Kategorija: Razmišljanja o …

V naravi je zapisanih nešteto diamantnih lekcij in vzporednic z življenjem. Skozi čudovite, a minljive slike sončnih vzhodov, mavric, oblakov, nam učiteljica Narava sporoča pomen življenja v trenutku. Ko spreminja drobna semena v obilje plodov, nas uči radodarnosti ter potrpežljivosti. Narava ne primerja, ne obsoja, ne ocenjuje. Zanjo ni nobena roža več vredna od druge rože – ne glede na barvo, obliko in število cvetov. Vsem prinese toploto sonca, vse nahrani s kapljicami dežja.

Vedno znova si obljubim več druženja z naravo. Obljubim si, da bom dovolila njenim bogatim naukom in zdravilni energiji zapolniti prazne prostorčke mojega srca. Pa vedno znova prelomim obljubo. A narava se ne jezi name, tako razumevajoča je, odpusti v delčku sekunde (še nekaj, česar bi se lahko naučila od nje). Ne glede na to, kako dolgo jo pustim čakati, vedno me pričaka s kilometrskim nasmehom.

Letos sem doživela morje, valove, to skupino neskončnih kapljic … saj ne znam opisati z besedami, kako … nekaterih čustev se pač ne da stlačiti v omejeno število besed iz slovarja. 

Toliko vsega, kar sem v prenapolnjenem miselnem kovčku vzela na dopust, toliko vprašanj, toliko razbitih delčkov – se je ob zamahih skozi slano modro tekočino sestavljalo, izpiralo, čistilo. Še nikoli nisem doživela plavanja tako meditativno (vsaj predvidevam, glede na to, da ne meditiram 😉 ). Plavala sem v velikanskem bazenu neskončne ljubezni , obilja, življenja. Zakaj tekmujemo med seboj – če je vsega lepega dovolj za vse? Kljub temu, da daleč pod mojimi stopali ni bilo dna, sem se počutila tako zelo varno – kot bi lebdela nad ogromno dlanjo, mehkejšo od najboljše vzmetnice. V srcu pa občutek, da je vse točno tako, kot mora biti, da bom vse odgovore prejela pravočasno.

Najbolj od vsega me je morje učilo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko sem plavala do oddaljene boje, se je vsak zamah rok zdel zaman. Tudi dva, trije, pet zamahov, me na prvi pogled ni premaknilo naprej. Zaradi valov včasih sploh nisem videla cilja. Ampak z vztrajnostjo, ko nisem odnehala, sem VEDNO prišla do rdeče boje. Tudi ko je bilo morje prekrito z valovi, mi je uspelo – sicer počasneje, pa vendar.

Kako zelo si želim gledati na svoje življenje, projekte in želje iz perspektive morja. Ne želim se tako hitro predati, ko čutim, da stojim na mestu. Vse, kar moram narediti je – plavati vztrajno naprej. Ko so valovi, počasneje, previdneje. Se za trenutek ustaviti, ko se utrudim. Prilagoditi smer, ko me odnese iz začrtane poti. Predvsem pa zaupati v nezmotljivost narave – da prava smer in vztrajnost vedno pripeljeta do cilja .

Včasih se življenje obrne v povsem drugo smer, kot želimo. Včasih leta in leta vztrajno gradimo, a se šele v trenutku, ko zagledamo globoke razpoke, zavemo krhkosti temeljev, nesposobnih držati težo.

Leto 2016 je bilo naporno leto rušenja. Prepričanja o meni in svetu so pokala, se drobila in luščila. Majhni koščki so neslišno padli na tla, največji s silovitostjo potresa brisali celotna mesta. Ko se zruši vse, kar poznaš, obstaneš sredi širne ravnine in spoznaš, da sploh ne veš, kdo si sedaj.

Ob vsem tem sem spoznala, kako malo vpliva imamo na nekatere stvari v življenju. In kako veliko na nekatere druge. Začutila sem, da nisem edina, ki se počuti na trenutke popolnoma izgubljeno. Začutila sem, da smo ljudje med seboj podobni veliko bolj, kot se zavedamo. In če si lahko med seboj pomagamo, je to naša dolžnost. Naši talenti so darovi, ki jih ne smemo zadržati zase.

