Pred dnevi sem sedela sredi travnika, ko me je presenetilo brenčanje. Sprva sem mislila, da se moja vedno živahna domišljija igra s slušnimi kanali, ampak sredi brenčanja sem slišala nerazločne besede drobnega čmrlja. Zaradi zvoka poskočnega vetra sem se morala skloniti čisto k njemu, da sem ga lahko razumela.
Ko sva takole klepetala o bolj ali manj vsakdanjih stvareh, sem se spomnila, da me je že kot otroka presenečalo dejstvo, da lahko čmrlji letijo. Znanstveniki namreč trdijo, da čmrlj ne more leteti, ker ima premajhno površino kril glede na telesno maso. Kot kaže, se te drobne živalce požvižgajo na mnenje znanstvenikov in veselo letajo naprej. In tako sem mojega sogovornika, ki se je ravno takrat vidno udobno zasidral sredi moje živo-rdeče odeje, vprašala, v čem je njihova skrivnost.
Brenčač (tako je bilo ime čmrlju – prav gotovo se boste strinjali, da je to ime zanj ulito kot udoben star čevelj po nekajletnem nošenju), mi je zaupal legendo o Brenčaču mlajšem, ki jo pozna vsak iz sveta čmrljev. Za njih je bil Brenčač mlajši (ja, po naključju mu je bilo ime enako kot mojemu sogovorniku) junak, nekdo, ki je spremenil rotacijo njihove usode. In to je zgodba, ki jo pripovedujejo majhnim čmrljem že v vrtcu. Čeprav je minilo že tisoče let, še vedno praznujejo dan njegovega rojstva – ta dan je za njihov svet celo bolj pomemben od novega leta.
Oblečen v puhast črn kostum z rumenimi lisami je Brenčač mlajši pretegoval svoje nožice na sramežljivem spomladanskem soncu. Naporen dan je iz njega iztisnil še zadnje kapljice uskladiščene energije. Zdelo se mu je, da se še nikdar v življenju ni počutil tako osamljenega in zapuščenega. Pomislil je, da biti čmrlj vsekakor ni lahka naloga.
Drobna solzica je našla pot do njegovega očesa. V trenutku, ko se je posušila na travni bilki, je sonce osvetlilo del travnika. In takrat jo je zagledal. Ni vedel, kdo je, ampak zdela se je tako mila, tako krhka, da si je zaželel spraviti to lepo bitje v smeh s svojim brenčanjem . Njeno vitko zeleno telo se je dvigalo proti nebu. Po telesu so se vzpenjali drobni listi. Že samo to ga je prevzelo, ampak niti približno tako, kot pogled na popoln rumen krog, ki so se ga dotikali beli dragulji podolgovatih oblik.
Želja in hrepenenje sta ga tako prevzela, da je kljub utrujenosti, še preden se je zavedal, prehodil polovico poti do nje. Takrat mu je zmanjkalo poguma, tisti dan se je počutil še posebej majhnega. Vprašal se je, zakaj se sploh trudi, saj mu takšna lepotica prav gotovo ne bo naklonila niti pogleda. S sklonjeno glavo se je odpravil proti domu.
Mesec, ki je sledil tistemu dnevu, je s svojimi hitrimi nogami tekel po časovni premici. Brenčač mlajši je vsak dan prehodil malce več poti, preden mu je zmanjkalo poguma. Vedel je, da muči samega sebe, ampak vsakič ko je hotel na silo izruti korenine hrepenenja, ga je bolečina trgala na dvoje.
Po skoraj dveh mesecih se je vedno bolj zavedal, kako ga lovke neizpolnjenega hrepenenja vlečejo v prepad. Resnica, čeprav boleča, se je zdela manj kruta od vsakodnevnega utapljanja upanja v blatu strahov.
Korak za korakom ga je pripeljal do vitkega stebla, ki ga je tako dolgo le na daleč občudoval. Dvignil je glavo in … oh … od blizu je bila še lepša. Njena slika z ozadjem modrega neba mu je jemala dih. Čakal je, skoraj prepričan, da bo rekla nekaj neprijaznega, zaradi česar bo obžaloval svoje dejanje. Začutila je pogled na svojih listih in spustila točko svoje pozornosti nekaj centimetrov nižje.
Brenčaču mlajšemu se je zdelo, da bo potres njegovega srca razparal telo, ko je čakal na njeno reakcijo. Ni pričakoval sramežljivega nasmeha in pozdrava s puhasto mehkim glasom: “Zdravo”. Ni pričakoval, da se bodo ob tem njeni listi obarvali rdeče. V tistem trenutku je videl v globino njenega stebla in presenečen spoznal, da je v vsaki celici prav tako prestrašena kot on.
“Zdravo”, je odgovoril, medtem ko je poskus nasmeha razparal še vedno prisoten strah. Nekaj trenutkov sta tako obstala, ne vedoč, kaj naj rečeta. “Samo pozdraviti sem te želel”, je rekel Brenčač zdaj že veliko bolj pogumno. Na njen odgovor, da ji je ime Marjetica, ji je povedal svoje ime. V grlu ga je pekla želja, da bi ji povedal, da ima čudovito ime, vendar jo je pogasil z nekaj globokimi vdihi. “Veseli me, da sva se spoznala”, je pogovor zaključil Brenčač. “Zdaj moram domov, ker sonce že zahaja”.
