Avtor: admin

Danes so vrstice, ki sem  jih prebrala v knjigi Igra angela, zaposlile moje male sive celice z vzletom s steze druge perspektive. Glavni junak knjige, pisatelj, je pomagal prijateljici pri njenih prvi korakih v pisateljski karieri. Ko jo je vprašal, zakaj ne piše in mu je odgovorila, da nima navdiha, je potrkal tudi na moje srce. Pozabila sem točne besede, ob katerih sem se nasmehnila, tako posrečene in hkrati resnične so bile. Njegova teorija je zvenela nekako takole: Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.

Vidim sebe, kako dan za dnem potrpežljivo čakam na navdih. Pa ne na kakšen navaden navdih, pod nobeno točko opisa ne sme biti povprečen. Navdih bi naj bil vendar nekaj veličastnega, nekaj, kar bo ustavilo korak mimoidočih in povečalo njihove zenice za najmanj 50 odstotkov. Število dni, ko je tišina iz mojega kreativnega laboratorija edina pesem, je že dovolj veliko za pevski zborček (takšen nemi seveda ).

Danes sem se s škarjami sprehodila po blagu, čeprav priznam – ideja ni dovolj velika, da bi prekrila majhno kartonsko sonce, kaj šele pravega žarečega. In to samo zato, ker sem danes razmišljala, da je navdih res največkrat prišel za mano, me potrepljal po ramenu in prijazno pozdravil šele takrat, ko sem nehala gledati na uro in ga po malem preklinjati kot gosta, ki zamuja, medtem ko je slastno kosilo vedno bolj mrzlo, suho in neokusno. Navdih ni dogodek, ki ga lahko do sekunde natančno zapišeš v planer. Spominja me na otroka, spontanega in veselega, dokler ga ne začneš zaklepati v ječo in oblikovati po svojih željah. Ja, morda bo nekdo rekel, da je trmast, ampak jaz bi rekla, da ima svoj pravi jaz, je zvest samemu sebi in šele takrat, ko  mu dovoliš biti, pokaže svoj zaklad.

V tem trenutku: jaz, zadnjica na stolu, komolci sicer ne na mizi, ker bi potem mogla tipkovnico obesiti na strop  in stiskam iz možganov, kar se pač da. Navdih? Malce pa se mi je res nasmehnil tako od daleč in mi pomagal premikati prste po tipkovnici. Prav gotovo je bilo seme resnice v pisateljevih besedah. Čakati in sploh ne poizkusiti, je preverjena formula za prazen list papirja, navdih bo pa že prišel, če se bomo tudi sami potrudili, mu dovolili svobodo, namesto da bi ga vlekli za ušesa .

Trenutno stanje duha: (Bolj ali manj) potrpežljivo čakam 🙂

Na začetku poletja vedno vidim kamion, katerega ponjava že skoraj poka zaradi gneče toplih trenutkov. Zaloga se mi zdi ogromna in vsako leto si prisežem, da jih bom zaučila več kot leto poprej. Vsako leto znova pa se takrat, ko se začnejo dnevi in stebriček živega srebra termometra opazno krčiti, zavem skoraj neopaznega polzenja žarkov skozi luknje vsakodnevnih obveznosti. Kako minute, ure, dnevi in meseci izginjajo, najbolj začutim ravno v poletnih dneh.

Velikokrat razmišljam, da je ravno to namen letnih časov in gub na obrazu. Če bi bilo vedno vse enako, bi se minljivosti in toka časa zavedali veliko manj. Čeprav velikokrat prelagamo in odlagamo vrstice na naših spiskih in se nam zdi čas neusahljiv izvir sekund, drobci peska v ogromni peščeni uri našega življenja potujejo v kraj brez vrnitve.

Vem, da bom ob mehkem padanju jesenskega listja in tišini prvih snežink znova ujela misli o minljivosti. Vem, da si bom ponovno želela ujeti več trenutkov sredi listja in pustiti več stopinj na snegu kot v preteklem letu. Tako, zdaj pa grem brskat pod ponjavo kamiona in z obema rokama objemat preostale sončne žarke tega poletja.