V prazničnem času se počuti ogromno ljudi še bolj osamljenih, finančne stiske se zdijo nekaj ton težje. Ker je včasih dovolj že vzpodbudna beseda, občutek, da je nekomu mar, sem prosila soustvarjalke, da podarijo ročno izdelane voščilnice. Vanje sem želela zapisati lepe misli in jih s pomočjo Katarine Goričan Pokrivač ter Humanitarčka spraviti na prave naslove. Pomislila sem na mamice, ki si že leta ne morejo privoščiti ničesar zase – in soustvarjalke so me zasule z uhančki ter drobnimi pozornostmi.

Zbrale smo:
– 300 čudovitih čestitk (a ni zanimiva tale popolna okrogla številka? 😉 )
– 179 kosov nakita (148 parov uhanov, 13 prstanov, 17 verižic, 4 zapestnice, 7 brošk)
– 6 knjižnih kazal
– 3 torbe za nakupovanje
– 5 šalov
– 17 kosov kozmetike (gel za tuširanje, šamponi, balzam za ustnice)
– 5 čokolad
Skupno 515 izdelkov 🙂 .

HVALA vsem, ki ste sodelovale . Dokazale ste, kako veliko lahko naredimo, če se povežemo med seboj. Začutila sem, kako velika srca, pripravljena pomagati, bijejo v vas.

70 voščilnic in kozmetiko sem predala Humanitarčku za darila brezdomcem ter starostnikom. Ostalo Katarini Goričan Pokrivač za mamice v varni hiši, mamice socialno ogroženih otrok, družine in vse, ki so v prazničnih dneh potrebovali toplino v srcu. Verjamem, da smo skupaj pričarale 515 nasmehov 🙂 in verjamem, da lahko naslednje leto to število presežemo.

Leto 2017 bo leto gradnje. Najprej temeljev, trdnih in močnih. Nato opeka za opeko nova hiška. Čeprav ne bo lahko, se otroški del mene veseli novih izzivov.  Ljudje nismo narejeni, da preživimo življenje v eni hiši. Za srečo potrebujemo rast, nenehno rušenje in gradnjo. Moramo pozabljati priučeno in se vedno znova preleviti v začetnike.

Želim vam čudovito leto, da bi si znali prisluhniti, ker globoko v sebi natanko veste, kaj potrebujete. Želim vam pogum, da boste naredili pravo stvar – tudi takrat, ko bo težko. In želim vam kupe ljubezni, predvsem do samih sebe, saj ljubezen drugih ljudi ne more zadostiti hrepenenju naše duše  .

Verjamem, da se nekateri delčki življenja sestavijo šele, ko smo nabrali zadostno število korakov in padcev. Ne glede na to, kako velike so naše želje, jih ne moremo izsiliti, dokler nismo pripravljeni.

Pretekli štirje meseci začasne službe so od polnosti pokali po šivih, šele sedaj pospravljam vtise in misli. Kljub čustvenemu naporu sem neizmerno hvaležna za priložnost, saj vem, da se v nobenih drugih pogojih ne bi naučila točno tega. Ob popolnoma pravem času, ko sem krvavo potrebovala izziv ter povezavo z ljudmi, so se pojavila vrata, ki so me popeljala izven izolacije domačih štirih sten.

Tako kot se običajno zgodi, ko se odpravimo na neznano pot, se je popotovanje izteklo popolnoma drugače od pričakovanega:

• Bolje sem spoznala sebe. Vprašanja, na katera sem iskala odgovore, so ostala neodgovorjena ali pa so dobila odgovore, ki jih ne bi želela. Na površje so priplavala nova vprašanja – predvsem povezana s tem, kdo sem, kdo želim biti, kako želim živeti, kaj lahko dam svetu?
• Imela sem 9 čudovitih sodelavcev, verjamem, da smo se srečali z globljim namenom, drug drugega smo podprli na prav poseben način. Dragi moji, HVALA, ker ste mi pomagali do spoznanja, da sem lahko čudna in drugačna, pa kljub temu dopolnjujem celoto.
• O poslovanju in marketingu sem se naučila ogromno novega in od-učila ogromno napačno priučenega.
• Spopadla sem se s strahom pred javnim nastopanjem. Od prvotne groze, ko sem morala odpreti usta pred množico ljudi, sem prišla do točke, ko sem bila vesela, da imam priložnost izraziti svoje mnenje.

