Gail Honeyman – Eleanor Oliphant is completely fine

“There are scars on my heart, just as thick, as disfiguring as those on my face. I know they’re there. I hope some undamaged tissue remains, a patch through which love can come in and flow out. I hope.”

Eleanor Oliphant živi preprosto življenje. Vsak dan gre v službo v enakih oblačilih, je enako kosilo in kupi dve enaki steklenici vodke vsak vikend. Eleanor Eliphant je srečna. Nič ne manjka v njenem skrbno načrtovanem življenju. Razen včasih, ko manjka prav vse ….

Knjiga, polna osamljenosti, a hkrati polna drobnih lepih trenutkov in pozornosti, ki napolnijo življenje. Knjiga, ki nas spomni, da ne smemo soditi ljudi po zunanji podobi – včasih najdemo zdravilno toplino v “nebleščečih” ljudeh, medtem ko so lahko na videz popolni ljudje vse prej kot to.

 

O službi, šoli in črnih luknjah

Težko je pisati o težkih rečeh. Pa ne le zato, ker se zdijo na papirju tako dokončne, temveč zato, ker sejejo oblake na moj virtualni otoček, na katerem sem vedno želela deliti sonce.

Pa vendar … pridejo v življenju trenutki, iz katerih ne moremo izbrisati temnih odtenkov. Trenutki, ki nas obračajo kot lutko iz cunj na spiralno zavitem vlakcu zabaviščnega parka. Trenutki, ko podvomimo v svojo pot.

Vem, neradi pomislimo na TISTO. Niti dotikati se ne želimo tega krhkega mehurčka. Kot da ne verjamemo, da se bo TO zgodilo tudi nam – če pa že, pa vsaj še nadaljnjih 40 ali 50 let ne.

Januarja je umrl moj svak. Pogumno se je boril, molče prenašal bolečine, pa vendar je bila bolezen močnejša. Pred nekaj tedni ponovno pogreb – soustvarjalka, ena najbolj močnih in pozitivnih oseb, kar sem jih kdajkoli srečala. Oseba, ki nas je učila užiti trenutek in kako biti srčen do sočloveka tudi sredi lastnega trpljenja. Dva človeka, mlajša od mene, sta imela dolg spisek ciljev in želja – za katere je žal zmanjkalo časa. 

Ko sem spremljala boj za življenje tako mladih oseb, je iluzija večnosti počila. Kot bi me nekdo pogledal v oči tako resno, da kljub strahu pred njegovimi besedami ne bi upala odmakniti pogleda, in rekel: »Helena, neozdravljivo bolna si. Umiraš. Ne vem, kako hitro bo bolezen napredovala. Morda so pred teboj le še dnevi, morda desetletja. Tvoja bolezen je tako nepredvidljiva, da statistično gledano težko napovem. Ampak nekaj je gotovo – ne boš ozdravela, zato se moraš naučiti živeti z negotovostjo poteka bolezni in gotovostjo konca.«.

Razum ve, da so izgube in bolezni opomniki, da zaživimo bolj pristno. Pa vendar me je namesto brce k spremembam zajela PANIKA. Prej nisem niti slišala, kako zrnca peščene ure polzijo skozi odprtinico, potem je vsak padec zrna donel kot udarec kladiva ob kovino. To jasno zavedanje konca ter lastne nemoči nad potekom dogodkov me je vrglo v luknjo, tako temno in globoko, da nisem videla dna. Le padanje sem čutila, ničesar ni bilo, za kar bi se lahko zagrabila in ustavila izginjanje v temo. Toliko vsega, kar se je zdelo nadvse pomembno, kar me je veselilo, je izpuhtelo kot kapljice v vročem poletju – in za seboj pustilo praznino, ogromno praznino, za katero nisem imela pojma, kako za vraga jo zapolniti.

