Mesec: februar 2010

Kako Je Elenah Pristala Na Maldivih – 1. Del

Zima ni letos prav nič varčevala s sneženimi prispevki. Jaz sem se del zime vsaj malce grela s spomini na Maldive, kamor sva se s fantom pred dvema mesecema skrila pred lovkami mrzle zime.

Velikokrat se nam zdi, da je najpomembnejši cilj. Z vsem srcem želimo priti do končne točke in menimo, da bomo srečni šele takrat, ko dosežemo vrh. Meni je življenje še enkrat razkrilo, da ni pomembna končna destinacija, temveč to, kar na tej poti postanemo.

Maldivi. Za mnoge ljudi izven meja dosegljivega. Jaz sem jih doživela. Ja, končna destinacija je bila dih jemajoča, seveda je bila … ampak dejstvo, da sem zaradi tega potovanja začela brisati meje v svoji glavi, je zame veliko bolj pomembno od turkiznega raja …

Po Maldivih se manjkat vprašam KAKO priti na cilj … življenje je namreč kot potovanje z avtomobilom sredi noči … žarometi nam osvetlijo le del poti, ampak cesta se na meji med svetlobo in temo ne konča …

Po Maldivih se tudi velike sanje zdijo bližje … vse meje so bile od nekdaj le v moji glavi … niso resnične, le navidezne …

Po Maldivih se bolj zavedam magnetne moči mojih misli. Pritegnemo to, o čemer razmišljamo. Seveda je pri tem pomembno, kako se ob tem počutimo. Če si hkrati nečesa želimo, hkrati pa se bojimo, da tega ne bomo dobili, ali pa da si tega celo ne zaslužimo – tega ne bomo dobili. Če si v duhu predstavljamo nekaj, česar si želimo v prihodnosti ter hkrati občutimo pozitivna čustva, potem je to znak, da plavamo s tokom. Tok nas bo pa slej ko prej prinesel do točke, kjer nas to čaka. Ne, ne smemo nestrpno veslati proti cilju, saj to obrne naš čoln proti toku. Ok, dovolj čiste teorije, sledi praktični del :).

Mislim, da se je vse skupaj začelo v trenutku, ko sem nastavila sliko Maldivov kot ozadje na telefonu. Čez kakšen teden je v službenem elektronskem nabiralniku pristalo sporočilo o nagradni igri. Eno od podjetij, katere tehnične izdelke prodajamo, je pripravil nagradno igro za najboljšega prodajalca nekega točno določenega izdelka. Glavna nagrada: Maldivi za dve osebi. Naj še omenim, da so bile v treh letih takšne in drugačne nagrade veeeliko nižje vrednosti. Jaz sem takrat rekla (bolj v hecu, kot zares), da so Maldivi prav gotovo namenjeni meni in dopis z nagradno igro pritrdila na hladilnik. Takrat sem razmišljala o mejah v moji glavi. Kolikokrat si nekaj želimo, ampak enostavne ne moremo verjeti samo zato, ker ne vidimo jasnih korakov do cilja.? Zakaj vedno potrebujemo odgovore na vprašanje KAKO?

Obvestilo o nagradi je najprej pristalo v košu mojega elektronskega nabiralnika med spami. Za rezultat sem izvedela komaj  čez teden dni, ko me je poklicala gospa, ki je vse to urejala. Zdelo se ji je čudno, da tako dolgo nisem ničesar odgovorila. Tako so Maldivi pristali v mojem žepu – čeprav sem se jim pred iztekom nagradne igre v svoji glavi odpovedala (za tisti izdelek smo imeli kar nekaj reklamacij in sem stranke raje odvrnila od nakupa, kot pa da bi na račun njihovega razočaranja zbirala dodatne točke).

No, zdaj pa je čas za potep :D.

6.12.2009. Benetke. Letališče Marco Polo. Taxi naju že čaka 🙂

Nekje nad oblaki …

V trikotni posodici je najboljša stvar, ki sem jo jedla na letalu (vse razen vode, masla in maslenih rogljičkov, je bilo fej&fuj).

Postanek v Dubaju in McArabia iz McDonaldsa (mi lajk it veri mač :P). Če bi to imeli v Sloveniji, bi prav gotovo obiskala McDonalds več kot 2-krat letno …

Tudi DVD za učenje Slovenščine je možno kupiti v Dubaju :D.

Letalo št. 2 – iz Dubaja v Male, glavno mesto Maldivov. To letalo je bilo malce večje in bolj urejeno od prejšnjega. Veselje ob letenju je tukaj že malce izrinila utrujenost … ampak občutek, da si nekje visoko nad oblaki v ogromnem letalu, v katerem je v eni sami vrsti 10 sedežev, je bil zame veličasten …

Ponovno nad oblaki …

Maldivi iz zraka … škoda, da se na fotografiji ne vidi, kako čudovita je bila turkizna barva …

Ob pristanku temperaturni šok – v manj kot 24-ih urah iz temperature pod ničlo na plus 30 stopinj :D. Nič kaj prijazni podnebni pogoji za Bon voyage cake – darilce od agencije, ki sva ga dobila na letalu (po moje so vsi na letalu mislili, da sva na poročnem potovanju :)).