Morda bi zunanji opazovalec modro zaključili, da se Elenah v teh mesecih ni veliko spremenila – novi logotip, vizitke, v ponudbo sem dodala etuije za telefon. A to, kar je očem nevidno, se je ZELO spremenilo. Našla sem še en davno izgubljen košček moje duše, začela pisati svojo zgodbo (namesto tiste, ko bo všečna množici ljudem) in iskati MIR iz citata: “Vedel boš, da si naredil pravo stvar, ko boš izbral najtežjo in najbolj bolečo, pa vendar bo tvojem srcu MIR.”

Zadnji trenutki v službi in potrdilo, da vem malce več kot prej 🙂 .

Selitev šivalnice nazaj domov – posebno priznanje dobi sodelavka Sandra za prostovoljno pomoč pri tovorjenju 🙂 .

Dragi moji, v zahvalo za podporo, ter posvojitve kopice barvitih “otročkov”, sem vam želela podariti besede, kot ognjemet pokajoče od pozitivne energije. A se je gospodoma Hvaležnost ter Veselje v zadnjem trenutku pridružila še gospa Panika.

Kot nobeno leto poprej se zavedam minljivosti ter omejenosti časa, ki nam je na voljo. Kot nobeno leto poprej se zavedam, kako težko je pretrgati vgrajene vzorce ter preprečiti zmago strahovom.

Kako drugačne so moje želje v primerjavi z vsemi “kratkovidnimi” Helenami preteklih let. Vedno manj so povezane z rečmi, ki jih lahko kupimo (no, razen seveda luštnega blaga & gumbov, hihi 🙂 ).

Za prihajajoče leto si želim, da bi vsa nova spoznanja postala vir moči, ne panike. Želim si dni, zapolnjenih s smislom – namesto norega hitenja in razumskega seštevanja kljukic. Najbolj od vsega pa si želim vagone POGUMA. Če bom upala iti naprej, vem, da bom korak za korakom prišla do cilja.

Vsem vam želim enako. Naj bo to leto superbombastičnofantastično 🙂 .

Še nekaj decembrskih utrinkov 🙂

Gumbkasti adventni venček:

Božično – novoletne mini čestitke:

Drobižnice v prazničnih božičnih barvah:

Trakovi za ključe:

Mini trakovi za ključe:

Septembra 2013 smo se jaz & moji izdelki prvič odpravili na sejem. Uh, koliko se je spremenilo od takrat. Predstave o ustvarjalni poti so se razletele, izdelujem nekaj popolnoma drugega, drugače dojemam lepoto, merila so se povzpela za nekaj stopničk.

Kljub temu, da sem iz perspektive izkušenj ter učenja začetnica, lahko z gotovostjo rečem: Omejujejo nas le zidovi, ki smo jih zgradili okrog sebe. Največja ovira, ki jo moramo premagati na poti, smo mi sami.

Najtežja skala, ki jo še vedno razbijam, je prepričanje, da nisem dovolj dobra, sposobna, nadarjena, pametna. Da si ne zaslužim biti vse in početi vse, o čemer sanjam. Ko sem začela bolj ceniti sebe in svoje delo, se je začel spreminjati svet okrog mene.

Druga skala na poti je prepričanje, da sta služba ter služenje denarja tesno prepletena z mukami in trpljenjem. Delo = tlaka. Ogromno ljudi gara za minimalno plačo, in početi nekaj prijetnega za plačilo, se zdi sebično ter požrešno.