Prepričana, da je služba rešitev, sem pridno pošiljala prijave. Po razgovorih, na katerih sem čutila odpor, pomešan z občutkom, da ne spadam tja, sem našla službo, ki se mi je zdela pisana na kožo – a sem že po nekaj dneh spoznala, da me bo zadušila, če ostanem. Takrat sem si končno priznala, da je služba le beg. Beg od izolacije domačih  sten, od strahov, od praznine. Tako izgubljena sem bila, želela sem, da mi vsaj za 8 ur dnevno nekdo pove, kaj moram početi – ker JAZ nisem vedela.

Sedaj, ko panika popušča svoj primež, sem globoko hvaležna za lekcijo minljivosti. Globoko hvaležna za praznino – saj jo lahko zapolnim točno tako, kot sama želim, ne pa tako, kot naj bi bilo prav. Sedaj vem, da je to edina pot do veselja v najbolj čisti obliki.

Največji korak zame je vpis v šolo. Da bi znala tudi sama grafično oblikovati noro dobre vzorce, se je zdelo vedno neuresničljivo, pretežko zame. Govorila sem si, da imam premalo talenta, premalo poguma, preveč let – a besede, da moram vsaj poskusiti uresničiti svoje sanje, so bile glasnejše.

Uf, ni enostavno polniti rahlo zarjavelih možgančkov z novimi informacijami. Ni enostavno učiti nerodnih prstov risanja. Ni enostavno prebroditi trenutkov, ko se zdi vse svinčeno težko. Pa vendar se na tej popolnoma neznani poti počutim »končno doma«.

Spoznavam, da se le izven cone udobja, ko rastem in napredujem, počutim resnično živo. Srčno upam, da bom z novim znanjem oživila ideje, ki se razraščajo v meni in povzročajo nemir. Da bom napolnila ne le moje srce, temveč tudi srca strank – in naredila njihova življenja na nek način lepša.    

Sarabaj – Tjaši Artnik Knibbe: RANLJIVA

Avtorica se je po izgubi brata, mame in očeta sama odpravila na 850km dolgo romarsko pot. Potovanje ji je predstavljalo prelomnico, ko je iz vloge »otroka« po smrti svojih staršev z vsakim korakom bolj zorela v odraslo osebo. »Pot mi je podarila izjemno priložnost za odpiranje najbolj skritih delov srca in najbolj zamegljenih delov uma. Bolečina se je z vsakim korakom in močno namero, da se osvobodim njenega oklepa, polno izražala na romanju, a me je skozi tunel ranljivosti vračala v mehkobno, sočutno in sočasno milo bitje,« strne svoja spoznanja avtorica.

Utrinki iz knjige  :

Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, Boga, ali so, milo rečeno normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivost in sposobnost navezanosti in empatije in mu v drugi sapi na hitro vse vzameš?

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« Pam Brown

Nikar se ne bojte. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaše življenje. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce.

Če se vprašamo: »Česa se moram naučiti, da bom to zdržala?«, smo pripravljene, da se razvijemo naprej. V trpljenju smo najprej osamljene, negotove in ranljive. V tem času se naučimo sprejeti, da potrebujemo več pomoči in da potrebujemo druge ljudi. V trpljenju potrebujemo zmožnost, da zaupamo. Moramo zaupati, da imamo v sebi vse moči, da lahko trpljenje obvladamo. Če se upiramo, da bi uporabile te moči v nas, ostanemo žrtve in zavračamo odgovornost na druge. Vztrajamo pri trpljenju in zavračamo zorenje. V naravi vidimo,da umiranje in minevanje vodita v novo nastajanje. To lahko prenesemo tudi na nas. V trpljenju moramo ohraniti upanje, da ga bomo prestale. Moramo verjeti in zaupati, da nas bo pripeljalo k nečemu novemu.

»Ko si že tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi.« Grenlandski pregovor

»Življenje najbolje uporabimo, če ga porabimo za nekaj, kar traja dlje kot življenje samo.« William James

Ne boj se bolečine. Ne boj se odgovornosti. Ne boj se zrelosti. Kar plaši, v resnici osvobaja.

