Predstavljajte si drobno, s prostim očesom nevidno pikico. Iz pikice nastane pika, iz pike nekaj, kar spominja na droben grozd. No, pa da ne bom že na samem začetku prekoračila močno zaželene meje 3000 znakov, bom preskočila opis drobnega grozda, ki zraste na velikost velikega grozda, nato slive, mandarine in tako naprej.
Poleg rasti se spreminja tudi oblika pikice. Čez približno 9 mesecev rasti in spreminjanja oblike, poči mehurček, v katerem je bila varno zaščitena pred vplivi zunanjega sveta. Drobni prstki, nežna koža in glasen jok kot znak protesta tega prehoda – in človeštvo se je prav v tem hipu povečalo za eno punčko. Hm, to drobno bitje potrebuje ime. Pa naj bo Francka, če se že tale zgodba odvija v Sloveniji.
Pa poglejmo, kaj se dogaja s tole našo Francko. Nekje sem brala, da pridemo na ta svet s samo dvema strahovoma – prvi je strah pred padcem, drugi je strah pred glasnimi zvoki. Vsi ostali strahovi so priučeni, programirani. Tega žal ne morem potrditi iz lastnih izkušenj, ker se časov svojih plenic niti medlo ne spominjam – se pa kljub temu zdi zgornja trditev smiselna.
Francka ima, če jo primerjamo z računalnikom (doba modernih stvari kar kliče po modernih primerjavah), “naložen” le osnovni program. V njem so zapisani podatki kot npr. ljubezen, veselje, sprejemanje, razni talenti, genska zasnova, namen njenega tokratnega življenja itd.
Večina ljudi, ki ima dostop do njenega računalnika (starši, učitelji,…), sploh nima primerne računalniške izobrazbe, le prepričanje, da je njihov program edini pravi. V Franckinih očeh so oni strokovnjaki in jim zaradi otroške nedolžnosti dovoli, da brkljajo po njenem notranjem računalniku – ker, hej, kaj pa ona ve o tem, saj še v celem življenju ni prebrala niti enega samega priročnika? Če ima Francka srečo, se bo osnovni program nadgrajeval z večinoma dobrimi programi, v nasprotnem primeru bo zasuta z virusi.
Ko Francka vpiše v program določen ukaz, se zgodi XY stvar (beri: ob določenem dogodku se v njej zbudijo XY čustva), ki je odvisna od tega, katere programe in viruse ima naložene na svojem notranjem računalniku.
Ker Francka že celo življenje gleda na svet samo skozi njene oči, oz. pozna samo rezultate svojih programov, težko sprejme dejstvo, da enak dogodek pri nekomu drugemu sproži ZHJ, KGKPZ ali AČŽ občutke.
Ob nekem drugem času, na nekem drugem kraju, nastane iz neke druge drobne pikice Francelj. Francelj ima ob rojstvu naložen nek drug osnovni program. Njegov unikaten tok življenja mi prinese povsem unikatno strukturo dodatnih programov.
Kaj se zgodi, ko se srečata Francka in Francelj, ki znata gledati edino skozi svoje oči, skozi svoj program? Težave na obzorju.
Kljub vsem dejstvom moj zaključek ne bo črnogled. Tudi onadva se lahko naučita komunicirati na drugačen način – tako da skušata razumeti program drug drugega (pogoj je seveda, da najprej razumeta delovanje svojega). V ne-računalniškem svetu imenujemo to sposobnost gledanja na svet skozi oči nekoga drugega, sočutje.
Ko se začneta Francelj in Francka zavedati, da ne rabita dokazovati, kdo ima boljši in bolj pravilen program, ampak enostavno sprejmeta dejstvo, da imata povsem različna notranja računalnika, si lahko pomagata pri sestavljanju priročnika za uporabo. Takrat razlik med njima ne bosta videla kot težavo, temveč kot možnost za notranjo rast, učenje sprejemanja in pomoč drug drugemu pri odstranjevanju virusov.
P.S.: Opozorilo: zgoraj zapisani izsledki so rezultat moje večletne interne raziskave in niso znanstveno potrjeni. 🙂
Trenutno stanje duha: Ne vem za vas, ampak jaz držim pesti, da jima bo uspelo 😀
).
. Najin favorit je bil rak številka 48 (David je videl v njem skriti potencial 
. Kaj storiti z dvema vrečkama piva, če nisi oboževalec te pijače? David je razdelil pločevinke med obiskovalce, dve sva pa obdržala zase in nazdravila na zelo redek pojav v vesolju – kakšna je vendar verjetnost, da najprej dobiš Maldive, potem pa še zmaga v dirki rakov tvoj favorit? 