Tretja skala se tesno dotika druge – vse, kar ne prinaša zaslužka, je nekoristno in izguba časa. Ustvarjalna pot na začetku ne prinese plusa na banki. Ravno obratno. Vložiš ves čas ter denar, se odpoveš tisoč in eni stvari, pa še zdaaaleč nisi na zeleni veji. Dolgo časa sem se počutila kot nekoristen član družbe, ker razen minusa nisem prispevala k domačemu proračunu ničesar (razen kupa nitk, ki sem jih med šiviljskimi maratoni raznosila po celem stanovanju – podobno kot regratove lučke v vetru, le da v mojem primeru ni zraslo blago, kar bi bilo naravnost fantastično 🙂 🙂 🙂 ).

Obliko in dimenzije četrte skale sem začela spoznavati šele pred kratkih, kljub temu, da je bila od nekdaj tam. Skušala sem se omejiti, določiti ustvarjalni okvir, začrtati pot. Obremenjevala sem z razmišljanjem, kaj ustvarjati, kaj je pravo zame. Sedaj vem, da ne morem uokviriti slike, ki se nenehno spreminja. Vse je minljivo. Kar mi polni srce sedaj, me bo morda naslednji teden pustilo prazno. Precizno načrtovanje prihodnosti je nepotrebno, saj ne vem niti tega, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Če si “kontrol frik” kot jaz, je že misel na prepuščanje toku naravnost strašljiva. Pa vendar hkrati osvobaja. Lahko se premikam, lahko se spreminjam, ne rabim v vsakem trenutku vedeli, kam grem. In ne, ne rabim vedeti, kako bom prišla do tja. Vse se odvija natanko tako, kot se mora.

Skale in ovire so prinesle kup bolj ali manj modrih spoznanj 🙂 :

• Bolj ko smo povezani s svojim bistvom, s svojo edinstvenostjo, lažje se izražamo skozi ustvarjanje. To je tisto, kar pritegne ljudi – naša pristna, čista, žareča energija, vpletena v izdelke. Stranke nikoli ne kupujejo le naših izdelkov, kupujejo del nas.
• Ne moremo primerjati svojih začetkov s sredino poti nekoga drugega. Spoštujmo točko, kjer smo, spoštujmo točko, kjer so drugi. Dovolj je, da se trudimo biti vsak dan malenkost boljši kot včeraj. Dovolj je. Nehajmo se primerjati z takšnimi ali drugačnimi mojstri, to je NAŠA pot, naš razvoj, ne pa njihov.
• Poti, po katerih je vredno hoditi, so vedno posute z ovirami (vendar ne spreglejte rožic, prav gotovo so tudi one tam 🙂 ) .
• Strah ne bo izginil, dokler rastemo in se učimo.
• Motivacija in navdušenje nista temelja, na katerem gradimo vse ostalo. Začetnega navdušenja ni dovolj za celotno dolžino poti. Navdušenje in strast se množita z delom in učenjem. Sta kot stara lokomotiva – kljub ogromnemu vložku energije se sprva komaj opazno premika. A potem gre vedno hitreje, dokler ne teče veselo ter neobremenjeno naprej 🙂 .

Le kaj se je dogajalo od zadnjega zapisa? 🙂

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂

 

Obožujem divje vzorčke, ki plešejo pa papirju, teksture, ki jih lahko začutim. Spremenim se v majhnega otroka široko odprtih oči, ki ne ve, kateri košček sladkega raja naj razišče najprej 🙂 . Tako vesela sem rojstnih dni, ker imam dober izgovor za izdelavo čestitke in zavijanje daril. Resnično mislim, da bi bila moja sanjska služba ob koncu leta zavijanje vagonov božičnih daril. Jaaa 🙂 .

Nekaj papirnatih utrinkov – čestitke za rojstni za dan in Birmo, ter vabila na Krst.

 

 

Želim si, da bi imel dan vsaj dvojno število ur. Želim si mini čudeža, ki bi me naredil vsaj dvakrat hitrejšo in produktivnejšo. Morda bi potem neizpolnjene ideje zaživele tudi izven glave.

Včasih se mi zdi, da je preveč idej slaba reč. Podobno kot je recimo preveč ljudi v zgradbi sredi požara recept za katastrofo. Če ljudi ni veliko, se bodo dokaj mirno prebili skozi izhod. Kakor hitro je število preveliko, bo zavladala panika, namesto da bi se drug za drugim pomaknili skozi vrata na varno. Podobno se dogaja ogromni količini idej. Namesto, da bi po vrsti sproščeno prehajale v resničnost, vlada kaos in zastoj pri vratih.