Nisem osamljena, le na poti vase.

Veš, kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je bolečini in se zaradi nje počuti umazan in gred, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubi.

Bolečino je mogoče premostiti le, če ji prisluhnemo. Vse ostale dejavnosti »proti« njej so le kratkotrajno blažilo.

Odvrzi vse, kar je lažno, odvrzi na strahu temelječa opravila, odvrzi vse, kar ni ljubezen, kar je težko, odvrzi vse, kar sodi v preteklost, odvrzi vse, kar ni tvoje, odvrzi vse, kar ni resnično.

Nikar se ne bori z mislijo, kakšen je svet. Uporabi čisto vsak atom energije za dejanja spremembe. Nikar se ne obremenjuj z ljudmi, ki tarnajo in ustvarjajo le oblak negative. Hodi s svojim tempom in jim sveti na poti.

Življenje je lepo, a le če si ga upaš na polno, ranljivo živeti.

Sledi radosti. Odločaj se v stiku z njo. Po svoje je to čustvo najbolj ranljivo in si ga morda zato ne upaš čutiti. Je najbližje duši, a sočasno tako blizu strahu, sramu in krivdi.

»Če hočemo priti ven, moramo iti skozi.« Michael Brown

Spusti misel o preživetju in začni polno živeti.

Čustva postanejo problematična le, če jih ni mogoče izraziti ali prebaviti na zdrav način.

Na srečo ego ne mara bolečine, zato se prav v bolečini lahko ponudi priložnost za osvoboditev.

Ranljivost ne pomeni, da se pustimo raniti od vsega, ampak da jo znamo izbrati, ko je treba in v njej vzdržati, dokler je potrebno. Ranljivost nam ohranja zavest, da smo taki kot drugi. Polni občutljivih mest, polni hrepenenja po sprejetosti, razumevanju, priznanju, lačni objemov in dotikov, ki dajejo varnost in zavetje.

Vsaka “malenkost” šteje

V prazničnem času se ogromno ljudi počuti še bolj osamljene, stiske se zdijo nekaj ton težje. Ker je včasih dovolj že vzpodbudna beseda, občutek, da je nekomu mar, sem lansko leto prosila soustvarjalke, da podarijo ročno izdelane voščilnice. Odziv je bil odličen, in letos smo jih ponovno zbirale.

Kar 209 voščilnic sem opremila z lepimi mislimi: “Ko se nam zdi, da naše življenje razpada, se morda le na novo sestavlja v lepšo in bolj popolno sliko.”  S pomočjo društva Humanitarček so odpotovale v roke brezdomcev in starostnikov. 

Poleg voščilnic smo zbrale nakit, broške, skodelice ter veeelik kup materiala za nakit (skoraj 12kg 🙂 ) – ki je odpotoval pod smrekice treh puncam, ki želijo ustvarjati, a si žal finančno ne morejo privoščiti. V paketku je vsaka prejela voščilnico z lepo mislijo: “Imaš nekaj, česar nima nihče drug. Imaš SEBE. Svoj glas, svoj um, svojo zgodbo. Zato piši, riši, pleši, gradi in se igraj, kot se lahko samo ti.”

Ko sem odpirala paket za paketom, ki ste ga poslale, sem razmišljala, kako veliko zmoremo skupaj. Čeprav posamezni prispevki sami po sebi niso bili videti veliko, so skupaj sestavili veeelik mozaik, ki je zagotovo marsikomu polepšal praznični čas. HVALA vsem, ki ste prispevale delček mozaika, hvala, ker vam je mar 💗 💗 💗   . 

