VSE se spreminja

Metuljčkomer: 18/365

Misel dneva 

Kadar sem dovolj pozorna, vidim rdečo nit, speljano skozi moje življenje. Dogodki in misli se nadgrajujejo, dopolnjujejo, povezujejo. V včerajšnjem zapisu sem se dotaknila zakonov vesolja. Danes sem v popolnoma drugem kontekstu ujela misel, povezano ravno s temi zakoni. Vesolje se nenehno spreminja. Nič ni večno. Vse raste, izginja, se spreminja. Celo oceani in gore so danes drugačni, kot so bili včeraj. V tem trenutku smo tudi mi drugačni, kot smo bili pred minuto. Vsaka celica našega telesa se spreminja s časom. Seveda gre za miniaturne spremembe, pa vendar je seštevek teh sprememb čez čas mogoče videti s prostim očesom.

To je hkrati opomin v sončnih trenutkih in tolažba v deževnih. Občutki veselja se bodo slej ko prej pretopili v žalost. Če se zavedamo minljivosti vsega, bomo znali bolj uživati v toploti. Predvsem pa ne smemo pozabiti, da bo še tako veliko jezero žalosti, bolečine ali jeze, nekoč presahnilo. Tudi to, kar se zdi nerazgradljivo in močno, sčasoma razpade.

 Metuljček dneva 

Še en dokaz, kako se vse spreminja, je tale komplet. Zelena barva mi ni bila nikoli všeč, če bi pobrskala po omari, gotovo ne bi našla niti enega samega oblačila v tej barvi. V zadnjem času sva z zeleno zakopali bojno sekiro in spoznavam, da ne grize in je čisto ok :). Podobna zgodba je doletela sivo barvo. Ja, vse se spreminja :).

Trenutno stanje duha: 🙂

Vesolje in lekcije

Metuljčkomer: 17/365

Ogromno življenjskih resnic lahko zrecitiram na pamet in brez napake. Teoretični izpit znanja v šoli življenja bi zagotovo opravila z eno najvišjih ocen. V praksi pa moj velecenjeni um velikokrat odpove. Enostavni zapisi iz knjige teorije se v praksi velikokrat izkažejo za blazno čudno matematično matriko z morjem neznank. Ni univerzalne formule za učenje življenjskih lekcij. Gre za notranji proces iskanja rešitve, ki je unikaten za vsakega izmed nas.

Danes razmišljam o eni izmed lekcij, pri kateri sem malce zarjavela: zadrževanje stvari je znak našega nezaupanja v vesolje in njegove zakone. S tem mu sporočamo: “Drago vesolje, ne zaupam ti glede nove pošiljke, zato bom zelo skrbno pazila na to, kar imam”. In ko radodarno vesolje deli darila, ga ne dobimo le zato, ker ga zaradi polnih rok ne moremo prijeti.

Morda bi morala na tem mestu zapisati vsak stavek 100-krat, da bi se bolj zasidral na pravo mesto :). Ustvarjalnega materiala, ki se mi zdi najbolj poseben, neponovljiv in ga imam v majhnih količinah, se dotaknem s težkim srcem. Varčujem ga za čas, ko bom imela ideje, vredne tega materiala. Kaj pa če ima vesolje zame nov paket, jaz pa se oklepam starega? 🙂

Za konec pa še uhančki in metuljček št. 17. Mimogrede – včerajšnji tulipan je danes še vedno enako lep :).

Trenutno stanje duha: Polknice na očeh se zapirajo proti moji volji 🙂

 

 

 

Hvala …

Čas je ena izmed stvari, ki jih nimam nikoli preveč. Ne spomnim se, kdaj sem ga nazadnje imela tako zelo veliko, da nisem vedela, kaj bi si počela z njim :). Zadnje minutke današnjega dne izginjajo neznano kam  in tokrat brez dolgega predgovora začenjam z ustvarjalnimi vrsticami.

Metuljček št. 16 je čestitka v zahvalo osebi, ki je zame naredila nekaj posebnega. Hvala je beseda, ki jo gotovo rečemo premalokrat. Tokrat so na svoj račun ponovno prišli moji najljubši Sakura 3-D Glaze pen. Za krila metuljev sem uporabila vijola barvo, spiralne vijuge nad metulji so narisane s prozornim gel pisalom. Žal zaradi pomanjkanja dnevne svetlobe nisem ujela detajlov na kuverti, narejenih v enakem stilu. Včeraj sem dobila šopek mmm tulipanov, eden med njimi mi je priskočil na pomoč pri fotografiranju :).