Trenutno stanje duha: Kovčki in kup knjig že čakajo … še samo nekaj uric, jupiii 🙂

Razmišljam o Naravi, ki me je v teh dneh pocukala za rokav in opomnila, da je najboljša učiteljica življenja. Ko v deževnem vremenu hrepenim po soncu, velikokrat pozabim, da preveč sončnih žarkov poškoduje kožo. Narava že ve, zakaj nosi v svoji torbi sončne in deževne dni. Medtem ko se z dežnikov v rokah jezimo na dež, se rastline znova prebujajo v življenje. Kako malokrat se zavedamo, da je s človekom enako. Odpiramo dežnik in se skrivamo za njim pred solzami, rože na našem vrtu pa žalostno izgubljajo sledi življenja. Dež … sonce … vse je natanko tako, kot mora biti, vse to potrebujejo rože in vse to potrebuje človeška duša, da raste in cveti.

Po mojem obrazu se (končno!  ) sprehaja veter. Po zelo dolgem in zelo vročem tednu  oblaki ponovno zapirajo pot sončnim žarkom. Kapljic dežja še ni, ampak v oblakih vidim obrise in obljubo. In od danes naprej imam nov rek iz družine zadežjemvednoposijesonce: “Za soncem vedno pada dež”. Ne glede na to, kako vroče in nevdržno je v naši duši – gospod Dež je že na poti z ogromnim vedrom vode v roki. Morda je obtičal v prometnem zamašku, morda zamudil trajekt, ali pa naletel na nekoga, ki ga je potreboval bolj kot mi – ampak prav gotovo ni pozabil na nas .

Trenutno stanje duha: Refresh-ed 🙂

Kaj sploh ostane, če izbrišemo vse, kar so nam veleli biti? Kaj ostane, ko črko za črko odstranimo besede, ki so jih na našo tablo pisali starši, učitelji, prijatelji, morda tudi popolni neznanci?

Zadnje mesece pogosto držim v rokah radirko in spoznavam, kako neresnične so besede, ki so bile zame vedno edina resnica. To, kar sem globoko v sebi in to, kar je na tabli, sta dve popolnoma različni stvari. Na svet in nase gledam skozi očala, popackana s priučenimi in popačenimi prepričanji drugih ljudi.

V duši, prepolni goste tuje tekočine, ki smo jo v otroški naivnosti dovolili naliti, velikokrat zmanjka prostora za NAS. Vendar pa nekoč pridemo do točke, ko zagledamo radirko na drugem koncu svinčnika. Le od nas je odvisno, če bomo pogumno trgali boleče črke, ter začeli sestavljati svojo zgodbo, svojo resnico. Naj se še tako otepamo odgovornosti, kažemo s prstom na druge in polagamo radirko v njihove roke, ne bo tega storil nihče namesto nas.

Ste že kdaj brskali po knjigah z lebdečim vprašajem nad glavo, prepričani, da nekje vendarle mora biti zemljevid do sreče, ljubezni, miru? Koliko ljudi išče izgubljeni zaklad zunaj sebe, da bi z njim zapolnili žalostno prazno votlino sredi duše? Koliko ljudi je prepotovalo ves svet v iskanju nečesa, kar so na koncu našli v sebi? Ne, sploh ne vemo premalo, enciklopedija je prepolna in nečitljiva. Ko bi le lahko pozabili, kar so nas zmotno naučili, bi v tisti prazni votlini znova našli slap mavrice s  sladkimi bisernimi bonbončki in se znova prebudili …

Trenutno stanje duha: Napol kuhano 🙂

Bil je simpatičen, mlad moški, ljubitelj plesa. Po besedah ljudi, ki so ga poznali (ali so ga res?), je bil nasmejan, pozitiven in zelo inteligenten človek.

Ne vem, kdaj je začela umirati njegova duša. Edino vrv, ki je še držala njegovo telo na tej strani, je odvezal pred manj kot dvema tednoma.Čeprav ga nisem osebno poznala, sem takrat na dlani začutila kapljo dežja v opomin, da sončnemu vremenu slej ko prej vedno preteče rok uporabe. Za večino njegovih znancev ostaja vprašanje ZAKAJ brez odgovora.

