Čez poletje vedno pozabim na to, kako v hladnejšem delu leta pogrešam svetlobo. Čeprav se dnevi oblačijo v sivo barvo že nekaj tednov, sem jo zares opazila šele danes. Morda zato, ker smo premaknili urine kazalce in je še ena ura prijetne svetle barve neba izginila neznano kam.
Čas je, da poiščem rešitev dodatne osvetlitve pri fotografiranju – sicer bom do marca nabirala na kup le turobne fotografije, podobne današnjim :(. In čas je, da prižgem sonce v srcu – da ne bo zima preveč dolga, hladna in neprijazna 🙂

Metuljčkomer: 239/365
Trenutno stanje duha: Muvi & pica najt 🙂