Metuljčkomer: 16/365

Trenutno stanje duha: Hvala tudi vam, ki berete te vrstce 🙂

 

V raju med metulji :)

Današnje metuljčkaste domače naloge sem se veselila kot majhen navdušen otrok. Pred menoj je še 340 dni in 340 nalog, pa vendar že sedaj vem, da bo to ena izmed tistih, ki bodo za vedno zasidrane v mojem srcu.

Z vami želim deliti posebne trenutke v družbi čudovitih bitij. Letos sem prvič slišala za Razstavo orhidej in tropskih metuljev, čeprav jo prirejajo vsako leto (v Meleh pri Gornji Radgoni). Morda sem jo primagnetila s svojim metuljčkastim projektom :).

S polnim pljuči sem vdihovala barve, ko sem se sprehajala med 150 različnimi sortami orhidej (med njimi so bile tudi križanci iz Tajvana). Poseben del rastlinjaka je bil rezerviran za metulje, ki so v obliki bub pripotovali iz Kostarike, kjer se z zbiranjem kokonov ukvarja revni sloj prebivalstva in si tako omogoča preživetje. Bube se  pred očmi obiskovalcev spreminjajo v metulje. Čeprav je častno mesto v tem prispevku namenjeno metuljem, bom na koncu dodala tudi slike pisanih orhidej.

Občudovala sem ta drobna in krhka bitja. Bitja, ki živijo v tej prečudoviti fazi razvoja le teden ali dva. Redke vrste živijo dlje. Ob njih razmišljam, kako krhka in minljiva je lepota. Kako krhka in minljiva je sreča. Kako malo je pravzaprav potrebno za to, da smo srečni. In kako zelo hitro se lahko sreča odpelje po hribu navzdol. Metulj me spominja na trenutek v življenju. Lahko vidiš lepoto trenutka, če si dovolj pozoren. Če nisi, odleti mimo tebe, brez da bi sploh vedel, kaj si zamudil.

Metulja zvabiti na košček oranže, ni nobena posebna umetnost. Redko pa se zgodi, da metulj prileti nate in ne na košček sadja, ki mu brez dvoma diši bolj vabljivo. Ko sem prišla v prostor z metulji, se je zgodilo nekaj čudovitega, česar prav gotovo ne bom nikoli pozabila. Modri morfej se je skoraj zaletel vame, se ustavil na notranji strani mojega komolca in elegantno razprl svoja krila. Uspela sem narediti kar nekaj fotografij, čeprav je dokaj težko samo z eno roko držati fotoaparat dovolj pri miru.

Občutek sem imela, da me je pozdravil in rekel: “Hej, tvoja metuljčkasta pot je prava”. Čutiti krila metulja na svoji roki … moram priznati, da sem bila kar ganjena. V času ogleda sem skušala ujeti metulje z razprtimi krili in mi je kljub vztrajnosti uspelo le nekajkrat. Dejstvo, da je eden med njimi takole z razprtimi krili prostovoljno poziral na moji roki, je enostavno AAAAA :).

Tule je še eden, ki se je prilepil na mojo nogo in me je spremljal nekaj minutk, ko sem slikala ostale metulje. Morda je bil isti kot prej? :).

Čeprav sem se počutila kot v raju, me je hkrati razžalostil pogled na razcefrana krila metuljev. Nekateri ljudje se ne zavedajo, kako nežen moraš biti s temi drobnimi bitji. Prijemali so jih za krila in želeli na silo spraviti na roko. Res zelo žalostno, :(.

Varna barvna usklajenost z okoljem :).

Razvoj metulja se mi zdi že od nekdaj fascinanten. Samica odloži oplojena jajčeca na rastlino, s katere se bodo hranile izlegle gosenice. Gosenice so zelo požrešne, požrejo lahko vse liste z drevesa. Njihova koža je dovolj elastična, da se lahko premikajo, vendar premalo, ko rastejo. Zato se približno vsak teden levijo.

Ko nastopi pravi čas, si poiščejo primerno mesto in se z nitko pritrdijo. Nato se še zadnjič levijo. Pod staro kožo se pokaže buba, njena hitinjača v nekaj urah otrdi. Mirovanje je le navidezno. V togi bubi se dogajajo burne spremembe. Notranjost se popolnoma razkroji, in iz zarodnih celic se razvijejo novi organi odraslega metulja. Ker bube mirujejo so lahek plen. Zato so se ohranile tiste vrste metuljev z bubami, ki se ujemajo z barvo okolja.

