“Tristo kosmatih cipres!”, pomislim vsakič, ko slišim ime, ki so mi ga nadeli ti smešni ljudje. Vrba žalujka?! Oh, kako velik nesporazum! Kdor me sodi po žalostno povešenih vejah, ne ve, da sem polna življenja in navihana od korenin, pa vse do najmanjših listov, ki se rojevajo na vejah.
Res sem na prvi pogled drugačna. Definicija iz drevesnega medicinskega slovarja se glasi: Vrbitis je prirojena napaka. Zaradi nepopolno izvedenega procesa fotosinteze se veje upognejo navzdol. Mišice listov so nerazvite, zaradi česar se tudi listi povesijo.
Drevesa v osnovni šoli so me zafrkavala zaradi moje nesposobnosti nasmeha s krošnjo. Zelo dobro se spominjam sošolca Hrasta, v katerega sem bila nesmrtno zaljubljena. Med glavnim odmorom me je spotaknil, da sem padla, kolikor so bile dolge moje veje. Skrila sem solze v sebi. Nisem pokazala, da je zdrobil nekaj nežnega v meni.
Da bi okrepila svoje mišice, sem se vpisala na aerobiko in fitnes. Celo badbinton se je znašel na mojem spisku, pa se je lopar vsakič smešno zavozlal v moje veje. Med kolesarjenjem sem imela težave z zapletanjem številnih korenin med špice kolesa. Da sploh ne omenjam, da je bilo iskanje dovolj velike in hkrati vizualno užitne kolesarske čelade – misija nemogoče. Sanjala sem o svetleči rdeči čeladi. Na koncu sem se morala sprijazniti s prav grdo modro, ki mi je povrh vsega še lezla na oči. Brazgotina na lubju me še zdaj spominja na mojo kratko kolesarsko kariero. Skratka, verjemite mi, RES sem se trudila, da bi razvila te moje zakrnele mišice, pa ni pomagalo. Nisem želela sprejeti same sebe. Upirala sem se z vsemi koreninami. Oh, koliko noči sem prejokala. Tako zelo sem si želela biti normalno drevo.
In še dandanes bi klonila pod vsako najmanjšo sapico, če ne bi na sprehodu po gozdu spoznala Macesna. Pokazal mi je, da sem kljub svoji napaki vredna ljubezni in spoštovanja. Druga drevesa naju ne razumejo. Ne vidijo najine nevidne vezi, ki je veliko močnejša od predsodkov, da iglavci niso dovolj dobri za listavce in obratno. On razume MENE.
Tudi on ima prirojeno “napako”. Ampak pisan mi je na lubje bolj, kot sem si predstavljala v najlepših sanjah. Pomaga mi nesti stvari, za katere so moje mišice prešibke. In jaz mu stojim ob strani, ko enkrat letno kljub neštetim obiskov zdravnikov ostane brez iglic. V težkih trenutkih, ko si želi biti samo navaden iglavec, mu povem, da je tudi popolnoma razgaljen zame najbolj čudovit. Če bi bil drugačen, ne bi bil popoln zame.
Ko gledam nazaj, lahko rečem, da se kljub padcem nisem nikoli vdala. Čutila sem, da imam poseben dar, ki se kot manjkajoč košček puzzla spleta v svet dreves. S premagovanjem ovir sem lahko navdih za druga drevesa. Pokažem jim lahko, da resnične ovire niso zunaj drevesnih debel, ampak globoko pod lubjem. Velikokrat besedo popolnost razumemo narobe, preveč objektivno in povezano z zunanjim videzom. Vsak je lahko popoln, če si le dovoli, da zaklad iz globine duše priplava na površje.
Trenutno stanje duha: Sončnooooo 🙂