 

Po dopustu

V naravi je zapisanih nešteto diamantnih lekcij in vzporednic z življenjem. Skozi čudovite, a minljive slike sončnih vzhodov, mavric, oblakov, nam učiteljica Narava sporoča pomen življenja v trenutkuKo spreminja drobna semena v obilje plodov, nas uči radodarnosti ter potrpežljivosti. Narava ne primerja, ne obsoja, ne ocenjuje. Zanjo ni nobena roža več vredna od druge rože – ne glede na barvo, obliko in število cvetov. Vsem prinese toploto sonca, vse nahrani s kapljicami dežja.

Vedno znova si obljubim več druženja z naravo. Obljubim si, da bom dovolila njenim bogatim naukom in zdravilni energiji zapolniti prazne prostorčke mojega srca. Pa vedno znova prelomim obljubo. A narava se ne jezi name, tako razumevajoča je, odpusti v delčku sekunde (še nekaj, česar bi se lahko naučila od nje). Ne glede na to, kako dolgo jo pustim čakati, vedno me pričaka s kilometrskim nasmehom.

Letos sem doživela morje, valove, to skupino neskončnih kapljic … saj ne znam opisati z besedami, kako … nekaterih čustev se pač ne da stlačiti v omejeno število besed iz slovarja. 

Toliko vsega, kar sem v prenapolnjenem miselnem kovčku vzela na dopust, toliko vprašanj, toliko razbitih delčkov – se je ob zamahih skozi slano modro tekočino sestavljalo, izpiralo, čistilo. Še nikoli nisem doživela plavanja tako meditativno (vsaj predvidevam, glede na to, da ne meditiram 😉 ). Plavala sem v velikanskem bazenu neskončne ljubezni , obilja, življenja. Zakaj tekmujemo med seboj – če je vsega lepega dovolj za vse? Kljub temu, da daleč pod mojimi stopali ni bilo dna, sem se počutila tako zelo varno – kot bi lebdela nad ogromno dlanjo, mehkejšo od najboljše vzmetnice. V srcu pa občutek, da je vse točno tako, kot mora biti, da bom vse odgovore prejela pravočasno.

Najbolj od vsega me je morje učilo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko sem plavala do oddaljene boje, se je vsak zamah rok zdel zaman. Tudi dva, trije, pet zamahov, me na prvi pogled ni premaknilo naprej. Zaradi valov včasih sploh nisem videla cilja. Ampak z vztrajnostjo, ko nisem odnehala, sem VEDNO prišla do rdeče boje. Tudi ko je bilo morje prekrito z valovi, mi je uspelo – sicer počasneje, pa vendar.

Kako zelo si želim gledati na svoje življenje, projekte in želje iz perspektive morja. Ne želim se tako hitro predati, ko čutim, da stojim na mestu. Vse, kar moram narediti je – plavati vztrajno naprej. Ko so valovi, počasneje, previdneje. Se za trenutek ustaviti, ko se utrudim. Prilagoditi smer, ko me odnese iz začrtane poti. Predvsem pa zaupati v nezmotljivost narave – da prava smer in vztrajnost vedno pripeljeta do cilja .

Hvaležnost, 515 nasmehov & skok v 2017

Včasih se življenje obrne v povsem drugo smer, kot želimo. Včasih leta in leta vztrajno gradimo, a se šele v trenutku, ko zagledamo globoke razpoke, zavemo krhkosti temeljev, nesposobnih držati težo.

Leto 2016 je bilo naporno leto rušenja. Prepričanja o meni in svetu so pokala, se drobila in luščila. Majhni koščki so neslišno padli na tla, največji s silovitostjo potresa brisali celotna mesta. Ko se zruši vse, kar poznaš, obstaneš sredi širne ravnine in spoznaš, da sploh ne veš, kdo si sedaj.

Ob vsem tem sem spoznala, kako malo vpliva imamo na nekatere stvari v življenju. In kako veliko na nekatere druge. Začutila sem, da nisem edina, ki se počuti na trenutke popolnoma izgubljeno. Začutila sem, da smo ljudje med seboj podobni veliko bolj, kot se zavedamo. In če si lahko med seboj pomagamo, je to naša dolžnost. Naši talenti so darovi, ki jih ne smemo zadržati zase.

