Mesec: maj 2009

A poznate tisti vic: Kako veš, da je ženska stara? Ko svečke na njeni torti stanejo več kot torta. Danes, 15.3.2059, sem zarezala v torto z 80-imi svečkami in sem glede na to pravilo že zeeelo stara . Ko se pogledam v ogledalo, se počutim nenavadno, ker se moj videz nikakor ne sklada z notranjim počutjem. Moja duša in srce sta namreč še vedno napeta in brez gub.

Pred 50-imi leti sem začela pisati blog. Ko sem nekega dne dobila “štafeto”, sem izbrala naslov naslednjega spisa: Moja avtobiografija – nekje v prihodnosti. Ja, na nek način sem želela sama sebe prisiliti, da se ustavim in vprašam, kam sploh želim iti? Po mojih merilih mi je drastično primanjkovalo jasnih kvantitativnih ciljev, takšnih, ki jih odkljukaš na seznamu. Ko sem v tistih dneh želela nanizati spisek, ni bila slika nič bolj čista. Vendar sem popolnoma kristalno jasno začutila NEKAJ. Na tisti točki življenja sicer nisem imela jasno začrtanih ciljev glede tega, kaj želim početi, kaj želim doživeti, vedela pa sem, kaj želim čutiti! Vedela sem, kakšen duhovni svet si želim. Razmišljanje glede ciljev v zunanjem svetu me je spomnilo, da je moje potovanje skozi življenje podobno vožnji z avtomobilom sredi noči. Ob snopu svetlobe se  razkrije le del ceste – ampak to še ne pomeni, da se pot ne nadaljuje v temnih kotičkih, ki jih ne vidim! Moje takratno spoznanje se je še neštetokrat potrdilo v praksi – za ovinkom ni bilo nikoli slepe ulice!

Kot vsakega otroka je tudi mene izoblikovalo okolje, v katerem sem odraščala. Naučila sem se ceniti materialne stvari in sama poskrbeti zase. Veliko težje so bile tiste nematerialne lekcije, ki sem se jih učila z veliko zamudo, ko je večina vrstnikov že poznala svet. Najbolj bogate lekcije so ravno tiste, ko te življenje obrne na glavo in stresa tako dolgo, dokler je ne dojameš. Napačen faks. Napačni ljudje. Napačni vzorci. Izgubila sem sebe. Upanje. Vero v življenje. Tema. Globoka depresija. Nevarna hoja po robu. Ta daleč najtežja izkušnja je presekala moje življenje na dvoje. Spoznala sem, da so občutki moj kažipot in da me zanikanje lastnih čustev oddaljuje od najbolj pomembne osebe v mojem življenju – sebe.

Ko sem sestavljala delčke svojega pravega jaza, sem začela spoznavati, kaj sploh pomeni živeti z vsako celico telesa. Učila sem se na vsakem koraku. Ples. Knjige. Filmi. Jeziki. Fotografija. Glasba. Norela sem na koncertih in zabaviščnih parkih, letela z balonom, letali in padalom. Moj radovedni duh me je vodil po neverjetno čudovitih kotičkih Zemlje, ki so polnile zakladnico spominov, albume in stene mojega doma. Oboževala sem svojo “službo”, svobodno, ustvarjalno, brez okvirjev. Iz dela sem odhajala z občutkom, da sem dala najboljši del sebe, ki se nikoli ne izrabi, ampak se z ustvarjanjem le še povečuje.

Na mojem prioritetnem seznamu je bila ljubezen vedno na vrhu. Vendar sem nekje na poti nehala verjeti, da obstaja. Ogradila sem se z visokim zidom, kjer je bilo dovolj varno. Zdaj pa verjamem, da prava ljubezen nežno in potrpežljivo odstrani opeko za opeko. Ob nekom, ki ti daje sebe dan za dnem, ki te spoštuje, lahko noro bitje srca traja večno.

Nekje sem prebrala, da se življenje se meri po številu dihov, ki jih naredimo, ampak po številu doživetij, ki dih jemljejo. Teh se je v mojem življenju nabralo ogromno. Veliko sem dajala in ogromno prejemala. Bila sem JAZ in dovolila ljudem biti ONI. Delila sem sanje in ljudje so z menoj delili svoje. Bila sem navdih in bila mnogokrat navdihnjena od čudovitih ljudi, ki me obkrožajo.