V tem stanju, ki ga imenujemo hibernacija, se jim upočasnijo vsi življenjski procesi. Hitinjača na hrbtu bube poči iz ovoja se osvobodi metulj. Sprva je počasen, krila so majhna in zmečkana. Razprejo se, ko žile napolni kri in zrak vdre v odprtinice v krilih. Po dvajsetih minutah metulj lahko leti. Razvoj bube v odraslega metulja lahko poleti traja do dva meseca, jesenske bube po navadi prezimijo, neka sovka (vrsta metulja) pa potrebuje za razvoj sedem let. Metulji živijo le kakšen teden ali dva, redke vrste dlje. Na tej fotografiji sem ujela dva metulja med izvijanjem iz ovoja.

Ne vem, kako se je tale metuljček znašel na tleh daleč od mesta z bubami, saj s takšnimi krili gotovo ni mogel sam leteti :(.

Metuljčkasto potovanje zaključujem z metuljem, katerega razprta krila sem po potrpežljivem čakanju uspela ujeti v svoj objektiv :).

Vse ljubitelje orhidej pa vabim na sprehod med pisanimi cvetovi 🙂

Metuljčkomer: 15/365

Trenutno stanje duha: Še vedno do vrha polna pisanih vtisov 🙂

Mali princ

Ko beremo knjigo, bere hkrati knjiga nas. Zgodbe dojemamo skozi svoja očala, skozi svoje lastne izkušnje in poglede na svet. Pred seboj imamo enake črke, pa vendar vsak od nas bere drugačno zgodbo.

Če bi se že morala odločiti za najljubšo knjigo, bi izbrala Malega princa. O knjigi, tako zelo posebni v mnogih pogledih, je težko pisati. Jo moraš začutiti. Ali kot pravi Mali princ – udomačiti. In potem je to na nek način tvoja pravljica, edinstvena, kot je edinstven Mali princ in njegov planet. Čeprav gre za zvrst, namenjeno otrokom, se meni zdi bolj namenjena otroku v nas, odraslih. Da nas spomni na resnico, ki smo jo nekoč že poznali, a iz takšnih ali drugačnih razlogov pozabili. “Ljudje pri vas negujejo pet tisoč vrtnic v enem samem vrtu … in ne najdejo v njem, kar iščejo … In vendar bi tisto, kar iščejo, lahko našli v eni sami vrtnici, v enem samem požirku vode … Toda oči so slepe. Iskati moraš s srcem.”

Za vse ljubitelje Malega princa dodajam nekaj zanimivosti o knjigi in avtorju:

  • Mali princ naj bi bil po nekaterih statistikah tretja najbolj brana knjiga na svetu, takoj za Biblijo in Koranom, svetima knjigama kristjanov oziroma muslimanov.  Prevedena je bila v 250 jezikov in dialektov.
  • Knjigo je s slikami opremil pisatelj sam, ena izmed originalnih ilustracij Malega princa pa je bila natisnjena tudi na bankovcu za 50 francoskih frankov.
  • Avtor knjige, Antoine de Saint-Exupéry, ni bil le pesnik in pisatelj, ampak tudi poklicni pilot.
  • K vojakom so ga poklicali v Strasbourg v letalstvo, vendar je bil samo med osebjem na letališču. Naučil se je pilotirati in se lepega dne skrivaj dvignil v enem izmed letal. Pri pristajanju se je letalo sicer vnelo, vendar so ogenj hitro pogasili, pisatelj pa je bil nepoškodovan. Poveljnik je poklical samozvanega pilota predse in mu rekel: »Fant, vi ne boste umrli v letalu, sicer bi vas zdaj ne bilo več med živimi …« Po nekaj dneh zapora so Saint-Exupéryja poslali v pilotsko šolo.
  • 15. decembra 1930 je Saint-Exupéry na letu iz Pariza v Saigon strmoglavil v libijskem delu Sahare (tudi zgodba Malega princa je postavljena v puščavo). Želela sta podreti hitrostni rekord v dirki od Pariza do Sajgona in osvojiti denarno nagrado. Skupaj s sopilotom sta sicer preživela zasilni pristanek, a jima je v puščavi grozila smrt zavoljo dehidracije. Potem, ko sta popila edino steklenico vina in pojedla pomarančo, ki jima je ostala, sta se predala usodi. Po enem dnevu v izjemni puščavski vročini sta pričela halucinirati, dokler ju ni našel in rešil beduin. Izkušnja dotikanja roba smrti, vstopa v vmesni prostor med vidno in prividno, kulturne tujosti rešitelja in vprašanja, ki se porajajo ob skrajni nemoči in brezizhodnosti, so tudi gonilo knjige Mali princ, enega najbolj branih in občudovanih pisateljev in avanturistov dvajsetega stoletja.
  • To, da je z letalom izginil leta 1944, je bila le izpolnitev prerokbe, ki jo je popisal v Nočnem letu – tudi Fabien, pilot poštnega letala, namreč izgine. Leta 1998 je nek ribič Bianco našel srebrno identifikacijsko zapestnico z imenoma de Saint-Exupéryja in njegove žene Consuele ter njegovih založnikov Reynala in Hitchcocka, ki je bila zataknjena za kos materiala, verjetno iz njegove letalske obleke. Potapljač Luc Vanrell je leta 2000 našel razbitino letala P-38 ob marseillski obali. Ostanke letala so dosegli oktobra 2003, leta 2004 so potrdili, da gre za Saint-Exupéryjevo letalo.

