Mesec: oktober 2011

Včeraj sem po dolgem času prebrala mojo najljubšo pesmico. Pesem, nežno spletena iz besed, ki so tako vsakdanje v svoji osnovi – pa vendar vsakič, ko pridem do zadnje vrstice v pesmi, del mene zalije globoka tišina. Kot bi vedno znova odprla skrinjico in zadržala dih ob pogledu na čudovito resnico in modrost.

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi:
vnovič
in zopet
in znova.

Tone Pavček, slovenski pesnik, esejist in prevajalec, je umrl včeraj po daljši bolezni. Morda je zgolj naključje, da sem ravno na ta dan brskala med kupom starih mailov in našla njegovo pesem. Morda je to le še en dokaz, da del njega živi naprej v srcih ljudi, ki se jih je dotaknil s svojimi besedami.

V mislih premlevam njegove besede iz intervjuja pred tremi leti:
” … Je še zmeraj ta mulc v meni. Meni pravijo da so me vzgajale nune, frančiškani, profesorji  vzgajale so me politične organizacije, vsi mogoči, tudi ljubice in žena me je vzgajala. Vzgojili me pa niso. Ostal sem pokvarjen. In to je edino kaj je dobro. Človek mora biti sam svoj. In nekoč sem prišel na neko šolo. In so rekli: “Zdaj boste nastopili v avli za vse otroke skupaj. Nekaj povejte za dvajset minut. Kateri ste določeni, pojdite s pesnikom, ostali pa v razrede.” Potem sem vprašal, katere otroke so mi določili. Pa pravijo: “Ja, taboljše”.  Sem rekel: “Ti me ne zanimajo. Mene zanimajo tisti, ki so poredni, znajo nekaj razbiti, ki imajo konjička v sebi, samo iz tistih kaj rata.” In sem dobil potem tiste  …” (Intervju)

Ja, človek mora biti samo svoj. Žal je preveč ljudi vzgojenih, “popravljenih” in stlačenih v družbeno sprejemljiv kalup. Žal vse preveč ljudi izgubi stik z otrokom v sebi, tistim navihanim, radovednim, zaupljivim in veselim. Že res, da je imel gospod Tone 83 let, da je imel sive lase in gubice, pa vendar je bil bolj mlad in živ kot marsikateri desetletja mlajši človek. Ob njem se spomnim na čudovito misel, da se ne nehamo igrati zato, ker se postaramo, temveč se postaramo zato, ker se nehamo igrati.

In vem, da si vse to želim zase. Želim si, da živi mala Helena ravno tako dolgo kot jaz .

Trenutno stanje duha: Vnovič. In zopet. In znova.

Pozabljam, kar sem nekoč že vedela.  Osnovne zakone vesolja neopazno izgubljam pod navlako umetno ustvarjenih človeških zakonov …

Ne maram vožnje s kolesom v nižjih pestavah, ko hiperaktivno pritiskam na pedala, pa vendar se mi zdi, da se ne premikam nikamor. Veliko raje gledam, kako sprednje kolo požira potko pod njim. Razmišljam, kako zelo podoben je moj pogled na življenje. Pozabila sem, da je življenje včasih vožnja v hrib, ki ga lahko premagaš le v prvi prestavi.

Stojim ob vznožju visokega hriba. Sončnih zahodov sem natrgala že za največjo vazo, a sem še vedno na istem mestu. Nek trenutek v času me je ujel in prilepil na košček zemlje, dovolj velikem samo za vdih in izdih. Del mene čaka na čudež, čaka, da se naklon spremeni v vzporednico in bom lahko vozila kolo življenja v svojih najljubših prestavah. Že sama misel na ogromne količine energije, potrebne za nekaj ubogih centimetrov, je blazno moteča in neprijetna.

Moje noge mirujejo, cono udobja obožujejo kot majhen otrok svojega najljubšega medvedka. Pa vendar želita srce in duša naprej. Ta del nas ni narejen za pristan, je naš potok, ki se spremeni v megleno mlako, če ga ustavimo.

Vem, da se MORAM premakniti, vsaj za delček milimetra, pa čeprav v (uf!) neljubi najnižji prestavi, ki sem jo v svoji glavi krstila ze preveč počasno, da bi dohitela to, kar želim ujeti. Vem, da MORAM ponovno ustvarjati, čeprav le z drobtinicami, ker so popolne ideje zaklenjene na vrhu hriba. MORAM ustvarjati, čeprav v tem trenutku zaradi tisočih drobnih razlogov ne morem pretopiti svojih sanj v realnost.

Pozabila sem, da je neenakomeren tempo neizogiben del življenja. Pozabila sem, da nič ni narobe, če se kdaj pa kdaj ustavim in sedem na klopco, pobožam rožico ob cesti in s pogledom objamem nebo. Vse, kar je zaklenjeno v hiški na vrhu hriba, bo počakalo name, saj imam samo jaz ključ.

Za začetek pa tole … ustvarjeno v prvi prestavi …  zato, ker sem si obljubila, da začnem točno tukaj, točno zdaj in točno pri tej za-znoret-počasni vožnji .


Otroški vozički so darilo za kolegico, ki bo kmalu mamica :

Trenutno stanje duha: Po skoraj 8-ih mesecih ponovno klikniti gumbek za objavo – imam skoraj malce treme, hi hi 🙂