Mesec: november 2009

Iskanje Novih Poti Ali Etuimanija II.Del

Vedno bolj me vleče na neraziskana območja, v mesta, ki svojih zgodb niso zapisala že neštetokrat. Kako nekaj povedati drugače, z besedami, ki niso obrabljene kot pošvedran škorenj … če so besede prave, jih ne potrebuješ veliko …
Opazujem svet okrog sebe in se zavedam, da je bilo vse to nekoč le ideja v glavi nekoga, ki si je dovolil sanjati in premikati meje. Vsi smo del tega ustvarjalnega procesa in všeč mi je misel, da se vesolje širi skozi ljudi – meje so le v naših glavah.
Leta tečejo in z drobnimi koraki odkrivam, kaj greje moje notranje bitje odznotraj navzven. Zdaj vem, da me tlačenje v vnaprej določen kalup spreminja v ledeno gmoto – ki ji je kar nekaj časa usojen zapor. Človeška duša ni iz ledu, ni iz kamna … tudi iz tekočine ni … je iz “materiala”, ki dopušča neomejeno svobodo, če je le z mejami ne prisilimo, da posvoji obliko.
Na novo odkrivam in okušam Življenje, podiram zidove, z velikansko radirko brišem meje – ker želim odkriti svet, ki ga prekrivajo očala, za katera so nas prepričali, da jih zaradi lastne varnosti moramo nositi.
Del želje po drugačni zgodbi je ustvarjanje. V zadnjem času sem izdelavo torbic in oblačil postavila na stranski tir. Iščem nove besede in jih posojam etuijem za telefone. Še slikice domov, ki sem jih zgradila, da tudi telefončkov ne bo pozimi zeblo 

Trenutno stanje duha: Zasanjano 🙂

Zaklad tebe je v sprejemanju (PS)

Občudoval je let ptic in hitrost, s katero so se bile sposobne premikati. Ni bil žalosten, ker je počasnejši. Občudoval je čudovite obleke cvetlic. Ni bil žalosten, ker ljudje niso hvalili njegovih čudovitih barv. Sprejemal je drugačnost – in ko je VEDEL, da ima vse, kar obstaja, v sliki sveta svoje mesto, je začutil mir.

Le nekaj ga je močno zabolelo – pogled na sonce. Sonce je bilo vse, kar on kot oblak nikoli ne bo mogel biti. Nikoli ne bo s toplo paleto risal vijug na usta ljudi vse do nasmeha. Vedno bo nekdo, ki v najbolj osamljenih trenutkih joka nad Zemljo, ker ni ljubljen in sprejet.

Visoko nad drevesi in hišami se je počasi in utrujeno premikal. Oddaljenost od sveta je zanj pomenila varnost. Ampak šivi ran so vedno znova popuščali in solz ni mogel zadržati – čeprav je vedel, da ga bodo ljudje odganjali zaradi tega. Sovražil se je, ker jih ni mogel zajeziti in postati neviden. Sovražil se je, ker ni bil kot sonce. Ko je napel vse sile in zadrževal v sebi kapljice žalosti, so se spremenile v ledene krogle toče in takrat so ga ljudje preklinjali še bolj. Njegove najbolj glasne notranje bitke so na Zemlji imenovali grom. Sredi najbolj divjega grmenja je začutil toploto bližajočega Sonca

“Iz katerega dela tebe izvira takšna bolečina?”

” TI nikoli ne bi mogel razumeti, kako je biti oblak. Tako nepomemben sem … želim si le … da bi me imeli ljudje radi … tako kot imajo radi cvetlice in ptice … tako kot imajo radi …  tebe …”

“Motiš se, poznam sleherno vlakno bolečine. Poznam mraz. Malokdo se spomni, da je vsako sonce nastalo iz ranjenega oblaka – ko mu je čas zgladil brazgotine, iz katerih so bruhale dežne kaplje. Takrat me je začela počasi prekrivati vroča rumena barva. Veš, na koncu plitke oči vidijo le to, kar sem postal – ne pa preplezanih gora, ki so vodile do cilja.”

“TI … ti si bil nekoč oblak? Ampak … četudi je tako kot praviš … je samo izbranim oblakom namenjeno postati sonce … jaz pa … sem samo … navaden oblak.”

“Če si želiš biti sonce … je to tvoja usoda. Tvoje sanje postanejo realnost, če verjameš vanje. Če verjameš, da si samo navaden oblak, boš vedno pripet na ozadju povprečja.  Kot večina drugih misliš, da bodo rane, iz katerih prihaja dež izginile, že jih boš sovražil dovolj dolgo in si boš dovolj močno želel biti brez njih. Ampak dokler ne boš sprejel sleherne brazgotine in se je naučil ljubiti, ne bodo izginile. Tudi sonce celi, če si le dovolj pogumen in se ne skrivaš pred njim. Zaklad tebe je v sprejemanju – samega sebe. Šele ko brezpogojno sprejmeš vsako celico sebe, si sposoben sprejeti nekoga drugega. Ker zunanji svet je samo zrcalo našega notranjega. Če znotraj nas ne gori sprejemanje, ga ne bomo našli za ograjo našega fizičnega ovoja.”

Oblak je … zaprl oči … in pustil soncu, da posije globoko vanj. Tokrat je čutil, da si zasluži toploto. Rana iz katere je tekel dež, se je zmanjševala, dokler ni zaprla prehoda kapljicam. In takrat je na nebu zažarela … čudovita mavrica.


Trenutno stanje duha: Mavrično 🙂