Če bi umrla že leta in leta nazaj, bi lahko rekla, da sem zares živela svoje sanje. Tole zdaj je pa še samo smetana na jagodah .

Trenutno stanje duha: Vsaj nekaj časa se več ne bom obremenjevala z “meglo”, ki me obdaja :)))

Na robu gozda je ponosno raslo drevo, ki so ga v času, ko se tulipani oblačijo v najlepše barve, pretopili v tanke liste papirja. Preplavile so jih besede. Listi so igro črk začutili kot navihano žgečkanje. Skupino listov so zvezali in dodali bleščeče kartonske platnice. In tako sem se rodila jaz, z namenom, da izpolnim svojo poslanstvo – biti ljudem knjiga.

Veste, rada povem tudi kakšno drugo zgodbo, kot tisto, ki je zapisana v meni. Tokrat ne bom govorila o sebi, temveč o ljudeh, ki plujejo skozi moje strani. Zelo radovedne knjige iz planeta, katerega ime naj zaenkrat ostane skrivnost, so me namreč prosile za opis ljudi na Zemlji. Ja, vas že skoraj slišim, kako govorite – saj to je neumnost! Knjiga nima oči, knjiga nima ušes, kako lahko sploh kaj pove o nas? Res, ne vidim in ne slišim – vsaj ne na človeški način. Vendar moji list poznajo človeški dotik in barve, ki so v ljudeh. Moje črke sestavljajo drobni delci, ki prevajajo govor človeškega srca v moj jezik.

Imam prijateljice, skozi katere celo življenje ni plula nobena roka. Skozi moje jih je nešteto. Imam to srečo, da sem se rodila v avanturo, ki se ji reče knjižnica. Nekoč sem še štela. Seštevala sem dotike. Otroške dotike. Odrasle, pa kljub vsemu nežne dotike. In pa tiste odrasle, ki jih je življenje oropalo čutnosti živčnih končičev na dlaneh. Seštevala sem solze, ki so zmočile posamezen list. Vesele solze so čistile prostor okrog ljudi. Solze, oropane upanja, so se s svojo grenkobo zažirale v človeško kožo in moje liste. Ampak veste, sprejemala sem vse, saj vem, kaj je moje poslanstvo. Že davno sem nehala šteti. Številke niso pomembne, štejejo občutki. In tega so me naučili ljudje.

Srečujem jih v knjižnici. Opazujem jih iz 4 police, trenutno sem 27 iz leve proti desni. Super kraj za opazovanje. Večina jih gre mimo, ne da bi se ozrli. Na nekaterih domovih se znajdem s pomočjo spiska. Majhna skupina ljudi me najde, ko se pogovarjam z njihovim srcem. Nekatera srca govorijo tako tiho, skoraj neslišno, boječe, ker so njihovi lastniki prepogosto kričali na njih in jih skušali na silo utišati. Skušam jih opogumiti, naj zakričijo z vso močjo in pripeljejo človeka k meni.

Kdo so ljudje? Beseda je tako hm … nič posebnega. Ampak so, še kako so posebni! Tako različni so. Neverjetno. Že celo življenje čakam, da bom našla vsaj dva, ki sta enaka. Ampak ne. Kolikor je ljudi, toliko je različnih duš. Fascinantno! Čeprav mislijo, da berejo mene, berem jaz njih. In se čudim. Dokler ne bom pristala raztrgana nekje v košu, se ne bom nehala. Ko že mislim, da vem vse, me presenetijo. In ugotovila sem tudi zakaj. Ljudje se namreč nenehno spreminjajo. Nihče ni danes enak, kot je bil včeraj. Ujeti ljudi v besede je enako, kot če bi skušal v pest stisniti nekaj kubičnih centimetrov vode. Če že moram podati definicijo, je definicija tale: Ni definicij. Pa sem kar pametna (saj ne, da se hvalim, hi hi 🙂 ), ampak ne, res še do danes nisem odkrila skupne  formule.