V prazničnem času se počuti ogromno ljudi še bolj osamljenih, finančne stiske se zdijo nekaj ton težje. Ker je včasih dovolj že vzpodbudna beseda, občutek, da je nekomu mar, sem prosila soustvarjalke, da podarijo ročno izdelane voščilnice. Vanje sem želela zapisati lepe misli in jih s pomočjo Katarine Goričan Pokrivač ter Humanitarčka spraviti na prave naslove. Pomislila sem na mamice, ki si že leta ne morejo privoščiti ničesar zase – in soustvarjalke so me zasule z uhančki ter drobnimi pozornostmi.

Zbrale smo:
– 300 čudovitih čestitk (a ni zanimiva tale popolna okrogla številka? 😉 )
– 179 kosov nakita (148 parov uhanov, 13 prstanov, 17 verižic, 4 zapestnice, 7 brošk)
– 6 knjižnih kazal
– 3 torbe za nakupovanje
– 5 šalov
– 17 kosov kozmetike (gel za tuširanje, šamponi, balzam za ustnice)
– 5 čokolad
Skupno 515 izdelkov 🙂 .

HVALA vsem, ki ste sodelovale . Dokazale ste, kako veliko lahko naredimo, če se povežemo med seboj. Začutila sem, kako velika srca, pripravljena pomagati, bijejo v vas.

70 voščilnic in kozmetiko sem predala Humanitarčku za darila brezdomcem ter starostnikom. Ostalo Katarini Goričan Pokrivač za mamice v varni hiši, mamice socialno ogroženih otrok, družine in vse, ki so v prazničnih dneh potrebovali toplino v srcu. Verjamem, da smo skupaj pričarale 515 nasmehov 🙂 in verjamem, da lahko naslednje leto to število presežemo.

Leto 2017 bo leto gradnje. Najprej temeljev, trdnih in močnih. Nato opeka za opeko nova hiška. Čeprav ne bo lahko, se otroški del mene veseli novih izzivov.  Ljudje nismo narejeni, da preživimo življenje v eni hiši. Za srečo potrebujemo rast, nenehno rušenje in gradnjo. Moramo pozabljati priučeno in se vedno znova preleviti v začetnike.

Želim vam čudovito leto, da bi si znali prisluhniti, ker globoko v sebi natanko veste, kaj potrebujete. Želim vam pogum, da boste naredili pravo stvar – tudi takrat, ko bo težko. In želim vam kupe ljubezni, predvsem do samih sebe, saj ljubezen drugih ljudi ne more zadostiti hrepenenju naše duše  .

dobrodelnost-novo-leto-bozic-ustvarjalke-1

dobrodelnost-novo-leto-bozic-ustvarjalke-2dobrodelnost-novo-leto-bozic-ustvarjalke-8dobrodelnost-novo-leto-bozic-ustvarjalke-5dobrodelnost-novo-leto-bozic-ustvarjalke-4dobrodelnost-novo-leto-bozic-ustvarjalke-3

Zadnji dan v službi

Verjamem, da se nekateri delčki življenja sestavijo šele, ko smo nabrali zadostno število korakov in padcev. Ne glede na to, kako velike so naše želje, jih ne moremo izsiliti, dokler nismo pripravljeni.

Pretekli štirje meseci začasne službe so od polnosti pokali po šivih, šele sedaj pospravljam vtise in misli. Kljub čustvenemu naporu sem neizmerno hvaležna za priložnost, saj vem, da se v nobenih drugih pogojih ne bi naučila točno tega. Ob popolnoma pravem času, ko sem krvavo potrebovala izziv ter povezavo z ljudmi, so se pojavila vrata, ki so me popeljala izven izolacije domačih štirih sten.