Sprašujem se, ali je sploh kdo videl obraz notranje bolečine, ki je za vedno izbrisala tla pod njegovimi nogami? Žalostno je, če ne upamo nikomur pokazati svojih ran in hkrati zaupati, da se jih ne bo nikoli, ampak zares nikoli grobo dotaknil. Koliko ljudi za masko vedno nasmejanega obraza skriva svojo dušo v temni ječi? Koliko ljudi je na zunaj živih, vrt njihovega srca pa je že zdavnaj ovenel?

In jaz razmišljam o globinah. O čutenju. O ljubezni do življenja. O ljudeh, katerim v času bolezni iz telesa odteka življenje, pa vendar se njihova duša bori z vso strastjo, ki jo premore, da bi lahko še vsaj nekaj sekund ostala na Zemlji. Razmišljam o ljudeh, katerih telo je še kako živo, po mnenju družbe ne manjka ničesar, pa vendar bi dali vse, da bi bil to njihov zadnji dih, saj sled življenja v njihovih dušah dan za dnem izginja.

Koliko je dovolj, da želiš še naprej ostati na vrtiljaku Zemlje? Vse, kar je zunaj nas, je tako drobno, tako neznatno. Vse, kar imamo iz vidika materialistične družbe, je le košček drobtinice, če je naš notranji svet prazen in samoten.

 

 

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr. Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekla je nekako takole: “Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živeti brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen … mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva. Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano … takega pa lahko ljubim in živim z njim.”

 

Zelo lepo in nazorno povedano, kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje, temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še … S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.

Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano, kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko komu primanjkuje energije, ni več “samostojna celota”, podzavestno na neki način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.

Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo – na meni sami in na ljudeh okrog mene – da nam vesolje pošlje vedno “ta pravega” partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za svoj razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in se temu izogibamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takšne ravni zavedanja, kjer bi se lahko pojavil.

To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne – in zato privlačijo vedno enake partnerje (ker oddajajo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo: stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se ji pač ne morejo izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo …? S komerkoli bi se, bi si bili na neki način podobni – vzorec bi bil isti.

Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za svojo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da je ljubezen Življenje, vesolje … mi sami, ko smo “energetsko” samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo … šele potem smo zreli za tistega pravega, sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Partner = Part-near / = del ob nas = vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.

Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo – bil je edini pravi… in res je bil pravi – za tisti trenutek! Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili, ker nam je v tem ustrezal. Ko smo se od njega naučili, kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visoki ravni in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta “ta prava”! Če eden zaostaja, se sčasoma njuni poti ločita.

Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju “tistega ta pravega”; včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok, ali katera druga bližnja oseba …

Včasih nam pride kdo na pot, pa mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi – kot zaljubljenost, simpatijo, tisto “nekaj”, kar nas vleče h komu.

Vesolje nam bo poslalo – in obdržali bomo – tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas v življenju česa naučijo, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje, nesamostojnost… da bi se malo igrali in si dvignili samozavest.

Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj – ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega, kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.

Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto napačno dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele, ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki “nam leže na dušo”!

Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje …

 

 

Trenutno stanje duha: S tokom 🙂

Poznate tisti občutek teže v globinah duše, v kosteh, v porah kože, v slehernem vlaknu telesa? Pravzaprav je nemogoče določiti natančno mesto. Je hkrati v mezincu leve noge, na temenu glave, 5 cm nad desnim kolenom in še na tisočih in tisočih točkah, ki spreminjajo lokacijo, in puščajo za sabo nekaj težkega in lepljivega.

Kje je prava točka??? Točka, v katero bi zvrtal luknjo, skozi katero bi stekla reka vsega, kar je zlomljenega in nepopravljivega – da kot slap odplavi vso motno tekočino, zaradi katere je telo invalid pri zdravem telesu …

Skušam ujeti ekvivalenco zapisanih besed in čustvenega potoka, pa mi grobo polzi iz rok. Besede lahko zajezim, notranjega besednjaka nikakor. In vedno ostane toliko neizrečenega.

Ali lahko človek z leti tako obogati svoj besedni zaklad, da izreče to, česar celo življenje ni znal preliti niti na papir?

 

Trenutno stanje duha: Glasba je že ena stvar, za katero sem hvaležna 🙂

Včasih enostavno VEŠ, brez vprašanj, brez zagona možganskih celic.

Trenutno stanje duha: Praznično lenobno 🙂