Odkrila sem sicer skupno spremenljlivko vseh človeških formul. Hrepenenje po ljubezni, po sprejetosti.  Večno in neskončno. To je skupno vsem ljudem. Tudi tistim, ki so pozabili, kako mehak je lahko objem. Ki so pozabili, kako nežna je lahko dlan in ki so pozabili, kako diši domač kruh. Ob prebiranju vrstic se včasih spomnijo. Nekateri pri prvem potovanju skozi mene. Nekateri šele 10-ič. Nekateri žal nikoli.

S popotniki sem spoznavala svet izven knjižnice. Pozdravila sem piramide, nešteto sončnih zahodov, se pretegovala na visečih mrežah in se premetavala po kovčkih. Kraji na Zemlji so mešanica neverjetnih barv! Če je zunanji svet zrcalo notranjih svetov, ni nobenega dvoma, da so ljudje v svojem bistvu čudoviti!

Tudi mene je čas spremenil. Staram se. Listi niso več tako beli in polni so gub. Nam knjigam namesto kreme proti gubam pomaga, če nas pogladi človeška roka. Ampak ko smo zgubane, nas ljudje ne božajo več, čeprav še potrebujemo dotik. Ampak takšni so ljudje. Preveč gledajo na videz in ne vidijo tega, kar je pomembno. Knjige imamo celo svoj najbolj znan rek: “Ne sodi knjige po platnicah”, ampak ljudje ga ne slišijo. Moje platnice so polne brazd in ljudje pozabljajo name. Samo nekateri še začutijo, da se je tekom mojega življenja med napisane vrstice zapisalo še nešteto brezbarvnih. Le redki začutijo dušo knjige in znajo prebrati tudi te nevidne vrstice.

*** Opomba: Zapis je preseljen – original je objavljen na prejšnjem naslovu mojega bloga ***

Ja, vem, da sem zamudila rok, ampak če sem že začela s pisanjem, bom še zaključila……

Spodnje vrstice ne govorijo o “pravih” popotnikih, ki nizajo nepregledno število  svojih stopinj po zemeljski obli z namenom, da spoznajo svet. Moje besede so veliko bolj namenjene skupini popotnikov, ki imajo za seboj že leta potovanj od doma – v iskanju  DOMA. Morda pri tem premikajo stopala, morda pa le vlakna srca.

V mojem slovarju je dom nek življenjski prostor, ki je fizično omejen z stenami. Pojem DOM pa označuje “prostor”, ki ni nujno določen z stalnimi geografskimi koordinatami. Je “prostor”, kjer se počutimo varno in ljubljeno, kjer smo lahko MI. DOM so ljudje, ki nas začutijo brez besed. DOM so tiste redke stvari, katerih vonj nas spomni na to, kdo v resnici smo.

In tako dobi rek: “Povsod je lepo, doma je najlepše”, novo obliko: “Povsod je lepo, DOMA je najlepše.”

Potepuhi, ki so vedno na poti, ker nimajo DOMA, le redko pokažeju svetu ogromne luknje v srcu. Status brezdomca zakrijejo zidovi, ki ne predstavljajo zavetja, ampak dušijo krike. Dnevi tovrstnih potepuhov so sestavljeni iz izletov. Do hladilnika. Do trgovine. Do gostilne. Do uličnega prodajalca mamil. Do varajočega objema. Do sanjskega sveta brez bolečin. Celo do smrti. Na točki, ko se znameniti rek spremeni v: “Povsod je lepše kot doma”, je dom le drugo ime za solze v očeh, osamljenost v srcu in težke besede namesto objema dobrodošlice.

Mali princ je šele potem, ko je zapustil svoj planet in vrtnico, spoznal, kje je njegov DOM. Tudi Alkimist je po ogromno prepotovanih poteh ugotovil, da je zaklad zakopan na mestu, od koder je prišel.

Včasih je potrebno iti daleč – da najdemo to, kar je že od nekdaj v nas.

Za najlepši in najbolj topel DOM ne potrebujemo najmodernejše hiše z bazenom. Zadostuje že veliko in odprto srce, ter dve roki, ki znata objeti in čutiti – pa četudi smo mi tisti, ki znamo objeti – samega sebe.

Trenutno stanje duha: Še pod vtisi današnje salse 🙂