Metuljček št. 14 je kazalo za knjigo :).

Metuljčkomer: 14/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Počasi, a zanesljivo naprej :)

Pri metuljčkih, fotografiranju in pisanju vztrajam že skoraj dva tedna. Morda za nekoga zanemarljivo majhno število dni, zame ne. Ne spomnim se, če sem že sploh kdaj v življenju 13 dni zaporedoma ustvarila in hkrati tudi zaključila izdelek.

Zelo hitro se navdušim in običajno ta ogenj ne gori dolgo. Zato je moj ustvarjalni peskovnik poln nedokončanih poskusov. Podoben vzorec opažam tudi  na drugih področjih življenja. 13 dokončanih nalog v 13-ih dneh pomeni zame svojevrsten uspeh. Trening vztrajnosti in potrpežljivosti bo morda okužil tudi ostale dele mojega življenja :D. Včasih je bolj pomembno nekaj narediti nepopolno, kot pa prelagati v nedogled zaradi nepopolnosti.

Danes je torej na vrsti moj 13. metuljček. Ne, nisem vraževerna, pa kljub temu sem se kar namučila z izdelavo uhančkov. Moja prva izbira so bile podolgovate shell perle v kombinaciji z drobnimi steklenimi perlicami – ki so se izkazale za slabo kombinacijo pri tem modelu uhančkov. Ne glede na moj vložen trud in natančnost, sem vedno znova pri zvijanju žičke s kleščami zdrobila del perlice. Na koncu sem uporabila veliko manj krhke srebrne kovinske perlice.

Metuljčkomer: 13/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Pomlad v srcu

Ali tudi vi čutite, kako zima odhaja skozi zadnja vrata? Ne govorim le o vremenu. Govorim o spremembah, ki se začnejo v tem času leta prebujati v naših telesih, naših glavah, naših srcih. Zvončki in čudovite rumene trobentice poganjajo korenine tudi na vrtu naše notranje biti.

To sem zapisala že večkrat in prav gotovo se bom še v katerem od zapisov ponovila kot pokvarjena plošča: narava je čudovita učiteljica, polna izkušenj in modrosti.  Poletje ne more odpreti vrat, dokler zima ne zapre svojih. Ravno tako je v življenju – če zapremo ena vrata, se vedno nekje odprejo druga. Ko za seboj pustimo mraz, naredimo prostor toploti.

Že od nekdaj obožujem izdelovanje miniaturnih izdelkov. Je izziv za mojo natančnost in potrpežljivost, saj je vsaka napakica prej vidna kot na večjem izdelku. Današnji mini projekt je darilna vrečkica iz papirja in ročno izdelano pentljico iz satena. Pike so eden mojih najnovejših ustvarjalnih “fetišev” :).

Preden me postavite na zatožno klop, zaradi podaljševanja zime z ustvarjanjem zimskih motivov, naj v svoj zagovor povem, da sem si uhančke zgolj izposodila za prikaz dejanske velikosti škatlice. Zaradi ujemajoče barve so se mi zdeli kot nalašč za manekensko poziranje :). Ročno sešite mini rokavičke iz moje letošnje zimske kolekcije, so izdelane iz mehkega filc in polnila.

Metuljčkomer: 12/365

Trenutno stanje duha: Toplo 🙂

 

Zaupaj. Verjemi.

Danes je eden tistih dni, ko je glava prepolna misli in jih s težavo lovim za rep. Namesto tokratnega ribarjenja bom raje odšla za nekaj minutk na izlet v svoj notranji mirni kotiček. Vsega ni vedno potrebno zapisati ali povedati. Dovolj je čutiti in zaupati, da ne glede na to, kar se dogaja v naših glavah in srcih, ima vse svoj namen – pa čeprav ga iz naše trenutne perspektive ne moremo ujeti v vidno polje. Ko ne vidimo “vse-bo-še-dobro” dokaza z očmi in nam nihče ne more ponuditi garancije, moramo enostavno verjeti.

