovolj denarja. Sem prodajalka na stojnici, vedno znova prenašam težke kovčke, postavljam, pospravljam – ne glede na mraz, vročino ali presneti (!!!) veter.

Ko žongliram med vsemi temi funkcijami (večine teh NE obvladam, sem nerodna začetnica), mi začnejo žogice druga za drugo padati na tla. Ob nenehnem pobiranju žogic izgubljam energijo, izgubljam zagon. To, kar je najbolj pomembno – ustvarjanje – pristane na stranskem tiru.

Takrat pomislim, kako ČUDOVITO bi bilo želeti in imeti službo, ki že obstaja. Službo, ki je ne bi rabila graditi iz mrzle ničle. Kjer bi se lahko posvetila le enemu področju – tistemu, ki bi mi bilo najbolj pisano na kožo, namesto da moram povezovati neskončno  število niti. Službo, ki bi jo lahko izklopila kot budilko po 8-ih urah. Če delaš doma, ta meja izgine. Službo s plačo na določen dan v mesecu in dopustom. Službo, ob kateri se ne bi nenehno odpovedala vsemu, pa kljub temu mukoma plavala od položnice do položnice.

Ja, v takšnih trenutkih si želim, da bi bilo drugače, bolj enostavno. Da bi bile želje, vgravirane v moje srce, lažje dosegljive. Da ne bi iskala poti skozi plevel, preko kamnitih gora in močvirnatih zaplat. Čeprav so padci in ovire pogoj za rast, me učijo modrosti, razbijajo omejujoče vzorce, včasih zahrepenim po varni coni udobja.

Pa vendar – to je moj edini načrt. Nimam načrta B ali C. Zaupati moram, da nam vesolje ne posadi v srce slik, ki jih ne zmoremo uresničiti. Verjeti moram, da bom pravočasno dobila odgovore kam in kako naprej. Verjeti moram v nadaljevanje ceste za ovinkom, čeprav je sedaj še ne vidim. Verjeti moram, da naše ladje niso ustvarjene za dolgočasna pristanišča, temveč za pogumno plovbo skozi divje valove, kjer so počutimo ŽIVE.

Sedaj pa tako veste, kaj sledi – nekaj bombončkov, ki so nastali v času blogerskega mrka 🙂 .

Copatki za vesele nogice z napisom na podplatih:

IMG_6659IMG_6660Trakovi za ključe. Preverjeno v praksi: žive barve skrajšajo čas iskanja ključev v “šotorskih” torbicah 🙂 :

IMG_7810Mini drobižnice za velike zaklade, mijauuu 🙂 :

IMG_8018 IMG_8011Miniaturne drobižnice / obeski (za žeton za kavo, voziček, evreke za sladoled, lepe misli, … 🙂 ):

IMG_7780IMG_7806-2

Življenje, ravnovesje & vrtiljak

Zaključni meseci preteklega leta so bili noro hitri. Znašla sem se na vrtiljaku, prehitrem, da bi lahko izstopila. Prehitrem, da bi obdržala pred očmi to, kar je resnično pomembno. Saj veste – na lovu za nečim blazno velikim pogosto spregledamo malenkosti, ki pravzaprav niso malenkosti. Ko namenjamo določenemu delčku svojega življenja preveč časa ter energije, zdrsnemo iz ravnovesja. Če ste vsaj malo podobni meni in se lotevate stvari s strastno predanostjo, potem veste, o čem govorim. Nekaj vas posrka vase, čez čas pa izpljune in pristanete na zadnji plati. S popolnoma izpraznjeno notranjo baterijo.

Obljubila sem si, da postavim v začetnem delu leta ustvarjanje za šivalnim strojem na stranski tir, in si vzamem čas za ustvarjanje svojega življenja. Razmislim, kaj želim, kam želim, predvsem pa ZAKAJ. Poiščem ravnovesje in smisel. Postavim palico pričakovanj višje. Razmislim, kako vnesti v življenje ter posledično tudi izdelke še več svetlobe, lepote, uporabnosti.

Če vas zanima, do kakšnih globokih spoznanj sem se dokopala v tem času, vam povem, da so vprašanja rodila le še dodatna vprašanja. Raziskovanje je odprlo še več poti, še več želja. Iskanje ravnovesja je postalo še večja misija nemogoče, saj skušam uravnovesiti več ciljev. Ampak sedaj se bolj zavedam pomena uravnoteženosti različnih delčkov življenja. Vsak dan skušam vsaj malce upočasniti vrtiljak, da ponovno ne podivja.

