Smisel Partnerstva In Prijateljstva

Danes je v mojem virtualnem poštnem nabiralniku pristal zapis o smislu partnerstva in prijateljstva. Ne vem, kdo je avtor, bom pa z veseljem delila tole naprej …

 

 

Smisel partnerstva naj bi bil, da se družita dve popolnoma samostojni osebi, ker jima je v dvoje prijetneje, kot če sta sama. Spomnim se, kako je dr. Sanja Rozman odgovorila novinarki, ko jo je le-ta vprašala, kaj je zanjo ljubezen. Rekla je nekako takole: “Če me bo partner prepričeval, da me neskončno ljubi, da ne more živeti brez mene, da si ne predstavlja, da bi me zapustil, da je brez mene čisto izgubljen … mu bom rekla, NE, hvala, ne želim si in ne zmorem takega partnerstva. Če pa bo partner rekel, da je zadovoljen sam s seboj, da se ima rad, da je srečen, da mu je lepo na tem svetu, da je življenje lepo – ampak z menoj mu je še lepše in prijetneje in da si zato želi biti z mano … takega pa lahko ljubim in živim z njim.”

 

Zelo lepo in nazorno povedano, kaj je smisel partnerstva. Ne dopolnjevanje, temveč sožitje. Bistvo je namreč v tem, da nimamo partnerja zato, da nas dopolnjuje, izpolnjuje, podpira, balansira in kaj vem kaj še … S tem samo obremenjujemo drug drugega in prihaja do kriz. Imamo ga preprosto zato, ker nam je življenje z njim lepše, prijetnejše, ker si želimo biti z njim – ne pa zato, ker drugače ne znamo, ne zmoremo.

Vsak človek ima svojo energijo. V Celestinski prerokbi je lepo opisano, kako prihaja do nesoglasij med partnerjema. Ko komu primanjkuje energije, ni več “samostojna celota”, podzavestno na neki način prične črpati energijo od partnerja. Prihaja do sporov, konfliktov.

Prepričana sem in tudi življenje mi je to dokazalo – na meni sami in na ljudeh okrog mene – da nam vesolje pošlje vedno “ta pravega” partnerja; to je tistega, ki ga v danem trenutku potrebujemo za svoj razvoj. V kolikor se moramo v tem življenju učiti partnerskih odnosov, se moramo pač učiti. Potrebujemo torej točno take partnerje, ki nam bodo pomagali s svojim obnašanjem in odnosom priti do določenih spoznanj in sprememb nas samih. Če se imamo veliko za naučiti in se temu izogibamo, bo morda učenje potekalo vse življenje in sanjskega partnerja nikoli ne bomo srečali, ker ne bomo dosegli takšne ravni zavedanja, kjer bi se lahko pojavil.

To se tako značilno kaže v tem, da nekateri spreminjajo partnerje, sebe pa ne – in zato privlačijo vedno enake partnerje (ker oddajajo enak energetski vzorec) in vedno slej ko prej pridejo z vsakim partnerjem v isto situacijo: stojijo pred isto “domačo nalogo”, ki se ji pač ne morejo izogniti. Treba jo je rešiti in se ob tem pomakniti ob spirali zavedanja malo višje. Zato je tudi popolnoma odveč imeti kakršne koli občutke krivde: zakaj sem se spečal/a ravno z njim/njo …? S komerkoli bi se, bi si bili na neki način podobni – vzorec bi bil isti.

Bistvo vsega je spreminjati sebe, ljubiti sebe. Šele potem, ko znamo živeti sami s sabo, ko partnerja ne potrebujemo nujno za svojo srečo, ko ugotovimo, da ljubezen in sreča ni le partnerjev odnos do nas, da je ljubezen Življenje, vesolje … mi sami, ko smo “energetsko” samostojni in ne potrebujemo NIKOGAR, da bi se naslanjali nanj, iskali varnost, zaščito, podporo … šele potem smo zreli za tistega pravega, sanjskega partnerja. In šele potem tudi pride. kot tisti metulj, ki ga prenehamo loviti. Ko lahko le dajemo brez namena povračila, ko se z njim dopolnjujemo, ne pa izpolnjujemo. Partner = Part-near / = del ob nas = vzporedne poti / in ne skupne ali celo prepletene.