Današnjega metuljčka sem narisala s tankimi črnimi flomastri in jim dodala barve. Tole je bila prav posebna priložnost za moja nova Sakurina Glaze gel pisala. Noro lepe barve, svetleč gloss sijaj in neverjetno dober 3-D efekt. Se čuti reliefna oblika, ko pogladim mojega pisanega metuljčka. Sedaj imam uradno nova najljubša pisala, uiii :).

Metuljčkomer: 11/365

Trenutno stanje duha: Zdaj pa še malce večernega ustvarjanja 🙂

O hruškah in češnjah :)

Velikokrat se zalotim, da skušam samo sebe stlačiti v kalup. V kalup določenega načina življenja in načina ustvarjanja. V glavi imam sliko, kakšna bi morala biti, kaj bi morala početi. Čeprav vem, da se ta priučena slika ne sklada z mojim bistvom, se včasih težko odlepim od nje. Ampak na srečo se te slike obnašajo podobno kot lepilni trak – če ga vztrajno vedno znova odlepimo od površine, lepilo na njem izgubi moč in postane popolnoma neuporabno :).

Moja današnja metuljčkasta škatlica je topel domek za uhančke in verižico, narejeno za Dan št. 6. Moja prva ideja je bila točno takšna škatlica, kot je na sliki. Pa sem odpihnila idejo, zdela se mi je premalo popolna. Odločila sem se za drugo idejo, jo obračala na vse možne načine in skušala spremeniti v nekaj, kar bi mi dalo “to-je-TO” občutek. A ni tako tudi v življenju? Občutek nam pravi, da nekaj enostavno ni pravo za nas. Pa vendar vztrajamo, dodajamo okraske in maskiramo v nekaj, kar žal že v osnovi ni. Predstavljate si nekoga, ki mu ni všeč okus hruške. Lahko počne karkoli želi, lahko celo pobarva hruško z rdečo barvo, pa vendar ne bo imela okusa po slastnih češnjah. Face it. Bo treba v sadovnjak po češnje :). Enako velja za službo, partnerja, ali karkoli že skušamo stlačiti v “moral bi” kalup.

Da zaključim zgodbo o slavni škatlici. Naredila sem popolnoma novo, takšno ob kateri pomislim: “Ja, to je pa že bolj meni podobno.” Všeč so mi enostavne linije in oblike, nakranclanih stvari ne maram, če mene vprašate – manj je včasih res več :).

Metuljčkomer: 10/365

Trenutno stanje duha: Komaj čakam na češnje 😛 🙂

Ure, dnevi in pomlad

Vsako jutro znova si prisežem, da bom zvečer ob “normalni uri” potegnila črto čez vse, kar me kot magnet vleče vase, in odplavala v svet sanj. Pa vendar vsak dan do večera spomin na blazno težko jutranjo ločitev od mehke postelje že zbledi in pozabim na obljube. Za bolj nazorni prikaz mojega jutranjega stanja prilagam slikico (vir: internet) :).

V mislih mi odmeva besedilo pesmi So many man, so little time – moja verzija te pesmi se bi glasila “So many interesting things, so little time …” Pogledam skozi okno, noč pokriva mesto in tudi jaz jo že čutim v celicah svojega telesa. Moji možgani pa se ne vdajo, meljejo boj pridno od mlina na vodi. Toliko slik, toliko podob je še v meni in vsakega dne, ki se poslavlja, mi je žal. Ker nimam čarobne formule, s katero bi dan raztegnila kot žvečilni gumi, bo ura vedno imela le 60 minutk, dan le 24 ur.

Verjetno je ta nenehen lov za prostimi minutami posledica dejstva, da se staram. Hja, tako pač je :). Čas, ki se mi je še pred kakšnih desetletjem zdel neomejena dobrina, je sedaj zame dragocen rudnik z omejenim virom dragocenih diamantov. To, da je potrebno vsak dan ŽIVETI, ni več zgolj prazen verz in všeč mi je, da je tako :).

Delček današnjega dne so metuljčkasti uhančki iz akrilnih perlic. Zima se poslavlja in pri meni že diši po pisanih barvah in pomladi :).

METULJČKOMER: 9/365

Trenutno stanje duha:
Huh, za las ujela rok za objavo 🙂