S temi ne blazno pretresljivo novimi spoznanji je ustvarjanje ponovno v živahnem zagonu, ideje se množijo kot gobice po dežju. Preden vam pomaham v pozdrav, prilepim nekaj utrinkov 🙂 :

IMG_6483-2IMG_7704-2IMG_7613-2IMG_7693

Elenah, verzija 2015 :)

Dragi moji, nisem pozabila na vas. Nikakor ne. Tako med nami – v košu je pristalo že najmanj pet osnutkov. Velika verjetnost je, da čaka enaka usoda tudi tale zapis.

Že dooolge mesece niham med občutkom, da imam za povedati preveč (pa nikakor ne ujamem rdeče niti), ter med občutkom, da nimam za povedati ničesar uporabnega. In takrat pač molčim. Ampak sedaj, na pragu novega leta, se ponovno spominjam besed, da je navdih zadnjica na stolu in prsti na tipkovnici. Če le čakamo na navdih ter motivacijo na srebrnem pladnju, ostanemo praznih rok. Tako da – ne, ne bom več čakala na popolne besede. Zapisala bom te, ki sedijo na mojem srcu tukaj & zdaj.

Na datume in časovne prehode ne dam veliko. Če želimo spremembe, je vsak datum enako dober za začetek. Pa vendar se je dobro kdaj pa kdaj ustaviti. Narediti inventuro. Preveriti smer.

2014. Najboljše leto mojega življenja. In hkrati tudi daleč najtežje. Saj veste – dobro nikoli ne prihaja samo. Če želiš mavrico, moraš imeti dež.

2015. V začetnih dneh se zdi vse bolj sveže. Zavedam se, da držim v rokah pero, ki lahko na novo zapiše nekatera poglavja mojega življenja. Podobno kot potrebuje naš računalnik vedno nove različice programov, da lahko nemoteno deluje, se moramo tudi mi nenehno nadgrajevati. Helena verzija 2014 se mora počasi umakniti novejši različici. Prihaja Helena 2015 🙂 .

Brskam po sebi in se sprašujem, kakšen človek želim biti letos? Če lahko spremenim le eno stvar, izberem SVOBODO. Želim, da je Helena 2015 bolj svobodna. Osvobojena preteklih ran, starih in zakopanih čustev. Osvobojena strahov, ki preprečujejo rast. Osvobojena prepričanj, da je samo popolnost dovolj dobra in vredna ljubezni. Osvobojena zavor na ustvarjalnem področju. Svobodna kot marjetica v vetru 🙂 .

Vse to želim tudi vsem vam, ki berete te vrstice. In tudi vsem vam, ki ne boste nikoli  vedeli, da nekje obstaja nekdo, kot sem jaz. Kajti vsi trpimo, če smo ujeti.

Hkrati se želim zahvaliti vsem, ki spremljate moje ustvarjanje (ter mene, ker je to dvoje neločljivo prepleteno). Hvala za lepe komentarje, spobudo, besede, nasmeh. Hvala vsem, ki ste dovolili izdelkom izpod mojih prstkov v svoja življenja. Samo zaradi vas lahko še naprej hodim po svoji potki 🙂 .

Za primerno slovo od 2014 pripenjam fotografijo zadnjega izdelka preteklega leta 🙂 .

IMG_20141231_091712~2~2~2

Prva ustvarjalna svečka :)

Danes mineva leto dni, odkar sem začela plesti hobi v resnejšo zgodbo. Leto dni, odkar sem s svojimi pisanimi izdelki obiskala prvi sejem (širok nasmeh pove vse 🙂 ). Korak, za katerega sem mislila, da bo lahek, se je teden dni pred sejmom prelevil v paniko velikega formata, ki mi ponoči ni dovolila spati.

Večina ustvarjalcev, ki so bili nekoč začetniki, bo me popolnoma razumela. Razumeli bodo moje tiho upanje, da se bodo (seveda, kako pa drugače, če sem vložila v izdelke vse, kar sem premogla) ljudje množično ustavljali in si vzeli čas za ogled. In razumeli bodo razočaranje, ki je sedlo name kot hladen tuš. Morda se bodo ob mojih besedah  spomnili svojega trenutka streznitve ter spoznanja, da so kljub prehojeni poti, pravzaprav šele na začetku. Ja, včasih misliš, da si že kar velik, a si v resnici mikronsko majhen. Za razvoj potrebuješ čas (veeeliko časa) in potrpljenje (veeeliko potrpljenja).