Na valovih poskočen speed boat naju pelje na “najin” otoček – Dhonveli Island, ki btw. v prevodu pomeni: beli pesek. Veter mi je naredil čisto novo punk-style frizuro :D.

Začasni domek … beach bungalow …

Pogled iz novega doma :).

Se nadaljuje … 🙂

Trenutno stanje duha: Sanjam velike sanje 🙂

Krpanje luknje v srcu (PS)

Ko sem že skoraj dokončala tale prosti spis, sem se spomnila, da eden od mojih že objavljenih prostih spisov spominja na tega … Ker pa je minilo že nekaj časa, odkar so se moji prsti nazadnje sprehajali po tipkovnic, in če sem se že potrudila, ga bom kljub temu objavila – da spomnim samo sebe na to, da si je za stvari, ki nas na nek način polnijo, potrebno vzeti čas …

Do potresa tistega dne, je imelo srce obliko srca. Čeprav je bila njegova površina prepredena s sledovi prask in vreznin, si po obliki takoj in nezmotljivo vedel, da gre za srce. Tistega dne pa ga je udarec ob skalo ločil na dva dela. Od srca sem se ločil jaz, izgubljeni košček. Čeprav nisem bil velik, je bil moj položaj v srcu ravno na mestu, ki mu daje obliko – in iz popolnega srca je tako nastala nepopolna gmota.

Po potresu sem obležal obtolčen in izmaličen. Čutil sem, da tudi srce ni moglo sprejeti svojega nepopolnega videza, saj ni in ni nehalo krvaveti iz luknje. Kljub svoji majhnosti sem bil odločen varovati vrata, ki vodijo do srca – mojega bivšega doma.

Sprva sem bil zelo naiven vratar. Verjel sem mnogim, ki so obljubili, da lahko srce potolažijo in mu povrnejo prvotno obliko. Odprl sem vrata, saj sem si najbolj na svetu želel, da se luknja v srcu zaceli. Obiskovalci so namesto izpolnjenih obljub zadali nove rane in za seboj pustili razdejanje. Krivil sem sebe in po mnogih nočeh poslušanja joka srca sem se odločil, da ne bom več nikomur odprl vrat. Upal sem, da bo slap krvi za zaprtimi vrati sčasoma presahnil. Moral sem verjeti, da bo viharjem sledilo jasno nebo. Moral sem, sicer bi jok srca oviral mojo odločnost. Oh, če bi izbirali varnostnika leta, bi prav gotovo dobil prvo nagrado, tako dobro sem opravljal svoje delo.

Nekega dne je začelo bruhati iz srca, da je vsak dan bolj osamljeno, luknja s slapom krvi pa se veča, namesto da bi se manjšala. Tistega dne sva se s srcem prav grdo sporekla. Zakričal sem mu: “Ali se več ne spomniš potokov krvi, ki so jih prinesla druga srca? Jaz se!”

Srce je kričalo: “Ali ne vidiš? Kaj so puščice in vreznine, ki prihajajo od drugih src v primerjavi z luknjo in katere lije? Ali se ti ne spomniš, da je luknja na nepopolnem delu mene nastala tistega dne, ko si se odlomil ti?”

Tišina. Tišina. Tišina.

V tistem trenutku se je omet znotraj mene luščiti in odpadati v gromozanskih kosih. Videl sem. Če bi si na dan potresa dovolil potopiti v globine svojega središča, bi si morda priznal uničujoč občutek lastne krivde zaradi njegove kraterju podobne luknje. Če bi na dan potresa začutil srce, potem bi videl tisto, kar sem zagledal v trenutku tišine.

Vedel bi, da srce ni iskalo drugega srca, temveč svojo prvotno popolno obliko. Tudi z drugim srcem od strani je bilo zgolj nepopolna gmota. Vedel bi, da srce ni osamljeno zaradi pomanjkanja obiskovalcev, temveč zaradi tega, ker je izgubilo del samega sebe – osamljeno je bilo, ker je izgubilo … mene. In vedel bi, da srce ni krvavelo zaradi ran, ki so mu jih zadala druga srca, ampak zato, ker sem se odlomil jaz.

Nebo se je zjasnilo, ko sem spoznal, da ni moje poslanstvo biti vratar, ampak bivati na izmaličenem delu srca  in dopolniti njegovo obliko. Ko sem se postavil nazaj na svoje mesto, sem zaprl luknjo in rdeč slap je skozi luknjo stekel vame. Kako dolgo, predolgo je minilo, odkar sem se počutil tako živega …


Trenutno stanje duha: Sanjarim o novem domeku 🙂