Sreda pozno zvečer. Poštar potrka na vrata mojega srca. Neobičajna ura za dostavo. Darilni paket. Kot majhen navdušen otrok ga začnem odpirati. Embalaža je namreč neverjetno čudovita in pričakujem tudi enako vsebino. Vendar se mi prsti ustavijo, ko vidim, da na paketu ni naslova. Sploh ne vem, če je namenjen meni.
Sem pa ga že odprla dovolj, da sem videla, da je v njem najlepše darilo – ljubezen. Nežna in mehka. Del mene je želel raztrgati papir in stisniti darilo k sebi, kot majhen otrok svojo najljubšo igračo. Del mene pa je vedel, da se moram najprej prepričati, če je res namenjen meni. Darila z raztrganim papirjem in razmetano vsebino namreč nihče ne želi imeti in sebično bi bilo misliti le na moje želje.
V tistem trenutku sem se spomnila na vse izgubljene pakete, za katere sem zmotno predvidevala, da so zame in so bili do takrat, ko so prišli do pravega naslovnika, že deformirani do nerazpoznavnosti. NE. Dovolj je bilo. Tudi moje darilo je že prišlo v napačne roke in prispelo nazaj na moj naslov razcefrano in polomljeno. Niti čas ga ni zlepil. NE. Nikoli več ne bom jaz tista, ki grobo trga papir.
Lahko bi pustila darilo neodprto. Ampak potem ne bi nikoli izvedela, če je zame. Nikoli ne bi izvedela, če je v njem nekaj izjemnega in neponovljivega. In nikoli ne bi izvedela, če je v njem že davno izgubljeni del moje duše.
Pogumna bom. Pazljiva. Potrpežljiva. Odprla ga bom zelo počasi in z občutkom. Če ne bo zame, ga bom z vsem spoštovanjem zapakirala tako lepo nazaj, da bo to še vedno tudi navzven zelo čudovito darilo.
Pred dnevi sem tudi jaz po dolgem času poslala darilo. Upam, da je prav tako prispelo v roke nekoga, ki se zaveda, kako dragoceno je. Ki se zaveda, kako pomembno je, da ga pusti nedotaknjenega, če ni namenjeno njemu. Najbolj pa si želim, da se paket znajde na pravem naslovu, kjer si bo nekdo vzel čas za odpiranje – in se mu bo kljub rahlo razmetani vsebini – zdelo najlepše darilo v vesolju.
Trenutno stanje duha: 🙂