Avtorica se je po izgubi brata, mame in očeta sama odpravila na 850km dolgo romarsko pot. Potovanje ji je predstavljalo prelomnico, ko je iz vloge »otroka« po smrti svojih staršev z vsakim korakom bolj zorela v odraslo osebo. »Pot mi je podarila izjemno priložnost za odpiranje najbolj skritih delov srca in najbolj zamegljenih delov uma. Bolečina se je z vsakim korakom in močno namero, da se osvobodim njenega oklepa, polno izražala na romanju, a me je skozi tunel ranljivosti vračala v mehkobno, sočutno in sočasno milo bitje,« strne svoja spoznanja avtorica.
Utrinki iz knjige 
:
Bili so trenutki, ko sem imela vsega dovolj in spraševala dušo, karmo, Boga, ali so, milo rečeno normalni. Ali je res mogoče, da nekomu naložiš najprej tako veliko občutljivost in sposobnost navezanosti in empatije in mu v drugi sapi na hitro vse vzameš?
»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« Pam Brown
Nikar se ne bojte. Bodite glasni, bodite srčni, bodite iskreni. Naj vas ne bo strah. Le ta v resnici uničuje vaše življenje. Bodite pogumni, čas od vas zahteva predvsem avtentičnost, pogum in srce.
Če se vprašamo: »Česa se moram naučiti, da bom to zdržala?«, smo pripravljene, da se razvijemo naprej. V trpljenju smo najprej osamljene, negotove in ranljive. V tem času se naučimo sprejeti, da potrebujemo več pomoči in da potrebujemo druge ljudi. V trpljenju potrebujemo zmožnost, da zaupamo. Moramo zaupati, da imamo v sebi vse moči, da lahko trpljenje obvladamo. Če se upiramo, da bi uporabile te moči v nas, ostanemo žrtve in zavračamo odgovornost na druge. Vztrajamo pri trpljenju in zavračamo zorenje. V naravi vidimo,da umiranje in minevanje vodita v novo nastajanje. To lahko prenesemo tudi na nas. V trpljenju moramo ohraniti upanje, da ga bomo prestale. Moramo verjeti in zaupati, da nas bo pripeljalo k nečemu novemu.
»Ko si že tako daleč, da ne zmoreš niti koraka več, si prehodil ravno polovico razdalje, ki si jo sposoben prehoditi.« Grenlandski pregovor
»Življenje najbolje uporabimo, če ga porabimo za nekaj, kar traja dlje kot življenje samo.« William James
Ne boj se bolečine. Ne boj se odgovornosti. Ne boj se zrelosti. Kar plaši, v resnici osvobaja.
Nisem osamljena, le na poti vase.
Veš, kako zelo dragoceno je, da človeka, ki je bolečini in se zaradi nje počuti umazan in gred, sprejmeš in ga takrat brezpogojno ljubi.
Bolečino je mogoče premostiti le, če ji prisluhnemo. Vse ostale dejavnosti »proti« njej so le kratkotrajno blažilo.
Odvrzi vse, kar je lažno, odvrzi na strahu temelječa opravila, odvrzi vse, kar ni ljubezen, kar je težko, odvrzi vse, kar sodi v preteklost, odvrzi vse, kar ni tvoje, odvrzi vse, kar ni resnično.
Nikar se ne bori z mislijo, kakšen je svet. Uporabi čisto vsak atom energije za dejanja spremembe. Nikar se ne obremenjuj z ljudmi, ki tarnajo in ustvarjajo le oblak negative. Hodi s svojim tempom in jim sveti na poti.
Življenje je lepo, a le če si ga upaš na polno, ranljivo živeti.
Sledi radosti. Odločaj se v stiku z njo. Po svoje je to čustvo najbolj ranljivo in si ga morda zato ne upaš čutiti. Je najbližje duši, a sočasno tako blizu strahu, sramu in krivdi.
»Če hočemo priti ven, moramo iti skozi.« Michael Brown
Spusti misel o preživetju in začni polno živeti.
Čustva postanejo problematična le, če jih ni mogoče izraziti ali prebaviti na zdrav način.
Na srečo ego ne mara bolečine, zato se prav v bolečini lahko ponudi priložnost za osvoboditev.
Ranljivost ne pomeni, da se pustimo raniti od vsega, ampak da jo znamo izbrati, ko je treba in v njej vzdržati, dokler je potrebno. Ranljivost nam ohranja zavest, da smo taki kot drugi. Polni občutljivih mest, polni hrepenenja po sprejetosti, razumevanju, priznanju, lačni objemov in dotikov, ki dajejo varnost in zavetje.