Vsak partner nam je torej poslan, da nam (drug drugemu) pomaga do teh spoznanj. Za marsikoga mislimo – bil je edini pravi… in res je bil pravi – za tisti trenutek! Ko smo bili na določenem zavedanju, smo ga pritegnili, ker nam je v tem ustrezal. Ko smo se od njega naučili, kar nam je lahko nudil za učenje (in on od nas), se naše poti razidejo. Zavedanje ponavadi začne dvigovat en partner. Če mu drugi sledi, se lahko razvije partnerstvo na zelo visoki ravni in morda celo drug za drugega ugotovita, da sta “ta prava”! Če eden zaostaja, se sčasoma njuni poti ločita.

Mislim, da ni nujno, da imamo v vsakem življenju “tistega ta pravega”; včasih potrebujemo kakšnega drugega, da je naš razvoj hitrejši. To je lepo opisano v Usodi duš. Naš Življenjski partner pa nas mogoče v tem življenju spremlja kot naš otrok, ali katera druga bližnja oseba …

Včasih nam pride kdo na pot, pa mi ne “čutimo” kemije. Nikoli ne vemo, kdaj zamujamo lastno šolo, ki bi nam pomagala pri spremembi v sebi, da res pridemo do pravega. Ali pa nehote res zamujamo pravega. Seveda vse to ne pomeni, da sprejmemo kar vsakega, ki nam pride na pot in besno iščemo, kaj se imamo od njega naučiti. Take stvari pač čutimo v sebi – kot zaljubljenost, simpatijo, tisto “nekaj”, kar nas vleče h komu.

Vesolje nam bo poslalo – in obdržali bomo – tistega partnerja, ki nam je namenjen. Vsi ostali, ki pridejo in gredo, so tu zato, da nas v življenju česa naučijo, da nas v nekem smislu izzovejo. Morda nam je trenutni namenjen zato, da iz sebe očistimo ljubosumje, nesamostojnost… da bi se malo igrali in si dvignili samozavest.

Človek mora biti sam zase celota, se naučiti energijo dobivati iz vesolja sam. Šele potem lahko dve osebi čudovito živita skupaj – ena OB drugi in ne ena NA drugi. In če se ena odmakne, druga še vedno stoji pokonci! In nihče se ne čuti izkoriščanega, izčrpanega, uporabljenega, obe lahko “dihata”, nihče ne visi na drugem, nihče ni odvisen od prisotnosti drugega. Oba imata energije dovolj, in ta se lahko prepleta in plemeniti. Nihče ni VEČ, nihče ni MANJ. In če smo celota, svobodni, in če je tak tudi naš partner, ga sprejemamo takega, kot je, ker ne iščemo na njem in od njega stvari, ki bi jih sami radi imeli.

Partnerstvo je komplicirana stvar, ker ga pogosto napačno dojemamo. Paradoks pa je ta, da šele, ko znamo živeti popolnoma samostojno, brez partnerja, dobimo res tistega tapravega, ki “nam leže na dušo”!

Enaki principi veljajo tudi za prijateljstvo. Od nobene osebe naj ne bi bili odvisni, družili naj bi se s tistimi, ki nam lepšajo življenje …

 

 

Trenutno stanje duha: S tokom 🙂

Spomini (PS)

Objem dveh src.

Src, ki sta se prvič sestavili izven tega časa in prostora.

Prostora v skladišču mojih celic je premalo za vse lepe spomine.

Spomine odnese konec življenja na list papirja.

Papirja zmanjkuje.

Zmanjkuje črnila za sliko nežnosti tvojega dotika.

Dotika se me … TISTI pogled.

Pogled globoko v – do srečanja s tabo – neodkriti del mene.

Del mene, ki zdaj pripada tebi, nama …

Ali lahko pozabim, da sva drug drugemu večni dom?

Še najmanj 1000 življenj ne.

Trenutno stanje duha: Mislim na pravljico o Marjetici in Čmrlju 🙂

Pravljica za velika srca: Deček in svinčnik

Ne maram dni, ko se moram zgodaj zbuditi. Ampak že nekaj tednov me še pred sončnim vzhodom zbudi jutranji direndaj. Oh, kako je bilo lepo, ko sem živel v škatli mestne papirnice. Oboževal sem samotna in tiha jutra. Mir, ki ga je prinesla noč, je bil zame čaroben. Še glasovi strank, ki so podnevi obiskovale trgovino, so zaradi zvočne izolacije kartonske škatle priplavali do mene le kot nežen šepet. Dokler nisem ostal v mojem kvadratnem domu popolnoma sam, sem ga delil z svojimi enajstimi brati. Verjel sem, da čaka name prav posebna usoda. Verjel sem, da bom kot dar posebnemu človeku preživel nadvse razburljivo življenje.

