Mesec: maj 2010

Zakaj?

Bil je simpatičen, mlad moški, ljubitelj plesa. Po besedah ljudi, ki so ga poznali (ali so ga res?), je bil nasmejan, pozitiven in zelo inteligenten človek.
Ne vem, kdaj je začela umirati njegova duša. Edino vrv, ki je še držala njegovo telo na tej strani, je odvezal pred manj kot dvema tednoma.Čeprav ga nisem osebno poznala, sem takrat na dlani začutila kapljo dežja v opomin, da sončnemu vremenu slej ko prej vedno preteče rok uporabe. Za večino njegovih znancev ostaja vprašanje ZAKAJ brez odgovora.

Sprašujem se, ali je sploh kdo videl obraz notranje bolečine, ki je za vedno izbrisala tla pod njegovimi nogami? Žalostno je, če ne upamo nikomur pokazati svojih ran in hkrati zaupati, da se jih ne bo nikoli, ampak zares nikoli grobo dotaknil. Koliko ljudi za masko vedno nasmejanega obraza skriva svojo dušo v temni ječi? Koliko ljudi je na zunaj živih, vrt njihovega srca pa je že zdavnaj ovenel?

In jaz razmišljam o globinah. O čutenju. O ljubezni do življenja. O ljudeh, katerim v času bolezni iz telesa odteka življenje, pa vendar se njihova duša bori z vso strastjo, ki jo premore, da bi lahko še vsaj nekaj sekund ostala na Zemlji. Razmišljam o ljudeh, katerih telo je še kako živo, po mnenju družbe ne manjka ničesar, pa vendar bi dali vse, da bi bil to njihov zadnji dih, saj sled življenja v njihovih dušah dan za dnem izginja.

Koliko je dovolj, da želiš še naprej ostati na vrtiljaku Zemlje? Vse, kar je zunaj nas, je tako drobno, tako neznatno. Vse, kar imamo iz vidika materialistične družbe, je le košček drobtinice, če je naš notranji svet prazen in samoten.

Utrujen
od pritiska tisočerih ton
motne notranjosti,
ki zdrobijo nitke sonca,
še preden pobožajo srce.

Le o požirku studenčnice
in leseni klopi
sanjaš.

Črnilo na zemljevidu so oprale solze
in zdaj ne najdeš svojega potoka,

Svojo edino klop si zakuril,
ko te je tako zelo zeblo.

Iščeš svet,
kjer obstaja tipka “Izbriši luknje v duši”.
Svet, kjer je studencev več kot metuljev.
Svet s penasto mehko blazino na klopi,
kamor boš naslonil svoje ranjeno srce
in začutil dom.

Kreativni Laboratorij – Vonj Po Orientu

Glavni krivec za predolgo ustvarjalno sušo je bil kronično prekratek dan. Zdaj je v mojem malem laboratoriju končno zadišalo – tokrat po orientu. Čeprav je trebušni ples trenutno na stranskem tiru, ni veselje do ustvarjanja udobnih, za treninge primernih orientalskih oblačil, prav nič manjše :).

Vonj po orientu I.:

Za dodatek na majčki sem “žrtvovala” orientalsko rutico :).

Vonj po orientu II.:

Dve topli “hiški”, v katerih sta rutica in komplet majčka&hlačke na varnem :). Presneto, mislim, da sem se na tej poti okužila s fetišem na tovrstne vrečke :D.

Vonj po orientu III.:

Lepljenje kamenčkov je močno spominjal na maraton v tem “prečudovitem” majskem vremenu . Zaradi razlitja lepila, skritega v kamenčkih, je prva majčka pristala v smeteh :(.

Vonj po orientu IV.:

Vonj po orientu V.

Vonj po orientu VI.:

Čipkasti dom št. 1 in št. 2 :).