Priznam, začetni meseci so bili težki, po sejmih sem bila razočarana in nisem razumela. Nemalokrat so tekle solze (ja, v potokih 🙂 ). Trudim se in delam najbolje, kar znam, zakaj ni dovolj dobro? Mar ni ravno to uresničitev naših najhujših strahov? Da se bomo potrudili po najboljših močeh, a nam bo spodletelo, plana B pa nimamo.

Plan A se je torej zrušil kot hiška ob potresu. Nekaj mesecev sem potrebovala za nove temelje, za razmislek, kaj počnem narobe? Kaj moram spremeniti? Kaj manjka? Kako najti TISTO pravo?

Prav dobro se spominjam fantovih besed – rekel je, da je to, kar se je zgodilo, dobro. Kaj bi se zgodilo, če bi masovno prihajala naročila za vse, kar sem izdelovala na začetku poti? Obtičala bi na določeni točki, ne bi iskala tega, kar je meni bolj pisano na kožo. In res. Ko sem bila iskrena s sabo, sem si priznala, da me vse to, kar sem izdelovala, ni navdajalo s ponosom. Nisem imela občutka strasti, kakršnega vem, da premorem. Samo sebe sem morala siliti k delu. Nisem razumela, kaj me drži nazaj, ko je pa vendar ustvarjanje zame nepogrešljiva sestavina življenja.

Sedaj vem. Ustvarjanje je tako širok pojem, da je težko najti tisto pravo, če ne veš, kaj iščeš. Ustvarjanje na slepo srečo je podobno iskanju igle v senu. Morda imaš srečo, po vsej verjetnosti pa ne. Ko sedaj gledam nazaj, vidim, da si nisem postavila pravega vprašanja. Nisem se vprašala, v čem sem resnično dobra. Kaj je tisto, kar me loči od ostalih ustvarjalcev? Ko sem si postavila pravo vprašanje, sem dobila pravi odgovor. Vrnila sem se k svoji prvi ljubezni – šivanju, ki sem ga iz takšnih in drugačnih razlogov pustila ob strani. Sedaj plavam med nitkami, blagom, vzorci in barvami, kjer se ponovno počutim DOMA.

Odkar sem naredila ovinek na poti, se je vse okrog mene pričelo premikati, ne utapljam se več sredi mlakuže. Iz sejmov se (večinoma) vračam s širokim nasmehom na obrazu. Vse doživljam drugače kot lansko leto. Prvotni s tekmovalnostjo prepredeni občutki, da moram (hočem! 🙂 ) biti NAJboljša, imeti NAJboljše in NAJbolj popolne izdelke, je zbledel kot slika na soncu. Spoznala sem ogromno čudovitih ljudi in vedno znova sem presenečena nad ustvarjalno energijo ter podporo, ki se plete na sejmih. Sedaj vem, da ne rabim tekmovati z nikomer (razen s včerajšnjo verzijo mene same 🙂 ). Z nikomer ne rabim primerjati svojega napredka in rasti. Vsak človek ima svoj ritem, svojo pot, ki teče popolnoma ločeno od moje. Zavedam se težavnosti poti, pa vendar je to edina pot, ki je prava zame.

Razmišljam, zakaj sem želela deliti vse tole. Morda zato, ker si želim, da bi pred enim letom nekdo to delil z mano. Da bi mi povedal, da BO bolje, ampak ne kar samo od sebe. Da moram biti iskrena do sebe na najgloblji možni ravni. Da se moram biti pripravljena za sanje odpovedati vsemu, predvsem pa svojim napačnim predstavam in naučenim vzorcem. In predvsem pa – da je “dobro” relativen pojem. Čeprav delaš najbolje, kar znaš, bo prišel čas, ko boš znal bolje – in nekega dne, bo postalo “dobro” vsaj približno dovolj dobro za resen začetek 🙂 .

Copatki, ki jih za pripenjam zapisu, niso “frišni iz pečice”, fotografijo sem našla danes, ko sem brskala po arhivu. Se mi pa zdijo idealni za to priložnost – uf, koliko sreče … simpatičnih pikapolonic je dovolj zame in za vse vas, ki ste se uspešno prebili skozi vrstice 🙂 .

IMG_4008

Zgodbe, sončni žarki & drobižnice

Poletje (ali naj raje rečem april?) je tudi v moj kotiček prineslo mir. Nabiram moči za “novo sezono”, razvijam kroje, lovim sončne žarke, ter prvič v življenju pripravljam dobrote za zimo (ko pisanega sadja ter zelenjave ne bo na voljo). Medtem, ko pišem te vrstice, se v loncu veselo kuha domača  paradižnikova omakica, jaz pa razmišljam o tem, kaj želim tokrat sporočiti vsem vam, ki prebirate blog.