Bil je dan kot vsak drug, ničesar nisem slutil – čeprav sem vedno mislil, da bom že zjutraj spoznal dan, ki bo obrnil tok reke mojega življenja. Deček, ki je z očali izgledal prav smešno, je od vseh svinčnikov izbral ravno mene. Rekel je, da mu je všeč moja barva. Pha, pa ravno v roke nekoga, ki zna videti le zunanjost, sem priletel! Gospa, ki je prišla z njim, mu je predlagala, naj za darilo izbere nekoga cenejšega. Zdel sem se ji predrag. Kako je lahko sploh pomislila, da je svinčnik, ki odseva nebo in sonce na svetlečem lakastem premazu, vreden enako kot tisti navadni, katerih lepota se z mojo sploh ne more primerjati???

In na to »posebno« pot sem čakal celo življenje??? Ob misli, da je to moje poslanstvo, je vse v meni utripalo od žalosti. To, da so vse moje brate izbrali pred mano, sem vedno povezoval s svojo posebno usodo –  in ne s tem, da so izbrali boljše od mene. V tistem trenutku pa sem jim zavidal njihovo usodo.

In tako je postala moj novi dom oguljena temno modra peresnica – z enim samim prostorom. Njena zadrga je imela polomljena dva zobca, zaradi česar je pri vsakem odpiranju globoko zavzdihnila. Preveč ponosna je bila, da bi se pritoževala na glas. Kot da že sam bivanjski prostor ne bi bil dovolj obupen, sem imel še kup pisanih sostanovalcev. Barvice. Različnih dolžin. Prav tako navadne, brez laka. Počutil sem se kot kralj na seniku. To preprosto ni bilo primerno bivališče za tako imeniten svinčnik. V enem samem dnevu sem bil umazan od drugih barvic. Sploh jim ni bilo mar, če se me dotikajo.

Barvice so bile tako živahne. Poplesavale so, si pele in bile ponosne na svoje barve. Ko so me prvič videle, so radovedno zrle vame. Jaz pa sem jim dal jasno vedeti, da niso primerna družba zame. Saj sploh nimajo nobene olike! Popolnoma nevzgojene so. Govorijo ena preko druge. Prask na njihovih telesih niti ne skušajo prekriti. Čeprav mi je sprva ustrezalo, da so me pustile pri miru, je trd oklep osamljenosti vedno tesneje objemal mojo dušo. Ko sem poslušal njihov smeh in zaznal toplino v drobnih dotikih njihovih teles, je plevel praznine prerasel smeh na mojem licu .

Motilo me je, ko me je deček vzel v roke in me vodil po papirju. Neznansko nesrečen sem bil, ker me je potem vedno ošilil in jaz sem izginjal. Se krčil in manjšal. Začel sem se zavedati, da me nekega dne ne bo več. Ko bom  neštetokrat ošiljen in tako majhen, da bom povsem nekoristen, me bodo zalučali v smeti in pristal bom na smetišču.

Nekega dne, ko me je deček odložil ob rob papirja, sem se prvič zazrl v njegove oči. Videl sem drobno solzo, ki se je trudila, da ne bi spolzela iz njegovega rjavega očesa. Pogledal me je – in nekaj se je zlomilo v meni. Videl sem, da je prav tako osamljen. In JAZ sem tisti, ki ga lahko potolažim. V tistem trenutku mi je bilo vseeno zame … vseeno, če se moj lak ne sveti …vseeno, če sem umazan in poln prask … vseeno, ker sem z vsakim dnem bližje svojemu koncu. Njegovo srce je bilo tako mehko. Jaz sem iz lesa in prenesem marsikaj, pa mi je kljub temu hudo. Kako mora šele trpeti njegovo drobno srce? In vzel bi nase bolečino, pa je nisem mogel.

Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo nekateri otroci bleščeče peresnice z nešteto žepki, v katerih biva nepregledno število svetlečih barvic. Če bi videl več sveta, bi vedel, da otroke pred spanjem ljubeče pokrijejo starši. Če bi videl več sveta, bi vedel, da je tale deček drugačen in da je ta hiša, polna otrok brez staršev, prepredena z bolečino. Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo otroci prijatelje, tale fantič pa jih ni imel. Zafrkavali so ga zaradi očal, ker je bil droban in tih, in ker je po cele dneve risal in pestoval svoj najbolj dragocen zaklad – peresnico njegove pokojne mamice – edino darilo, ki mu ga je lahko s ponosom v očeh kupila.