Trenutno stanje duha: Nova verzija stare pesmi bi bila – ne čakaj pomladi, ne čakaj na junij? :/ A lahko nekdo prosim izklopi tuš in vklopi sonce? 🙂

Kako Je Elenah Pristala Na Maldivih – 4. Del

Premierna predstava zadnjega del štirilogije je namenjeva vsem, ki ste z zanimanjem in brez izpaha čeljusti (zaradi zehanja), prečesali vrstice 1.,2. in 3.dela  in ki ste dovolj pogumni, da upate tudi tokrat tvegati :D.
Če na Maldivih ne pokukate v pisan svet pod morsko gladino, ste prav gotovo prikrajšani za edinstveno avanturo. Če iz takšnega ali drugačnega razloga nimate želje po potapljanju, je snorking  zelo priljubljena alternativa. Na sliki so ribe, ki jih najpogosteje srečate na podvodnih izletih. Vse govorijo blup-blup ribji jezik, zato priporočam, da s seboj vzamete tudi nepremočljivi slovar tega jezika 🙂 :D.

Pri nakupu dihalke sva z mojo dragim naivno nasedla opisu, kako blazno-super-dobro je, če ima dihalka ventil za izpust zraka. Ker so pozabili pripisati, da so okvare pogoste (že prvi dan je obema skozi ta velecenjeni ventil začela vdirati voda), sva skoraj bila ob vso podvodno veselje. Uf, kaj vse sta morali prestati najini dihalki. Na koncu sva opustila misijo popravljanja z voskom, topljenjem plastike in sekundnim lepilom – in si jih izposodila. Od zdaj naprej nisem več za slogan: Bronhi – lakše se diše, ampak: izpravna dihalka – lakše se diše :D.
Kupiti plavutke sredi zime je bila misija nemogoče.

Ok, za vse, ki nameravate uporabiti xxx besede pri oceni spodnjih fotografij, naj v svojo obrambo povem, da so tole digitalizirani posnetki slik, ujetih s podvodnim aparatom (še zdaj obžalujem, da nisva pravočasno odkrila ohišja za podvodno slikanje, v katerega lahko daš navaden digitalni aparat). Slike zelo spominjajo na dopust na Hrvaškem izpred kakšnih 20-ih let :).Skupinska podvodna slika je z – upam, da mi oprostite – bolj zadržanim nasmeškom (ker bi sicer konzumirala prevelike količine vode :D).

Počutila sem se kot v ogromnem akvariju (no, jaz sem njihovim prebivalcem prav gotovo zdela riba velikanka :D). Tole je bil še eden izmed trenutkov, ko sem se jasno zavedala, da vsi umetniki tega sveta ne sežejo niti do kolen Naravi. Njene spretnosti s čopičem ne more ujeti niti vrhunski umetnik, niti najmodernejša tehnologija. Biti tam in z vsemi čuti objeti lepoto, je edini način uokvirjanja te pisane mojstrovine.

Ročno izdelana razglednica :).

Ja, počasi bo treba domov :(.

Še zadnji pogled pred odhodom iz najinega začasnega domeka …

Še zadnjič pogledam svetilko, ki mi je tako všeč …

Sporočilo v steklenički čaka na potovanje z valovi :). Kdo ve, kje je zdaj …

Ločiva se od razglednic, ki bodo potovale v Slovenijo po drugi poti kot midva (mimogrede: najina izbira je bila bolj modra, ker so potrebovale do naše ljube državice en mesec :D).

Letalo št. 1 … Male – Dubaj …

Če se vam “zlušta” urice molitve, si lahko v molilni sobi na letališču v Dubaju daste duška :D.

Obris Benetk me prizemlji in spoznam, da bo krog potovanja kmalu sklenjen. V meni je mir, saj vem, da odslej ne bo nič več enako … nekatere meje v glavi so za vedno izginile.

Trenutno stanje duha: A tudi vam tako diši vikend? 🙂

Kako Je Elenah Pristala Na Maldivih – 3. Del

Od prvega in drugega dela je minilo že kar nekaj časa, ampak jaz sem trdno odločena, da dokončam nedokončano, zaplavala v arhiv slik in poiskala nove srečnice, ki bodo postale častne gostje bloga :).

Poleg raja željnih obiskovalcev tega majhnega otočka, sem na vsakem koraku srečevala plazeče, leteče in plavajoče prebivalce živalskega sveta (nič bat, so popolnoma nenevarni :)).

