Včasih se moramo umakniti iz svojega domačega mehurčka in pogledati na svoje življenje od daleč – od tam, kjer je dovolj prostora za mir in spontanost. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako zelo želela izviti iz krempljev vsakdana. Šele sedaj, ko sem sem odlepila od nasičenosti, se zavedam, kako so nevidne sile iz vseh možnih koncev pritiskale name. Saj veste – ko odložite kovčke, se v polni meri zavedate njihove teže.
Nekaj je drugače, ne znam z besedami opisati kaj, le bolj lahkotno se počutim. Vse, kar sem si zarisala v glavi, kako naj bi bilo, se zdi sedaj manj pomembno. Življenja ne moreš do potankosti načrtovati vnaprej in se trmasto držati smeri tudi takrat, ko vse kriči po iskanju novih poti. Pa kaj, če novi cilj prekrije starega, ki si mu obljubil zvestobo?
Zgornje vrstice so namenjene mojemu celoletnemu projektu. Sedaj, ko sem si cilj ogledala iz varne razdalje, vidim da mi več ne predstavlja izziva, ne pomaga mi rasti, ampak mi jemlje svobodo. Vnaprej določen ritem me utesnjuje. Čutim, da sem prerasla cilj, morda zato, ker sem si že s prejšnjim celoletnim projektom dokazala, da premorem vzrajnost ter predanost. In ne, ne bom se samo zavoljo tega, da bi sebi dokazavala nekaj, kar že vem, držala tega projekta kot pijanec plota, ampak bom razbila začrtano pot in začela stopati bolj spontano, ob svojem času.
Nič bat :), ne zapiram bloga, le celoletni projekt. Vse, kar je bilo v njem svetlega in dobrega, bo ostalo. Na blogu si želim več navdiha in globine, manj površinskega ter zapisanega v naglici. Nimam še popolnoma izdelanega načrta, bom pustila toku, da me odnese s seboj.
Trenutno sem postavila računalnik na stranski tir in pripravljam metuljčke za mojo prvo sejemsko stojnico, do konca leta pa upam, da mi uspe urediti spletno trgovinico, kjer bodo novi izdelki čakali na novi dom :). Tale čestitka je že oddana, ampak pokažem jo pa lahko :).