Od tistega dne je bilo vse drugače. Moj svet je postal poln prečudovitih barv, ki so mi jemale dih. Ni me motilo prebujanje pred sončnim vzhodom. Ni bilo lepše glasbe za moja ušesa, kot je bilo veselo prepevanje in poplesavanje barvic. Čeprav skromne, so vedele, kaj pomeni živeti, kaj pomeni ljubiti in podpirati.

Ko smo skupaj v krogu zaplesali okrog dečka, sem nas zagledal v odsevu njegovih oči in slišal bitje njegovega srca. Počutil se je pomembnega. Razkrile smo mu skrivnost, ki jih drugi ne poznajo. Povedale smo mu, da je poseben. Sprememba v njegovem obnašanju je bila neverjetna. Več se je smejal. Ni več hodil s sklonjeno glavo. Postavil se je zase. V tistih redkih trenutkih, ko ga kak fant vendarle ni pustil pri miru, pa se je od kdo ve kod znašla na stolu pod zadnjico ostro ošiljena barvica ali svinčnik, ki je porednega fanta zbodla tako, da tega še dolgo ni pozabil. Vsak prijatelj včasih potrebuje pomoč, a ne? 🙂 .

*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu  bloga ***

Svinčnik in fantek blue web

Duša Iz Svinca

Čeprav tehtnica pokaže enako kilogramov kot včeraj, je danes duša kot gora težek svinec nedoločene oblike, ki ga tema z neverjetno močjo srka vase.

Poznate tisti občutek teže v globinah duše, v kosteh, v porah kože, v slehernem vlaknu telesa? Pravzaprav je nemogoče določiti natančno mesto. Je hkrati v mezincu leve noge, na temenu glave, 5 cm nad desnim kolenom in še na tisočih in tisočih točkah, ki spreminjajo lokacijo, in puščajo za sabo nekaj težkega in lepljivega.

Kje je prava točka??? Točka, v katero bi zvrtal luknjo, skozi katero bi stekla reka vsega, kar je zlomljenega in nepopravljivega – da kot slap odplavi vso motno tekočino, zaradi katere je telo invalid pri zdravem telesu …

Skušam ujeti ekvivalenco zapisanih besed in čustvenega potoka, pa mi grobo polzi iz rok. Besede lahko zajezim, notranjega besednjaka nikakor. In vedno ostane toliko neizrečenega.

Ali lahko človek z leti tako obogati svoj besedni zaklad, da izreče to, česar celo življenje ni znal preliti niti na papir?

 

Hitri Tečaj Slovnice Za Zarjavele Spominske Celice – 6. Del

V prejšnjem delu smo se zabavali z vejicotripičjemvezajem inpomišljajem. Nadaljujem s piko – neskladenjska raba pike se mi zdi bolj problematična, zato se bom dotaknila le tega dela.


V tem delu miniaturnega tečaja sledi pregled najpogostejših slogovnih in podobnih slabosti: okornostisrednji spolštevila inkopičenje rodilnikov.

NESKLADENJSKA RABA PIKE

 

1. Neskladenjsko piko pišemo:

  • za okrajšavami posameznih besed: t. i. (tako imenovani), ipd. (in podobno), tj. (to je), mag. (magister)
    Brez pike pišemo kratice za simbole, npr. za mere, uteži, denar, kemične spojine.
  • za številkami, kadar zaznamujejo vrstilne števnike:
    15. 9. 2003, 90. leta prejšnjega stoletja, Karel V. …

Kako zapisujemo, ob kateri uri?
Ob 8.00, 8.15, 8h, ob 8. uri zjutraj.

  • med deli številk, da ločijo enote različnih stopenj ali kot znak za množenje:
    132.384 (pri ločevanju večjih števil lahko uporabimo namesto pike presledek)
    8 . 4 = 32 (med posameznimi računskimi znaki je vedno presledek).

2. Pike ne pišemo za glavnim števnikom  
Pri 60 letih je bil še krepak, ampak 60. leta 20. stoletja
V členih 8–12 Direktive Sveta Evropskih skupnosti ni sprememb, ampak v 5.–10. členu je nekaj novosti.

3. Veliko je napak, kadar naj bi se srečali na koncu povedi dve piki zaradi okrajšave – npr. pri naštevanju členov, prilog ipd. Pika okrajšave zadostuje tudi za končno ločilo.

4. Piko pišemo med deli enot v desetični klasifikaciji UDK in med oznakami posameznih strokovnih besedil (8.9.11.1). Te pike in druga znamenja pišemo stično.  

