Navdih je zadnjica na stolu :)

V enem od prejšnjih prispevkov sem zapisala misel iz knjige Igra angela – gre pa nekako takole: “Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.”

Z otroško velikimi očmi občudujem ljudi, ki ustvarjajo neverjetne stvari peresno lahkotno, skoraj mimogrede. Črke, zlepljene v čudovite zapise. Oblike sestavljene v popolno harmonijo. Ob njih se počutim kot nekdo, ki želi s topim nožem iz velikanskega kosa debla izrezati mojstrsko izdelano šahovsko figuro. Ja, tole z zadnjico na stolu in stiskanjem možganov velja zame :).

Pred kratkim sem brala knjigo O čem govorim, ko govorim o teku. Avtor svetovnih uspešnic je v knjigi zapisal, da se nima za posebej nadarjenega. Pisanje zanj ni nekaj lahkotnega, temveč trdo delo. Zanimivo, a ne. Morda bi mi tudi ljudje, katerih ustvarjanje se mi zdi tako popolno-brez-posebnega-truda, povedali podobno zgodbo. Morda sta rast in učenje le za zunanjega opazovalca prijetna poletna sapica, globinska slika pa bi razkrila viharje in poplave.

Danes sem si namesto velikih korakov privoščila čisto majhen korakec naprej – uhančki s shell in steklenimi perlicami za dan št. 7 :).

Metuljčkomer: 7/365

Trenutno stanje duha:
🙂