Ko smo že pri raju … ali obstaja na tem svetu sploh kaj lepšega od družbe neštetega števila morskih kapljic, prijetno toplih rok sonca in kot nova gumica napete knjige? :).

Pogled na sosednji otoček podnevi …

… in v času, ko je sonček odhajal v deželo sanj …

Če ste vsaj malo podobni meni, potem vam lahko dopust neverjetno polepša tudi poln krožnik dobrot. Takole je izgledal vsako jutro moj slasten zajtrk – ananas, papaja, lubenica, pomaranča, passion fruit (ok, prvo srečanje s tem sadežem je bilo bolj kislo , ampak po nekaj grižljajih mi je postajal vedno bolj všeč) in najbolj slastna mini banana vseh časov – odkar sem prišla domov, se mi zdijo “slovenske” banane brez pravega okusa.

Ob srečanju brbončic mojega jezika in korenčkove-pomarančne juhe sem spremenila svoje prepričanje, da meni, ljubiteljici takšnih in drugačnih juh, nobena juha ne more biti totalno bljak.

Sem se pa toliko bolj razveselila zelo okusnih kruhkov, ki se pečejo na obodu velike posode …

Ok, na tej točki sem dobila večje oči (vsaj v velikosti ping-pong žogic :)). Lahko bi mu rekla moja otoška konkurenca :). Živeti na otočku in ustvarjati … mmm …

Sicer pa … da uloviš svoje sanje, ne rabiš oditi na drug konec sveta. Ljubezen v srcu ogreje dušo bolj kot najbolj vroče poletno sonce.

Se nadaljuje … 🙂

Trenutno stanje duha: Danes je tako toplo … 🙂

Dva svetova (PS)

Sredi realnosti, v katero nisi nikoli niti za hip podvomil, saj je bila zate edina živa, se pojavi daljnogled, skozi katerega zagledaš povsem drugo realnost. Čeprav se je niti ne dotakneš, VEŠ, da je na otip popolna – pa ne v smislu absolutne popolnosti, ampak ujemanja z najglobljim delom tvoje biti. Takrat je dovolj, da ujameš sliko v mrežo za drobtinico sekunde in veš, da so tiri pod kolesi tvojega vlaka za vedno izgubljeni. Ko se vate zareže nadzemeljski občutek, izrezan iz vzporednega življenja, ki bi pravzaprav moralo biti tvoje, ne moreš nikoli več nazaj.

Ne spominjam se ure, niti dneva, ampak to pravzaprav ni pomembno. Čas je velikokrat le povsem odvečen kup pomožnih črt v naših glavah. Niti za odtenek pa ni zbledel spomin na občutek, prevelikih dimenzij za besede. Črke so le miniaturne škatle, tako neznatne v primerjavi z vesoljem občutkov.

Zgolj zaradi predstave bom skušala stlačiti tisti trenutek v največjo škatlo, ki sem jo lahko prinesla z golimi rokami. Predstavljajte si bazen, namesto vode napolnjen z nebeškim mirom, ki simetrično ovija vsako celico telesa in vsak las posebej. Tam sredi sem plavala, v srcu prepričana, da je namenjen meni. Čez delček sekunde se je kanal zaprl in natanko takrat je pokrov skrinje, v katero sem se vedno bala pogledati, razpadel na milijone neštetokrakih zvezd.

Rezanje kot diamant trdnih korenin mojega sveta boli z neopisljivo intenzivnostjo. Misel na drug, srcu tako tesno prilegajoč svet, da ni prostora za najbolj drobne zračne mehurčke, deluje protibolečinsko bolj kot najmočnejše tablete. Nekje za zidom, ki ga ne morem otipati, niti najti, obstaja svoboda metuljev in sreča pikapolonic. Tam biva ljubezen, čistejša od bele barve in nežnejša od najbolj mehkega oblaka. Nasmeh v meni je velik kot travnik, ko se zavem, da bom nekega dne odstranila dovolj opek in skozi tunel odplesala v drugo realnost.


Trenutno stanje duha: Iščem samokolnico za odvoz opek 😀

*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu mojega bloga ***