Moj um se uporniško upira omejenosti časa, želi VSE. A realnost je drugačna, minute polzijo kot studenčnica skozi prste. Hočem ali nočem – moram se naučiti izbrati najboljše ideje, povedati svojo zgodbo z manj besedami. Ne, ni enostavno, saj sestavljam šopek iz vrta na prvi pogled identičnih vrtnic. Odločanje ob seštevanju prednosti ter pomanjkljivosti plete nerešljivi vozel. Takrat se zavem, da se moram naučiti prisluhniti srcu. Pomembne izbire niso predmet hladne matematike, ki jo tako mojstrsko obvlada um. In ko izberem, ko se odločim, moram enostavno skočiti. Ideje so podobne sadju na soncu – če jih ne pojemo, ko dozorijo, pričnejo gniti.

Precej časa sem stala na skakalnici, a sem končno skočila. Govorim o skoku mojih barvitih izdelkov v trgovine. Cilj, ki je že dolgo zapisan, a se mi je spretno izmikal. Izdelki bodo od začetka meseca na poličkah trgovine v Dolenjskih toplicah. V mislih imam še nekaj čudovitih trgovinic, v katere bi z veseljem preselila svoje izdelke, ampak kazalec na uri drvi, kot bi ga nekdo neusmiljeno lovil.

Priznam, pripravljanje paketka za trgovino je bilo prežeto s tremo. Kaj izbrati? Bo dovolj dobro? Bo dovolj zanimivo, izvirno, da se bodo stranke odločile za nakup? Strah, strah in še enkrat strah.

Celo dopoldne sem porabila za idejo in oblikovanje kartončkov za  uhane, ampak na koncu sem bila vesela neskončnega kompliciranja. Tega ne rečem pogosto, ampak sem zadovoljna z minimalistično-elegantnim rezultatom 🙂 .

Zadnje poziranje, preden sem zložila vse skupaj v paket … say cheeese 🙂 .

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Če že zapišem besede s težo svinca, si želim, da kljub vsemu opazite na vogalu zavese špranjo, skozi katero kuka sončno upanje. Želim si, da moj blog ravno tako kot moji izdelki prekipeva od barv, energije, pozitivnosti. Hitro, prehitro nas lahko okuži negativizem, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Potrebujemo protiutež. Zato sem zelo zelo vesela, da bom tokrat v šopek spletla barvite besede.

O, kako si želim, da bi lahko dogodke & občutke, ob katerih toplota ovije srce, vložila kot sladko marmelado v majhne steklene lončke. In potem bi sredi hladne zime odvila pokrovček ter zajemala sladkobo. Z majhno žličko, da je ne zmanjka prehitro. Mmm 🙂 .

Za mano je 9-dnevni “štantarski maraton” v okviru mariborskega Festivala Lent. Bilo je naporno, fizična energija je krepko v minusu, pa vendar sem si dodobra napolnila kreativno baterijo. Dobila sem natanko to, kar sem potrebovala na tej točki poti.

Kljub vsem minusom obožujem prodajo na stojnicah. Prodaja preko spleta je tako zelo neosebna. Zavedam se, da je veliko težje kupiti izdelek, ki ga ne vidiš v živo, se ga ne moreš dotakniti in začutiti njegove energije. Hkrati pa s prodajo preko spleta zamudim najljubši del – veselje, iskrice v očeh nove lastnice. Ja, izmenjava v živo je neprecenljiva. Nič ne more nadomestiti človeškega stika. To je tisto, kar bolj od vsega ostalega polni mojo ustvarjalno dušo.

Drugi razlog, zakaj tako rada prodajam na stojnicah, je družba soustvarjalk. Ker je ustvarjanje tako velik del mojega življenja, prepleta se s vsako celico moje biti, mi ogromno pomeni družba ljudi, ki so mi v tem pogledu tako zelo podobni. Lahko bi rekla, da smo vsak na svoj način “čudni”, morda ravno zaradi tega potrebujemo ustvarjanje – za izražanje dela sebe, ki ga drugače ne znamo.

