Mesec: januar 2011

Na poti v službo sem začela pisati novo zgodbo v beležnico mojega srca in še preden sem sedla za računalnik, sem vedela, da sem po treh mesecih končno našla zgodbo, ki jo želim dokončati tudi na virtualnem koščku papirja. Pa ne zato, ker bi bila tako posebna in neobičajna, temveč zato, ker je tako žalostno vsakdanja.

V tistih redkih trenutkih ko se peljem z avtobusom, izberem sedež v zadnji vrsti. Čeprav je bila danes večina sedežev še vedno prostih, je prisedla k meni punca, po letih sodeč lahko rečem kar mlada ženska. Že na prvi pogled je bila videti drugačna.

“A imate fanta”, je bilo njeno prvo vprašanje.
“Ja, imam.”
“Jaz ga nimam. Sem tako osamljena. Nimam prijateljev.”
“Nobenega prijatelja nimaš?”
“Ne, nobenega.”
“Kaj pa starši?”
“Mama ni prijatelji. Jaz bi rada imela prijatelje. Ampak jih je tako težko najti. Sem jih iskala, pa jih ne najdem”.
“Ja, res je težko. ”

Želela sem si, da bi moje besede zvenele bolj sočutno, tolažilno, pa sem začutila v grlu nekaj težjega od ogromnega kamna, nekaj kar je pritiskalo na zavoro in zamrznilo besede. Kot bi na misiji nemogoče iskala radirko za osamljenost in hkrati vedela, da ne obstaja. Ja, osamljenost lahko prelepiš z obližem, lahko uporabiš staro oguljeno “vse bo še v redu” frazo, vendar veš, da bo ob prvi vlagi zaradi solz lepilo popustilo in spet bo tam. Še večja. Še globlja.

Ogromno podobnih zgodb je varno skritih za zaklenjenimi protivlomnimi vrati in redko kje najdeš človeka, ki tako iskreno in brez sramu sname masko z umetno narisanim nasmehom. To je še en razlog, zakaj je Prijatelje težko najti. Pravo Prijateljstvo je druženje brez mask, pomoč pri previjanju ran in nežen dotik, ki ne povzroča dodatne bolečine. In bolj dragoceni od čistih diamantov so trenutki ko veš, da ga ne motijo tvoje brazgotine, saj vidi le človeka pod njimi …

Trenutno stanje duha: Razmišljam kako zelo drugačen bi bil svet, če bi imel vsak človek Prijatelja …