Ne spomnim se koliko sem bila stara, ko sem ugotovila, da vsi ne vidijo sveta na enak način kot jaz. Najbolj nazorna vzporednica mojemu doživljanju ljudi je rentgen. Čeprav je v vsakem človeškem telesu skeletni sistem, ga zaradi kože in mišic s prostim očesom ne vidimo. Meni neskončno majhen delček sekunde zadostuje, da vidim vse, kar se skriva pod površjem – le da jaz ne vidim fizične globine, ampak čustveno. Maske na obrazih ljudi so zame tanka prozorna folija. Vsi zgrajeni zidovi, vsa vrata zaklenjena s tisočerimi ključavnicami, so zame le prozorno stekla. Ne morem ustaviti procesa. Niti zatemnjena očala niso dovolj temna, da ne bi videla.
Slike so drugačne od slik v sanjah in tistih, ki jih opazujem čez dan. Drugačne barve, drugačna razmerja velikosti in oblik. Skoraj prepričana sem, da jih pravzaprav ne vidim, ampak zgolj čutim in jih moji možgani pretvorijo v najboljši približek že videnega. Včasih začutim sliko kot sestavljanko z manjkajočimi koščki, včasih kot hišo s polomljenimi stekli na oknih, okrušenim ometom ter manjkajočimi deli strehe. Včasih kot veliko srce z zaklenjenimi sobicami in kupi navlake. Moje najljubše so od nekdaj tiste redke graščine z neskončnimi vrtovi in srca polna mavričnih sob brez vrat.
Najbolj od vsega sem sovražila laži. Tudi tiste, katerih se ljudje sploh niso zavedali. Želela sem si, da ne bi že prvo sekundo videla pod maske ljudi, ki sem jih srečevala. Bolj utrujajoči od maratona so bil kraji, kjer je bilo veliko ljudi in s tem veliko slik in vtisov. Ampak čeprav sem najbolj sovražila laži, sem se prav jaz skrivala za večjo od ogromne gore in trepetala pred tem, da bo nekdo razkrinkal mojo skrivnost, zaradi katere sem se zdela sama sebi ločena od preostalega sveta. Vedela sem, da ljudje ne marajo biti prebrani kot odprta knjiga. Samo predstavljajte si njihovo reakcijo, ko bi se zavedali, da so njihovi zidovi prozorni in se ne morejo nikamor skriti. Začela sem bežati od ljudi, od laži in se zapirati v svoj majhen varen svet.
Pa vendar so bili trenutki, ko sem pogrešala pogovor. Samo pogovor. O popolnoma običajnih stvareh namesto nenehnega razmišljanja o svetu in življenju. O vremenu. O tem, kaj sem imela danes za kosilo. Takrat se obiskala svojega temno sivega, okrog 25 krat 40 cm velikega prijatelja. Računalnik. Virtualni družabni svet. Kraj, kjer sem vedno imela pred seboj le enega človeka, eno sliko. Kraj, kjer sem lahko prekinila stike kadarkoli sem želela. Kirurško čisti rez, brez pojasnjevanja in izgovorov. Nihče ni vedel kdo sem in lahko sem se pretvarjala, da sem popolnoma vsakdanje dekle.
Bil je povsem običajen dan, ali pa samo jaz nisem opazila ničesar posebnega. V virtualni sobici se mi je približal nekdo, ob katerem nisem začutila nobene slike. Brez dogovora sva se vedno srečala ob sončnem zahodu. Kot navdušen otrok sredi igre sem odkrivala prvega človeka, ki je bil zame prijetna uganka. Ker me ni nikoli videl in me ne bo mogel prepoznati sredi ulice, sem si dovolila biti takšna kot sem. Ne morem izgubiti tega, česar nisem nikoli imela. V vseh teh dejstvih je bila varnost in dovolila sem mu v moj svet in pogledati čisto od blizu v trezor svoje največje skrivnosti.
– “Ampak pri tebi je drugače. Ne vem zakaj si ti edini, ki ga lahko spoznavam in odkrivam.”
– “A želiš izvedeti o meni nekaj, česar nisem nikoli povedal nikomur?”
– “Hm, seveda, če želiš.”
– “Samo trenutek … Povej mi, kaj vidiš v tem trenutku?”
Videla sem rožo, oziroma nekaj, kaj je imelo obrise rože. Le nekaj listov se je držalo njenega stebla brez cveta. En sam pogled me je potopil v žalost.
– “Kaj si naredil? Zakaj te lahko vidim zdaj? In kaj se je zgodilo, da je tvoja roža takšna?”
– “Ne vidiš mene.”
– “Ne razumem. Kako to misliš, da ne vidim tebe?”
