Čas Za Sonce, Čas Za Dež

Z bosimi stopali se dotikam ploščic na balkonu. Tole je eden izmed dragocenih trenutkov, ko spustim vesla in z zaupanjem prepustim svoji barčici izbiro smeri in hitrosti. Ostane le ZDAJ .

Razmišljam o Naravi, ki me je v teh dneh pocukala za rokav in opomnila, da je najboljša učiteljica življenja. Ko v deževnem vremenu hrepenim po soncu, velikokrat pozabim, da preveč sončnih žarkov poškoduje kožo. Narava že ve, zakaj nosi v svoji torbi sončne in deževne dni. Medtem ko se z dežnikov v rokah jezimo na dež, se rastline znova prebujajo v življenje. Kako malokrat se zavedamo, da je s človekom enako. Odpiramo dežnik in se skrivamo za njim pred solzami, rože na našem vrtu pa žalostno izgubljajo sledi življenja. Dež … sonce … vse je natanko tako, kot mora biti, vse to potrebujejo rože in vse to potrebuje človeška duša, da raste in cveti.

Po mojem obrazu se (končno!  ) sprehaja veter. Po zelo dolgem in zelo vročem tednu  oblaki ponovno zapirajo pot sončnim žarkom. Kapljic dežja še ni, ampak v oblakih vidim obrise in obljubo. In od danes naprej imam nov rek iz družine zadežjemvednoposijesonce: “Za soncem vedno pada dež”. Ne glede na to, kako vroče in nevdržno je v naši duši – gospod Dež je že na poti z ogromnim vedrom vode v roki. Morda je obtičal v prometnem zamašku, morda zamudil trajekt, ali pa naletel na nekoga, ki ga je potreboval bolj kot mi – ampak prav gotovo ni pozabil na nas .

Trenutno stanje duha: Refresh-ed 🙂

Če Izbišemo Vse, Kar So Nam Veleli Biti …

Kaj sploh ostane, če izbrišemo vse, kar so nam veleli biti? Kaj ostane, ko črko za črko odstranimo besede, ki so jih na našo tablo pisali starši, učitelji, prijatelji, morda tudi popolni neznanci?
Zadnje mesece pogosto držim v rokah radirko in spoznavam, kako neresnične so besede, ki so bile zame vedno edina resnica. To, kar sem globoko v sebi in to, kar je na tabli, sta dve popolnoma različni stvari. Na svet in nase gledam skozi očala, popackana s priučenimi in popačenimi prepričanji drugih ljudi.

V duši, prepolni goste tuje tekočine, ki smo jo v otroški naivnosti dovolili naliti, velikokrat zmanjka prostora za NAS. Vendar pa nekoč pridemo do točke, ko zagledamo radirko na drugem koncu svinčnika. Le od nas je odvisno, če bomo pogumno trgali boleče črke, ter začeli sestavljati svojo zgodbo, svojo resnico. Naj se še tako otepamo odgovornosti, kažemo s prstom na druge in polagamo radirko v njihove roke, ne bo tega storil nihče namesto nas.

Ste že kdaj brskali po knjigah z lebdečim vprašajem nad glavo, prepričani, da nekje vendarle mora biti zemljevid do sreče, ljubezni, miru? Koliko ljudi išče izgubljeni zaklad zunaj sebe, da bi z njim zapolnili žalostno prazno votlino sredi duše? Koliko ljudi je prepotovalo ves svet v iskanju nečesa, kar so na koncu našli v sebi? Ne, sploh ne vemo premalo, enciklopedija je prepolna in nečitljiva. Ko bi le lahko pozabili, kar so nas zmotno naučili, bi v tisti prazni votlini znova našli slap mavrice s  sladkimi bisernimi bonbončki in se znova prebudili …

Trenutno stanje duha: Napol kuhano 🙂