Tako kot se običajno zgodi, ko se odpravimo na neznano pot, se je popotovanje izteklo popolnoma drugače od pričakovanega:

  • Bolje sem spoznala sebe. Vprašanja, na katera sem iskala odgovore, so ostala neodgovorjena ali pa so dobila odgovore, ki jih ne bi želela. Na površje so priplavala nova vprašanja – predvsem povezana s tem, kdo sem, kdo želim biti, kako želim živeti, kaj lahko dam svetu?
  • Imela sem 9 čudovitih sodelavcev, verjamem, da smo se srečali z globljim namenom, drug drugega smo podprli na prav poseben način. Dragi moji, HVALA, ker ste mi pomagali do spoznanja, da sem lahko čudna in drugačna, pa kljub temu dopolnjujem celoto.
  • O poslovanju in marketingu sem se naučila ogromno novega in od-učila ogromno napačno priučenega.
  • Spopadla sem se s strahom pred javnim nastopanjem. Od prvotne groze, ko sem morala odpreti usta pred množico ljudi, sem prišla do točke, ko sem bila vesela, da imam priložnost izraziti svoje mnenje.

Morda bi zunanji opazovalec modro zaključili, da se Elenah v teh mesecih ni veliko spremenila – novi logotip, vizitke, v ponudbo sem dodala etuije za telefon. A to, kar je očem nevidno, se je ZELO spremenilo. Našla sem še en davno izgubljen košček moje duše, začela pisati svojo zgodbo (namesto tiste, ko bo všečna množici ljudem) in iskati MIR iz citata: “Vedel boš, da si naredil pravo stvar, ko boš izbral najtežjo in najbolj bolečo, pa vendar bo tvojem srcu MIR.”

Zadnji trenutki v službi in potrdilo, da vem malce več kot prej 🙂 .

img_20161019_145101

Selitev šivalnice nazaj domov – posebno priznanje dobi sodelavka Sandra za prostovoljno pomoč pri tovorjenju 🙂 .

img_20161018_163314

Ustvarjanje & ranljivost

Ne maram razgaljanja. Ne maram občutka ranljivosti. Groza me je stati pred množico ljudi, biti močna, samozavestna, ko bi z vsako celico svojega telesa najraje pobegnila na varno.

Pa vendar – MORAM ostati.

Ker ustvarjanje je razgaljanje. Ustvarjanje nas naredi ranljive. Soočiti se moramo z ljudmi, kljub temu, da se ne želimo izpostavljati.

Lažje se je disociirati, ločiti od svojih izdelkov, postaviti visok zid. Izdelke opisujemo s hladno strokovnostjo dimenzij in barv, a zamolčimo sebe. Kljub temu, da je v jedrih izdelka del naših src, se prepričujemo, da mi nismo naš izdelek. Zakaj? Ponuditi košček sebe in doživeti zavrnitev je najhujša bolečina – in mi se ne želimo razleteti kot nežen porcelan.

Pri vsem tem pozabljamo, da je zid, ki nam nudi zavetje, hkrati največja ovira do uspeha. Ljudje ne kupujejo zgolj izdelkov – kupujejo nas. In kako naj nas kupijo, če ne povemo, kdo smo, zakaj počnemo, kar počnemo?

Sedaj VEM, da moram zliti ustvarjalko Heleno in tisto drugo Heleno, saj v resnici ne obstajata dve. Obstaja samo ena – z izkušnjami, prepričanji, vrednotami, ki so vpletena v vsa področja življenja. Do sedaj sem bila prepričana, da ne morem združevati dveh Helen, saj bi mešala “jabolka in hruške” – ampak kdo ve, mogoče pa v modernem smutiju fantastično pašeta skupaj 🙂 .

Elenah drobižnica rdeča roža ročno delo handmade frame purse flower red

V novi službici :)

Čas za sestavljanje koščkov, raztresenih brez pravega reda, je prispel. Že od daleč sem ga videla, veselo drvečega na kolesu, sedaj me treplja po ramenu 🙂 .

