A poznate tisti vic: Kako veš, da je ženska stara? Ko svečke na njeni torti stanejo več kot torta. Danes, 15.3.2059, sem zarezala v torto z 80-imi svečkami in sem glede na to pravilo že zeeelo stara . Ko se pogledam v ogledalo, se počutim nenavadno, ker se moj videz nikakor ne sklada z notranjim počutjem. Moja duša in srce sta namreč še vedno napeta in brez gub.
Pred 50-imi leti sem začela pisati blog. Ko sem nekega dne dobila “štafeto”, sem izbrala naslov naslednjega spisa: Moja avtobiografija – nekje v prihodnosti. Ja, na nek način sem želela sama sebe prisiliti, da se ustavim in vprašam, kam sploh želim iti? Po mojih merilih mi je drastično primanjkovalo jasnih kvantitativnih ciljev, takšnih, ki jih odkljukaš na seznamu. Ko sem v tistih dneh želela nanizati spisek, ni bila slika nič bolj čista. Vendar sem popolnoma kristalno jasno začutila NEKAJ. Na tisti točki življenja sicer nisem imela jasno začrtanih ciljev glede tega, kaj želim početi, kaj želim doživeti, vedela pa sem, kaj želim čutiti! Vedela sem, kakšen duhovni svet si želim. Razmišljanje glede ciljev v zunanjem svetu me je spomnilo, da je moje potovanje skozi življenje podobno vožnji z avtomobilom sredi noči. Ob snopu svetlobe se razkrije le del ceste – ampak to še ne pomeni, da se pot ne nadaljuje v temnih kotičkih, ki jih ne vidim! Moje takratno spoznanje se je še neštetokrat potrdilo v praksi – za ovinkom ni bilo nikoli slepe ulice!
Kot vsakega otroka je tudi mene izoblikovalo okolje, v katerem sem odraščala. Naučila sem se ceniti materialne stvari in sama poskrbeti zase. Veliko težje so bile tiste nematerialne lekcije, ki sem se jih učila z veliko zamudo, ko je večina vrstnikov že poznala svet. Najbolj bogate lekcije so ravno tiste, ko te življenje obrne na glavo in stresa tako dolgo, dokler je ne dojameš. Napačen faks. Napačni ljudje. Napačni vzorci. Izgubila sem sebe. Upanje. Vero v življenje. Tema. Globoka depresija. Nevarna hoja po robu. Ta daleč najtežja izkušnja je presekala moje življenje na dvoje. Spoznala sem, da so občutki moj kažipot in da me zanikanje lastnih čustev oddaljuje od najbolj pomembne osebe v mojem življenju – sebe.
Ko sem sestavljala delčke svojega pravega jaza, sem začela spoznavati, kaj sploh pomeni živeti z vsako celico telesa. Učila sem se na vsakem koraku. Ples. Knjige. Filmi. Jeziki. Fotografija. Glasba. Norela sem na koncertih in zabaviščnih parkih, letela z balonom, letali in padalom. Moj radovedni duh me je vodil po neverjetno čudovitih kotičkih Zemlje, ki so polnile zakladnico spominov, albume in stene mojega doma. Oboževala sem svojo “službo”, svobodno, ustvarjalno, brez okvirjev. Iz dela sem odhajala z občutkom, da sem dala najboljši del sebe, ki se nikoli ne izrabi, ampak se z ustvarjanjem le še povečuje.
Na mojem prioritetnem seznamu je bila ljubezen vedno na vrhu. Vendar sem nekje na poti nehala verjeti, da obstaja. Ogradila sem se z visokim zidom, kjer je bilo dovolj varno. Zdaj pa verjamem, da prava ljubezen nežno in potrpežljivo odstrani opeko za opeko. Ob nekom, ki ti daje sebe dan za dnem, ki te spoštuje, lahko noro bitje srca traja večno.
Nekje sem prebrala, da se življenje se meri po številu dihov, ki jih naredimo, ampak po številu doživetij, ki dih jemljejo. Teh se je v mojem življenju nabralo ogromno. Veliko sem dajala in ogromno prejemala. Bila sem JAZ in dovolila ljudem biti ONI. Delila sem sanje in ljudje so z menoj delili svoje. Bila sem navdih in bila mnogokrat navdihnjena od čudovitih ljudi, ki me obkrožajo.
Če bi umrla že leta in leta nazaj, bi lahko rekla, da sem zares živela svoje sanje. Tole zdaj je pa še samo smetana na jagodah .
Trenutno stanje duha: Vsaj nekaj časa se več ne bom obremenjevala z “meglo”, ki me obdaja :)))