Mesec: september 2010

Danes so vrstice, ki sem  jih prebrala v knjigi Igra angela, zaposlile moje male sive celice z vzletom s steze druge perspektive. Glavni junak knjige, pisatelj, je pomagal prijateljici pri njenih prvi korakih v pisateljski karieri. Ko jo je vprašal, zakaj ne piše in mu je odgovorila, da nima navdiha, je potrkal tudi na moje srce. Pozabila sem točne besede, ob katerih sem se nasmehnila, tako posrečene in hkrati resnične so bile. Njegova teorija je zvenela nekako takole: Navdih je zadnjica na stolu, komolci na mizi in stiskanje možganov, dokler ne dajo nekaj od sebe.

Vidim sebe, kako dan za dnem potrpežljivo čakam na navdih. Pa ne na kakšen navaden navdih, pod nobeno točko opisa ne sme biti povprečen. Navdih bi naj bil vendar nekaj veličastnega, nekaj, kar bo ustavilo korak mimoidočih in povečalo njihove zenice za najmanj 50 odstotkov. Število dni, ko je tišina iz mojega kreativnega laboratorija edina pesem, je že dovolj veliko za pevski zborček (takšen nemi seveda ).

Danes sem se s škarjami sprehodila po blagu, čeprav priznam – ideja ni dovolj velika, da bi prekrila majhno kartonsko sonce, kaj šele pravega žarečega. In to samo zato, ker sem danes razmišljala, da je navdih res največkrat prišel za mano, me potrepljal po ramenu in prijazno pozdravil šele takrat, ko sem nehala gledati na uro in ga po malem preklinjati kot gosta, ki zamuja, medtem ko je slastno kosilo vedno bolj mrzlo, suho in neokusno. Navdih ni dogodek, ki ga lahko do sekunde natančno zapišeš v planer. Spominja me na otroka, spontanega in veselega, dokler ga ne začneš zaklepati v ječo in oblikovati po svojih željah. Ja, morda bo nekdo rekel, da je trmast, ampak jaz bi rekla, da ima svoj pravi jaz, je zvest samemu sebi in šele takrat, ko  mu dovoliš biti, pokaže svoj zaklad.

V tem trenutku: jaz, zadnjica na stolu, komolci sicer ne na mizi, ker bi potem mogla tipkovnico obesiti na strop  in stiskam iz možganov, kar se pač da. Navdih? Malce pa se mi je res nasmehnil tako od daleč in mi pomagal premikati prste po tipkovnici. Prav gotovo je bilo seme resnice v pisateljevih besedah. Čakati in sploh ne poizkusiti, je preverjena formula za prazen list papirja, navdih bo pa že prišel, če se bomo tudi sami potrudili, mu dovolili svobodo, namesto da bi ga vlekli za ušesa .

Trenutno stanje duha: (Bolj ali manj) potrpežljivo čakam 🙂