Vedno bolj se zavedam, kako kratko in minljivo je življenje, kako dragocene so minute in da to, kar oddajamo svetu, ni brez pomena. Zato ne želim polniti strani s praznimi in nepomembnimi črkami, ampak z zgodbami, polnimi barv, svetlobe, življenja. Pravzaprav še sama ne vem, kam & kako naprej, v katero smer pluti, vem le, da moram najprej najti v sebi tisto najboljše & najlepše, potem pa vse to preliti v barve, oblike, besede. Morda bodo meseci, ki sledijo soncu, prinesli odgovore.

Preden kliknem na gumb Objavi, pripnem še “frišne” mini drobižnice za velike zaklade. Ja, Instagram še vedno kraljuje na seznamu mojih priljubljenih aplikacij in mi pomaga na 1-2-3 zajeti trenutke 🙂 .

IMG_20140812_145619-2IMG_20140811_183609-2IMG_20140813_144029-2IMG_20140812_210210-2

Nakitkanje :)

Pri ustvarjanju sledim svoji lastni viziji lepote in popolnosti. Ustvarjam to, kar je všeč meni in kar z veseljem nosim oz. uporabljam tudi sama. Brez tega je po moje dolgoročno nemogoče uspeti. In ko sem postala oboževalka svojega lastnega nakita, oblečenega v blago (prstanov nisem nikoli posebej marala, sedaj pa uiii :)), sem vedela, da sem na pravi poti.

Seveda je včasih potrebno tudi tvegati, razmišljati izven okvirjev, izdelati nekaj takšnega, za kar nisi popolnoma prepričan, kako bo izpadlo. Občasno je potrebno dovoliti viziji sinhronizacijo z notranjo rastjo. Pa vendar – na koncu koncev lahko ustvarjaš resnično dobro le to, v kar verjameš in se ti prilega kot manjkajoči košček sestavljanke.

Odkar sem obiskovala tečaj fotografije, se težje lotim fotografiranja izdelkov. Merila so višja, moje oko je postalo še bolj kritično. In opažam, da gre vse preveč izdelkov na pot brez fotografiranja le zato, ker tega ne želim narediti polovičarsko. Odkar sem dobila novi super-duper-pametni telefon, sem se navdušila nad Instagramom. Tako lahko na 123 ujamem trenutek, brez slabe vesti, da dela nisem opravila dovolj dobro. Saj navsezadnje od telefona na morem pričakovati vrhunskih posnetkov. Se učim lekcije – bolje je nekaj opraviti nepopolno, kot pa sploh ne :).

Prilagam nekaj “instantnih” ujetih trenutkov, kvadratne fotografije se mi zdijo prava poletna osvežitev :).

IMG_20140717_104925-2IMG_20140715_123813-2IMG_20140713_224209-2IMG_20140719_094930-2IMG_20140716_074215-2

Na poti :)

Kljub temu, da imam v preteklih tednih sindrom kroničnega pomanjkanja časa, vedno pogosteje mislim na blog. Mislim na vse, kar bi želela napisati, pa droben pesek v peščeni uri polzi prehitro.

Ne, ne bom čakala na popoln trenutek, ko bom imela dovolj časa za VSE. Lekcija, da se moram naučiti delati majhne korake in raje narediti le delček, kot pa sploh ne, že pošteno trka na moja vrata. Življenje je kar naenkrat postalo tako zelo hitro. Vse, za kar sem se trudila leta in leta, se je pričelo odvijati in me z nadzvočno hitrostjo srkati vase.

Vse pogosteje razmišljam o besedah Steve Jobsa, sedaj jih razumem … če še niste našli, iščite naprej, ne ustalite se … ko boste našli, boste vedeli … Sedaj vem, zakaj se je moja ustvarjalna pot ustavila, zavedam se pomena ovir. Vse, kar sem počela v preteklosti, ni bilo TISTO pravo zame. Sedaj vem, da sem morala najti svojo lastno pot. Sedaj vem, da moraš spremeniti smer, če ustvarjaš nekaj, v kar se moraš siliti. Moraš najti nekaj, česar enostavno ne moreš nehati delati. Nekaj, kar bi delal, če ti ne bi nihče plačal, če ne bi nihče kupil. Nekaj, ob čemer so tvoji prstki tako nemirni in srček tako poln, da teče preko.

Ena izmed novosti, ki mi napolni baterije, so prstančki, oblečeni v blago, ostale pokažem naslednjič :).

IMG_6548