Pred dvema mesecema me je pritegnil razpis za Program razvijanja bodočih podjetnikov. Polna navdušenja sem začutila sem, da potrebujem točno TO. Kljub temu, da sem skušala ostati “kar bo, pač bo” hladna, si nisem mogla lagati – z vsem srcem sem si želela biti med desetimi izbranimi kandidati.

In sedaj sem tukaj, na novem delovnem mestu, dan št. 10 🙂 .

a6c41e5d-fe76-40cc-a88f-9d44e6116cad

Pisarno delim z devetimi sodelavci, vsak izmed nas bo pod vodstvom mentorjev štiri mesece razvijal svojo poslovno idejo. Moj cilj je popeljati Elenah na višji nivo, ji dovoliti, da odkrije svoje skrite potenciale in zacveti.

Priznam, sprva se mi je zdelo nesmiselno začeti iz ničle. Z načrti in analizami, kot da sem šele na začetku ustvarjalne poti. Namesto tega bi raje nadaljevala, kjer sem ostala. A sedaj spoznavam, kako koristno je iti korak nazaj, razmisliti o ciljih, stopničkah, svojih prednostih in slabostih. Stopila sem iz škatle, v kateri sem predolgo bivala in sedaj se opazujem od daleč. Prepričana sem bila, da se odlično poznam, a v zgolj desetih dneh sem se naučila ogromno novega o sebi. Kaj me poganja, kaj me ustavlja. Kaj potrebujem, kaj je povsem odveč. Kot mi je včeraj eden izmed mentorjev rekel, pa se moram zavedati, da sama spoznanja niso dovolj, če jih ne uporabim za izboljšave.

Vem, da bodo prihajajoči meseci prinesli dragocene izkušnje, ki jih lahko pridobim le na ta način. Veselim se novih spoznanj, novih ljudi in novih Elenah izdelkov 🙂 .

Utrinki preteklih mesecev …

Barve in pike v Novi 🙂

Članek Nova

Elenah handmade broška kuža tačke zelena ročno delo brooch green paws dogElenah ročno delo drobižnica sova pike turkizna purse frame handmade owl dots turquoiseElenah ročno delo drobižnica konji pike turkizna purse frame handmade owl dots turquise

Pogumno 2016

Dragi moji, v zahvalo za podporo, ter posvojitve kopice barvitih “otročkov”, sem vam želela podariti besede, kot ognjemet pokajoče od pozitivne energije. A se je gospodoma Hvaležnost ter Veselje v zadnjem trenutku pridružila še gospa Panika.

Kot nobeno leto poprej se zavedam minljivosti ter omejenosti časa, ki nam je na voljo. Kot nobeno leto poprej se zavedam, kako težko je pretrgati vgrajene vzorce ter preprečiti zmago strahovom.

Kako drugačne so moje želje v primerjavi z vsemi “kratkovidnimi” Helenami preteklih let. Vedno manj so povezane z rečmi, ki jih lahko kupimo (no, razen seveda luštnega blaga & gumbov, hihi 🙂 ).

Za prihajajoče leto si želim, da bi vsa nova spoznanja postala vir moči, ne panike. Želim si dni, zapolnjenih s smislom – namesto norega hitenja in razumskega seštevanja kljukic. Najbolj od vsega pa si želim vagone POGUMA. Če bom upala iti naprej, vem, da bom korak za korakom prišla do cilja.

Vsem vam želim enako. Naj bo to leto superbombastičnofantastično 🙂 .

Še nekaj decembrskih utrinkov 🙂

Gumbkasti adventni venček:

IMG_0386-2

Božično – novoletne mini čestitke:

IMG_0599-3

Drobižnice v prazničnih božičnih barvah:

IMG_0494-2

Trakovi za ključe:

IMG_0307

Mini trakovi za ključe:

IMG_0293