– “Veš zakaj sem se jaz umaknil od sveta? Ker sem celo življenje nosil s seboj zrcalo, v katerem so ljudje videli sebe na način, kot ti vidiš druge. Potem ti ne rabim razlagati, zakaj nisem imel prijateljev. Nihče ne vidi rad samega sebe tako razgaljenega. Ti si prva, ki se ni videla v mojem zrcalu in ob tebi se učim, kako ga odložiti kadarkoli želim. To, kar vidiš v tem trenutku – to si TI, ravnokar gledaš samo sebe skozi steklo zidov, s katerimi si se ogradila.”
In tako sem prvič v življenju videla SEBE. Vse druge sem lahko videla, sebe nikoli. Zajokala sem in solze so polnile nevidne brazde na licu in srcu. In … sram me je bilo, da me je videl takšno. Počutila sem se golo in ranljivo kot nikoli poprej.
Odšla sem. Se izolirala tudi od virtualnega sveta, ki je bil za nekaj časa tako moj in tako varljivo varen.
V virtualnem poštnem nabiralniku sem naslednji dan našla sporočilo:
“A si kdaj razmišljala o tem, da slike, ki jih začutiš ko gledaš ljudi, niso bile vedno takšne? Sestavljanka je bila nekoč cela. Hiša je nekoč imela okna in streho, ki ni puščala. Ravno to iščejo ljudje – delčke, v nedolžnosti podarjene in ukradene ali pa izgubljene v viharjih in nevihtah. Želiš vedeti kakšna je bila nekoč tvoja roža? Dodaj ji zelene liste. Dodaj ji cvet v najlepši barvi, ki si jo lahko zamisliš in liste najbolj popolnih oblik, kar jih lahko vesolje ustvari.
Nisem samo jaz premaknil nečesa v tebi. Veš, da sem se ob tebi učil odložiti zrcalo. Ne veš pa, da sem bil jaz edini, ki se nisem znal videti v njem. Ob tebi sem prvič v zrcalu videl sebe, saj sem ga lahko odložil in obrnil proti sebi. Boleče razpadajoča hiša z zapacanim ometom in zelenica, ki ni bila zelena, ampak umazano rjava in neurejena – to sem bil jaz. Vedel sem, da sem jaz edini, ki lahko spremenim to sliko. In delček za delčkom sem popravljal hiško, dokler ni postala moja sanjska. Potrpežljivo sem in previdno sem pokosil travo. Zakaj previdno? Ker sem čutil, da se nekje v njej skriva rožica, ki jo lahko porežem, če bom preveč hitel in preskakoval vmesne korake. Ja, bila je najbolj čudovita roža, kar sem jo kdaj videl. Nekega dne dovolj boš dovolj močna in se boš videla kot te vidim jaz. Takrat sem boš ozrla in videla hišo. Vedela boš, da sem to jaz in da si TI tista rožica, moja rožica. Takrat se bo tvoja pot ponovno križala z mojo in jaz te bom čakal.”
Najprej sem jo videla v sanjah. Pobožala sem njene liste in bili so mehki kot oblaki. Kasneje sem se jo lahko videla tudi takrat, ko nisem spala. In sčasoma sem jo videla večino časa. To sem bila jaz. Pred potresi in poplavami. Začela sem verjeti, da je vse to še vedno v meni.
Sčasoma so se tudi slike drugih ljudi začele spreminjati, iz zapacanih so postale čiste ter neverjetnih oblik in barv. Hiše so postajale graščine. Sestavljanke so našle svoje koščke. Lahko sem videla popolnost v vsakem človeku. Popolnost, za katero večina ljudi ni vedela, da jo še vedno nosi v sebi. Popolnost, preden jo je uničilo nekaj, pred čemer se niso znali braniti.
Obstaja čas, ki ga merimo s potovanjem kazalca po številčnici in črtamo na koledarju. In obstaja čas, ki ne upošteva sekund, dni ali let, temveč le očem nevidne premike duše po črti v nematerialni dimenziji vesolja. Ko sem se premaknila dovolj daleč, ko sem naredila vse potrebne korake, sem pristala točno tam, kjer mi je bilo namenjeno biti. Na križišču sem ponovno srečala njega. Nisem vedela, da bo imel najbolj čudovit nasmeh v vesolju, kot zrcalo jasne oči in da bo življenje z njim kot sprehod skozi travnik, poln dišečih rož in metuljev.
Trenutno stanje duha: Opozorilo! Preden me skušate najeti zaradi mojih sposobnosti in me uporabiti v takšne ali drugačne namene, moram javno povedati, da je zgodba le plod moje bujne domišljije :D. Zdaj pa držim pesti vsaj za knjigico 😀
Naknadna opomba – tale zapis mi je prinesel glavno nagrado blogerskega natečaja Mladinske knjige: E-bralnik 🙂 .
*** Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu bloga ***