 

 

NAJPOGOSTEJŠE SLOGOVNE IN PODOBNE SLABOSTI

1. OKORNOSTI

Ne gre vedno za napake, kot jih razumemo v slovničnem in pravopisnem smislu. Precej je neprimernih, nerodnih, okornih, lesenih, pomensko neustreznih in podobnih besed ali besednih zvez, ki so nekakšen »železni repertoar« tovrstnega pisanja. Pri vsakdanjem sporazumevanju jih redko uporabljamo, v dopisih pa so taki izrazi dobili prizvok pomembnosti ali posebnosti. Žal učinkujejo ravno obratno, zato se jih raje izogibajmo. Nekaj primerov:

vsled neprijetnih dogodkov zaradi neprijetnih dogodkov
v izogib zapletom da bi se izognili zapletom
sprejeti sledeči sklepi sprejeti naslednji sklepi
tekom sestanka med sestankom, do konca sestanka
ti problemi nas ne tangirajo ti problemi nas ne prizadenejo (se nas ne dotikajo, ne tičejo)
v kolikor bomo zadovoljni … če bomo zadovoljni …
komad (kom) kos
merodajen pristojen
potom pošte po pošti
preko telefona po telefonu
preko sto naročil več kot sto naročil
napram drugim do drugih
napram prejšnjim letom v primerjavi s prejšnjimi leti
kvaliteta nam odgovarja kakovost nam ustreza
posluževati se uporabljati
postopati ravnati
koristiti kaj rabiti, izrabiti, uporabiti, izkoristiti kaj (tipično: koristiti storitve)
nuditi  ponujati, imeti
v slučaju reklamacije  ob reklamaciji
z ozirom na  glede na
znižanje artiklov  znižanje cen artiklov
anulirati  razveljaviti
ažurni podatki  pravočasni, sprotni, tekoči podatki
v času dopusta, obiska …  med dopustom, počitnicami, obiskom …
v doglednem času  kmalu
biti na razpolago  biti na voljo
na vas je  od vas je odvisno

Mimogrede, koristno je razlikovati med STORITVAMI in USLUGAMI: prve se plačajo, druge so brezplačne.

To seveda ni vse. Posebno poglavje so tujke, s katerimi imamo kar preveč opraviti. Splošno navodilo pravi, da jih slovenimo, vendar ne na silo oziroma za vsako ceno.

2. SREDNJI SPOL
Ker srednji spol ni naravni spol, se mu radi izognemo in ga nadomestimo z moškim ali (redkeje) z ženskim. V neknjižnem jeziku je to še sprejemljivo, knjižna slovenščina pa tega na dovoljuje. Zato moramo biti posebej pozorni na nekatere besede v določenem sklonu ali številu. Pogosto naletimo na napačno rabo v primerih, kakršna sta naslednja:

vprašanje, na katerega na vemo odgovora

Tu srednji spol zahteva pravilni zaimek, torej * vprašanje, na katero ne vemo odgovora.

* ima dva stanovanja (pravilno je * dve stanovanji).

3. ŠTEVILA

Če ni eden/ena/eno, jih je več. Praktično vsi svetovni jeziki imajo ednino in množino, slovenščina pa je ohranila dvojino, ki jo marsikdaj nadomestimo z množino. Knjižno to seveda ni, zato moramo biti pozorni. Nekaj primerov:

pred dvema letoma (in ne pred dvemi leti);

med letoma 2000 in 2006 (napačno: med leti 2000 in 2006)

vrsta in število ni pomembno (pravilno je nista pomembna)

Mimogrede povedano: če boste zapisali “pred dvemi leti”, vas bo že črkovalnik s svojo rdečo vijugo opozoril na nesprejemljivost oblike.

4. KOPIČENJE RODILNIKOV

To je pogost pojav v strokovnih in uradovalnih besedilih. Zaradi prevelikega števila rodilnikov je zmanjšana razumljivost teksta oziroma teže razberemo bistvo. Takšen niz je treba prekiniti s kakšnim predlogom oziroma spremeniti sklon. Primer:

Zaradi izogibanja vprašanja problema nadaljevanja pogajanj partnerjev koalicije niso našli rešitve.

Poleg kopičenja rodilnikov imamo vmes še formalno napako, saj je v takšni povezavi pravilno “izogibati se vprašanju” (torej dajalnik in ne rodilnik). Bralce vabim, da poskusijo popraviti ta stavek!
Trenutno stanje duha: Držim pesti za december 🙂