Pravzaprav ne gre za seštevek čustev, ne gre za logično razlago, zakaj je, tako kot je. Gre za občutek, ki me prevzame na sejmih. Počutim se tako zelo domače, strahovi in dvomi izginejo. Čutim, da sem točno tam, kjer moram biti. Bivam v tistem trenutku, ne skrbi me, kaj bo prinesla prihodnost, ne obremenjujem se s preteklostjo. Takrat sem enostavno jaz v čolničku sredi morja, dvignem vesla in uživam v toku.

Seveda ne gre brez utrinkov, ki jih bom zagotovo z veseljem pogledala tudi na stara leta 🙂 . Hvala vsem, ki ste se ustavili ob mojem štantku, izmenjali prijazne besede ali posvojili košek mojega ustvarjanja. Brez vas ne mi mogla hoditi po tej potki 🙂 .

Takole je videti, ko je sredi mesta zaprta Koroška cesta, ljudje pa ležijo na od celodnevnega sonca razgretem asfaltu 🙂 .

Še v panoramskem pogledu 🙂 :

Zadnji dan sem si delila stojnico z Anjo in njenimi odličnimi domačimi granolami & keksi & kosmiči, ki se skrivajo pod imenom Fruštek. Po mnenju šefice sejma sva imeli najlepšo stojnico. Ja, sva bili kar malce važni zaradi pohvale 🙂 . Črno beli kontrast me spominja na yin-yang. (foto: Anja / Fruštek)

Sveža kolekcija prstanov (foto: Janči) :

Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .

Ko plavam proti toku, ne morem do besed. Tik pod površjem so, čutim, kako vibrirajo, skoraj dotaknem se jih lahko. Pa vendar me od njih loči tanka pregrada iz neprebojnega stekla.

Ko plavam s tokom in dovolim, da me odnaša življenje na neobljudene kraje, kamor mi je namenjeno, me besede preplavljajo v valovih. Lovim jih v dlani. Zajemam in zajemam, kot prijetno hladno studenčnico pijem ta čudoviti občutek. Takrat si zaželim, da bi bile moje dlani še večje, srce širše, saj je toliko vsega, kar bi rada zapisala.

Oblikovanje besed, združevanje v stavke in risanje lastne zgodbe je zdravilno. Ne moremo ozdraveti, če ne povemo zgodbe. Ne moremo pozdraviti ran, dokler so skrite za debelimi lesenimi vrati stare omare. Ko zapišemo zgodbo, jo stlačimo v helijev balon in spustimo v nebo, smo lažji za težo besed. In ko se balon z našo zgodbo oddaljuje, jo vidimo iz nove perspektive. Gledamo jo od daleč, lahko jo obračamo kot kocko in pozorno opazujemo njene ploskve. Zavemo se, da smo večji od zgodbe, zgodba ni več del nas samih. Lahko jo spremenimo, spletemo na novo, plasti kocke obarvamo po svoje.

Od zadnjega zapisa na blogu pišem, pišem, pišem. Občutek imam, da mi bodo prstki odpadli, ampak besede še kar pritekajo. Sestavljam zgodbe o sebi, življenju, ustvarjanju. Pogled se jasni, besede ga čistijo kot filter. Čutim prehod v drugačen svet, čutim, da od sedaj naprej ne bo nič več, kot je bilo. A poznate ta občutek? 🙂

V soboto sem bila po dooolgem času na sejmu v Ljubljani. Domov sem se vrnila do roba in še preko napolnjena z metuljčkasto energijo. Nekaj, kar sem izgubila pred meseci, se je vrnilo na svoje mesto. Sama pri sebi sem pomislila: “Elenah, dobrodošla nazaj” 🙂 .

Pripenjam nekaj sejemskih utrinkov:

Projekt polepšanja štantka se je pričel. Izdelala sem nove fensi-šmensi cene, v prihodnosti sledi še nekaj izboljšav 🙂 .

Jaz med barvami 🙂 :

Z menoj so bile čisto frišne zadevice – domek za očala / peresnica / toaletka 🙂

Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .