Live. Create. Inspire.

V naravi je zapisanih nešteto diamantnih lekcij in vzporednic z življenjem. Skozi čudovite, a minljive slike sončnih vzhodov, mavric, oblakov, nam učiteljica Narava sporoča pomen življenja v trenutku. Ko spreminja drobna semena v obilje plodov, nas uči radodarnosti ter potrpežljivosti. Narava ne primerja, ne obsoja, ne ocenjuje. Zanjo ni nobena roža več vredna od druge rože – ne glede na barvo, obliko in število cvetov. Vsem prinese toploto sonca, vse nahrani s kapljicami dežja.

Vedno znova si obljubim več druženja z naravo. Obljubim si, da bom dovolila njenim bogatim naukom in zdravilni energiji zapolniti prazne prostorčke mojega srca. Pa vedno znova prelomim obljubo. A narava se ne jezi name, tako razumevajoča je, odpusti v delčku sekunde (še nekaj, česar bi se lahko naučila od nje). Ne glede na to, kako dolgo jo pustim čakati, vedno me pričaka s kilometrskim nasmehom.

Letos sem doživela morje, valove, to skupino neskončnih kapljic … saj ne znam opisati z besedami, kako … nekaterih čustev se pač ne da stlačiti v omejeno število besed iz slovarja. 

Toliko vsega, kar sem v prenapolnjenem miselnem kovčku vzela na dopust, toliko vprašanj, toliko razbitih delčkov – se je ob zamahih skozi slano modro tekočino sestavljalo, izpiralo, čistilo. Še nikoli nisem doživela plavanja tako meditativno (vsaj predvidevam, glede na to, da ne meditiram 😉 ). Plavala sem v velikanskem bazenu neskončne ljubezni , obilja, življenja. Zakaj tekmujemo med seboj – če je vsega lepega dovolj za vse? Kljub temu, da daleč pod mojimi stopali ni bilo dna, sem se počutila tako zelo varno – kot bi lebdela nad ogromno dlanjo, mehkejšo od najboljše vzmetnice. V srcu pa občutek, da je vse točno tako, kot mora biti, da bom vse odgovore prejela pravočasno.

Najbolj od vsega me je morje učilo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko sem plavala do oddaljene boje, se je vsak zamah rok zdel zaman. Tudi dva, trije, pet zamahov, me na prvi pogled ni premaknilo naprej. Zaradi valov včasih sploh nisem videla cilja. Ampak z vztrajnostjo, ko nisem odnehala, sem VEDNO prišla do rdeče boje. Tudi ko je bilo morje prekrito z valovi, mi je uspelo – sicer počasneje, pa vendar.

Kako zelo si želim gledati na svoje življenje, projekte in želje iz perspektive morja. Ne želim se tako hitro predati, ko čutim, da stojim na mestu. Vse, kar moram narediti je – plavati vztrajno naprej. Ko so valovi, počasneje, previdneje. Se za trenutek ustaviti, ko se utrudim. Prilagoditi smer, ko me odnese iz začrtane poti. Predvsem pa zaupati v nezmotljivost narave – da prava smer in vztrajnost vedno pripeljeta do cilja .

Včasih se življenje obrne v povsem drugo smer, kot želimo. Včasih leta in leta vztrajno gradimo, a se šele v trenutku, ko zagledamo globoke razpoke, zavemo krhkosti temeljev, nesposobnih držati težo.

Leto 2016 je bilo naporno leto rušenja. Prepričanja o meni in svetu so pokala, se drobila in luščila. Majhni koščki so neslišno padli na tla, največji s silovitostjo potresa brisali celotna mesta. Ko se zruši vse, kar poznaš, obstaneš sredi širne ravnine in spoznaš, da sploh ne veš, kdo si sedaj.

Ob vsem tem sem spoznala, kako malo vpliva imamo na nekatere stvari v življenju. In kako veliko na nekatere druge. Začutila sem, da nisem edina, ki se počuti na trenutke popolnoma izgubljeno. Začutila sem, da smo ljudje med seboj podobni veliko bolj, kot se zavedamo. In če si lahko med seboj pomagamo, je to naša dolžnost. Naši talenti so darovi, ki jih ne smemo zadržati zase.

V prazničnem času se počuti ogromno ljudi še bolj osamljenih, finančne stiske se zdijo nekaj ton težje. Ker je včasih dovolj že vzpodbudna beseda, občutek, da je nekomu mar, sem prosila soustvarjalke, da podarijo ročno izdelane voščilnice. Vanje sem želela zapisati lepe misli in jih s pomočjo Katarine Goričan Pokrivač ter Humanitarčka spraviti na prave naslove. Pomislila sem na mamice, ki si že leta ne morejo privoščiti ničesar zase – in soustvarjalke so me zasule z uhančki ter drobnimi pozornostmi.

Zbrale smo:
– 300 čudovitih čestitk (a ni zanimiva tale popolna okrogla številka? 😉 )
– 179 kosov nakita (148 parov uhanov, 13 prstanov, 17 verižic, 4 zapestnice, 7 brošk)
– 6 knjižnih kazal
– 3 torbe za nakupovanje
– 5 šalov
– 17 kosov kozmetike (gel za tuširanje, šamponi, balzam za ustnice)
– 5 čokolad
Skupno 515 izdelkov 🙂 .

HVALA vsem, ki ste sodelovale . Dokazale ste, kako veliko lahko naredimo, če se povežemo med seboj. Začutila sem, kako velika srca, pripravljena pomagati, bijejo v vas.

70 voščilnic in kozmetiko sem predala Humanitarčku za darila brezdomcem ter starostnikom. Ostalo Katarini Goričan Pokrivač za mamice v varni hiši, mamice socialno ogroženih otrok, družine in vse, ki so v prazničnih dneh potrebovali toplino v srcu. Verjamem, da smo skupaj pričarale 515 nasmehov 🙂 in verjamem, da lahko naslednje leto to število presežemo.

Leto 2017 bo leto gradnje. Najprej temeljev, trdnih in močnih. Nato opeka za opeko nova hiška. Čeprav ne bo lahko, se otroški del mene veseli novih izzivov.  Ljudje nismo narejeni, da preživimo življenje v eni hiši. Za srečo potrebujemo rast, nenehno rušenje in gradnjo. Moramo pozabljati priučeno in se vedno znova preleviti v začetnike.

Želim vam čudovito leto, da bi si znali prisluhniti, ker globoko v sebi natanko veste, kaj potrebujete. Želim vam pogum, da boste naredili pravo stvar – tudi takrat, ko bo težko. In želim vam kupe ljubezni, predvsem do samih sebe, saj ljubezen drugih ljudi ne more zadostiti hrepenenju naše duše  .

Verjamem, da se nekateri delčki življenja sestavijo šele, ko smo nabrali zadostno število korakov in padcev. Ne glede na to, kako velike so naše želje, jih ne moremo izsiliti, dokler nismo pripravljeni.

Pretekli štirje meseci začasne službe so od polnosti pokali po šivih, šele sedaj pospravljam vtise in misli. Kljub čustvenemu naporu sem neizmerno hvaležna za priložnost, saj vem, da se v nobenih drugih pogojih ne bi naučila točno tega. Ob popolnoma pravem času, ko sem krvavo potrebovala izziv ter povezavo z ljudmi, so se pojavila vrata, ki so me popeljala izven izolacije domačih štirih sten.

Tako kot se običajno zgodi, ko se odpravimo na neznano pot, se je popotovanje izteklo popolnoma drugače od pričakovanega:

• Bolje sem spoznala sebe. Vprašanja, na katera sem iskala odgovore, so ostala neodgovorjena ali pa so dobila odgovore, ki jih ne bi želela. Na površje so priplavala nova vprašanja – predvsem povezana s tem, kdo sem, kdo želim biti, kako želim živeti, kaj lahko dam svetu?
• Imela sem 9 čudovitih sodelavcev, verjamem, da smo se srečali z globljim namenom, drug drugega smo podprli na prav poseben način. Dragi moji, HVALA, ker ste mi pomagali do spoznanja, da sem lahko čudna in drugačna, pa kljub temu dopolnjujem celoto.
• O poslovanju in marketingu sem se naučila ogromno novega in od-učila ogromno napačno priučenega.
• Spopadla sem se s strahom pred javnim nastopanjem. Od prvotne groze, ko sem morala odpreti usta pred množico ljudi, sem prišla do točke, ko sem bila vesela, da imam priložnost izraziti svoje mnenje.

Morda bi zunanji opazovalec modro zaključili, da se Elenah v teh mesecih ni veliko spremenila – novi logotip, vizitke, v ponudbo sem dodala etuije za telefon. A to, kar je očem nevidno, se je ZELO spremenilo. Našla sem še en davno izgubljen košček moje duše, začela pisati svojo zgodbo (namesto tiste, ko bo všečna množici ljudem) in iskati MIR iz citata: “Vedel boš, da si naredil pravo stvar, ko boš izbral najtežjo in najbolj bolečo, pa vendar bo tvojem srcu MIR.”

Zadnji trenutki v službi in potrdilo, da vem malce več kot prej 🙂 .

Selitev šivalnice nazaj domov – posebno priznanje dobi sodelavka Sandra za prostovoljno pomoč pri tovorjenju 🙂 .