Sredi njenega prikupnega mahanja v slovo z največjim zelenim listom, na katerega gladko površino je bila še posebej ponosna, je odšel proti domu. Nožice je premikal vedno hitreje, dokler ni kljub utrujenosti tekel, kot še nikoli do tistega dne. Preplavljen z dotlej nepoznano žarečo energijo se skoraj ni več dotikal tal, in še naslednji dan se je počutil kot drug čmrlj, kot bi se šele rodil. Čudil se je novim odtenkom neverjetno nezemeljskih barv, s katerim se je obdal njegov svet. “Ali je to ljubezen”, je premleval. Takoj, ko je dokončal misel, je nad njegovim srcem zaplaval temen oblak, takšen, ki prekrije nebo tik pred nevihto. Z vedno večjim zavedanjem, da je Marjetica veliko preveč imenitna zanj, je teža oblaka dobivala nove in nove dimenzije.
Vsaj tisočkrat dnevno je preklel dejstvo, je ne bo nikoli tako visok kot ona. Nikoli ne bo vedel, kako mehki so njeni beli dragulji, ki obkrožajo čudoviti rumeni kamen – ker je premajhen, da bi se jih lahko dotaknil. “Zakaj nisem drugačen? Zakaj ti vesolje škodoželjno kaže slike, ki jih ne moreš osvojiti?”.
Brenčačev oče je že nekaj tednov opazoval sinovo rahlo rdečico na obrazu in pogled, ki se je spreminjal iz zvezd v temno nebo. Ko se mu je Brenčač mlajši nekega dne zaupal, je oče s tresočim glasom rekel le: “Star sem veš, ampak vedno sem obžaloval, da nisem verjel v svoje sanje. Tvoje sanje želijo rasti in rezanje cvetov te bo vedno bolelo. Sin moj, verjamem, da je lahko tvoje življenje drugačno, saj je, čeprav zdaj tega ne verjameš, v tebi pogum.”
In tako je – kljub posmehu večine črmrljev v vasi – skušal vsak dan obstati v zraku vsaj malce dlje. Po mesecih trdega dela in nihanja poguma, mu je uspelo ostati v zraku pet sekund. Na tej točki se je svet zanj spremenil. Prej je upal, da je mogoče, zdaj je vedel. In vedel je tudi, da je edina meja, ki jo je zares moral premakniti, tista v njegovi glavi.
Marjetica ni vedela ničesar o njegovih sanjah, dokler ga ni tistega dne zagledala v višini svojega nasmeha. Samo odprla je usta, besede so presahnile kot potoček v vročem poletju. Brenčačevo srce je bilo v drugačnih taktih, končno se je čutil doraslega njeni lepoti in vrednega njene ljubezni. Tistega dne ji je priznal svojo ljubezen.
Iz oči Marjetice so se usuli vlažni kristalčki: “Ali nisi vedel, da te ljubim točno takšnega, kot si in da se zaradi mene ne rabiš spreminjati? V mojih očeh si bil vedno višji od mene”. Brenčač mlajši je med nežnim božanjem njenih listkov šepetal: “Moral sem odkriti v sebi svoj zaklad, da bi ga sploh lahko delil s tabo. Moral sem se dotakniti sebe, da bi se lahko dotaknil tebe.” Marjetica se je nasmehnila v najlepšem rumenem odtenku, kar jih je kdaj videl in čutil je, da je vse točno tako, kot mora biti. Njuni poti sta se zlili v eno samo šele takrat, ko je vsak od njiju tlakoval svoj del.
Na drugem koncu travnika pa so čmrlji, ki so se sprva posmehovali Brenčaču in ga skušali zadržati znotraj meja v njihovih glavah, spoznali, da so celo življenje verjeli v laži. Ko so videli, so verjeli, da je mogoče in nad travnikom je nastal zračni bazen osvobojenih letečih čmrljev.
Od takrat lahko čmrlji letijo. Sanje, ki so bile na začetku manjše od najbolj drobnega semena, so naslikale žive podobe v svet. To me spomni na dejstvo, da je pravzaprav vse, kar vidimo, bilo nekoč le v glavi nekoga, ki je bil dovolj pogumen, dovolj velik sanjač, da je upal premakniti meje v svoji glavi in jih preslikati v realnost.
Za konec še vam povem, da sem že med pogovorom zaslutila, da je Brenčač prav poseben čmrlj. Čutiti je bilo njegovo modrost, njegovo dobroto in ljubezen do sveta. In tako sem ob njegovem nasmehu in izmikanju glede konca zgodbe posumila, da je Brenčač pravzaprav Brenčač mlajši in ga je njegova silna ljubezen naredila nesmrtnega – ampak cenila sem njegovo odločitev, da obdrži skrivnost zase.
Ko sem s kotičkom očesa spremljala let Brenčača na drugo stran travnika, sem videla mehak pristanek na … Marjetici.
Opomba: zapis je preseljen iz mojega starega blogovskega naslova .