Ti povem zgodbo?

V svojih zapisih zelo poredko kopiram že ustvarjena besedila. Ampak nekatera so tako popolna, da bi jih samo pokvarila, če bi jih zapisala s svojimi besedami. Vse, ki ste zamudili prvi dve zgodbici iz knjige Jorge Bucay-a: Ti povem zgodbo, vabim da ju preberete v mojih starejših zapisih (1&2). Izbrala sem tri naljubše odlomke iz knjige in danes je na vrsti zadnji (a vsekakor ne najmanj pomemben :)):

Nekoč je živel zelo žalosten kralj. Imel je služabnika, ki je bil, tako kot vsi služabniki žalostnih kraljev, zelo srečen. Vsako jutro je prebudil kralja, ko mu je prinesel zajtrk, in si ob tem prepeval burkaške pesmi. Na obrazu se mu je risal širok nasmeh, njegov pogled na življenje je bil vselej veder. Nekega dne ga je dal kralj poklicati k sebi.
»Paž,« mu je rekel, »v čem je tvoja skrivnost?«
»Kakšna skrivnost, veličanstvo?«
»V čem je skrivnost tvojega veselja?«
»Nobene skrivnosti ni, vaša gnada.«
»Nikar ne laži, paž. Glave so padale tudi zaradi manjših žalitev, kot je tvoja laž.«
»Saj ne lažem, veličanstvo, nobene skrivnosti nimam.«
»Kako pa si lahko vedno vesel in srečen? No, povej!«
»Veličanstvo, nobenega razloga nimam, da bi bil nesrečen.V posebno čast mi je, da vam lahko strežem. Moja žena in otroci živijo v hiši, ki nam jo je dodelil dvor, obleko imamo, lačni nismo, poleg tega pa me dostikrat nagradite z nekaj kovanci, da si lahko privoščimo še kak priboljšek. Kako ne bi bil srečen?«
»Če mi takoj ne poveš pravega razloga, te bom dal obglaviti,« je zagrozil kralj. »Samo zaradi tega, kar si mi povedal, ne more biti nihče srečen.«
»Toda, veličanstvo, nobene skrivnosti ni. Zelo rad bi vam ustregel, ampak ničesar ne skrivam …«
»Poberi se, izgini, preden pokličem rablja!«

Služabnik se je nasmehnil, se priklonil in odšel iz sobe. Kralj je bil ves iz sebe. Ni mogel razumeti, kako je lahko služabnik srečen, kljub temu da živi od miloščine, nosi rabljena oblačila ter jé ostanke dvorjanov. Ko se je pomiril, je poklical najmodrejšega med svojimi svetovalci in mu povedal o jutranjem pogovoru.
»Zakaj je ta človek srečen?«
»Veličanstvo, samo zunaj kroga je.«
»Zunaj kroga?«
»Tako je.«
»In zato je srečen?«
»Ne, veličanstvo, zato ni nesrečen.«
»Če prav razumem, si nesrečen, če si v krogu.«
»Tako je.«
»In on ni v krogu.«
»Tako je.«
»In kako je prišel ven?«
»Nikoli ni niti vstopil vanj.«
»Kakšen krog pa je to?«
»Krog devetindevetdeset.«
»Zdaj pa res ničesar ne razumem.«
»Razumeli bi le, če bi videli na svoje oči.«
»Kako pa?«
»Tako, da bo vaš paž vstopil v krog.«
»Da, prisilimo ga, da bo vstopil.«
»Ne, veličanstvo, nikogar ni mogoče prisiliti, da bi vstopil v krog.«
»Potem ga bo treba prelisičiti.«
»Nobene potrebe ni, visočanstvo. Če mu damo priložnost, bo vstopil sam, čisto sam.«
»Mar ne bo opazil, da je to njegova nesreča?«
»Pač, opazil bo.«
»Potem pa ne bo vstopil.«
»Ne bo se mogel upreti.«
»Po tvojem bo vedel, da bo nesrečen, ker bo vstopil v ta bedasti krog, pa bo to vseeno storil in ne bo mogel ven?«
»Točno tako. Veličanstvo, ste pripravljeni izgubiti izvrstnega služabnika, da bi razumeli ta krog?«
»Da.«
»Če je tako, pa vas pridem ponoči iskat. Pripravite usnjen mošnjiček z natanko devetindevetdesetimi zlatniki. Devetindevetdesetimi!«
»Še kaj? Naj za vsak primer s seboj vzamem stražarje?«
»Nič, le mošnjiček. Veličanstvo, se vidiva zvečer.«
»Velja.«

In tako je bilo. Ponoči je modrec prišel po kralja, skupaj sta se odtihotapila čez dvorišče in se skrila ob paževi hiši. Tam sta počakala do zore. Ko se je v hiši prižgala prva sveča, je modrec vzel mošnjiček in nanj pritrdil papir, na katerem je pisalo:
Ta zaklad je tvoj.
Je nagrada,
ker si dober človek.
Denar porabi,
a nikomur ne povej,
kako si ga našel.
Nato je mošnjiček privezal na vrata, potrkal in se ponovno skril. Ko je prišel paž ven, sta modrec in kralj skrita za grmom opazovala, kaj se bo zgodilo. Služabnik je zagledal mošnjiček, prebral napis in mošnjiček stresel. Ko je zaslišal kovinski zven, se je prestrašil, stisnil mošnjiček k prsim, pogledal okoli sebe in se vrnil v hišo. Zunaj se je slišalo, kako je zapahnil vrata. Kralj in modrec sta stopila k oknu, da bi videla, kaj se dogaja v notranjosti. Služabnik je z mize pometel vse, kar je bilo na njej. Pustil je le svečo. Sedel je in vsebino mošnjička stresel
na mizo. Ni mogel verjeti svojim očem. Pred seboj je imel kup zlatnikov! On, ki se v življenju ni dotaknil enega samega zlatega kovanca, jih je imel zdaj pred seboj cel kup. Pobožal jih je in jih začel zlagati drugega na drugega, gladil jih je in jih osvetljeval s svečo. Zbral jih je v kup, jih raztresel in delal iz njih kupčke. Ko se je tako igral, je začel delati kupčke po deset. En kupček po deset, dva kupčka po deset, tri kupčke, štiri, pet, šest … in medtem je štel, deset, dvajset, trideset, štirideset, petdeset, šestdeset … dokler ni napravil zadnjega kupčka: devet zlatnikov!

S pogledom je iskal po mizi še enega. Nato je pogledal na tla, nazadnje pa še v mošnjiček. »To ni mogoče,« si je mislil. Zadnji kupček je postavil k drugim in se prepričal, da je res nekoliko nižji. »Oropali so me,« je zavpil, »prekleto, oropali so me!« Še enkrat je pogledal po mizi, po tleh, v mošnjiček, pobrskal po svojih oblačilih, izpraznil si je žepe, iskal po pohištvu, a tega, kar je iskal, ni našel. Na mizi ga je bleščeči se kupček kot v posmeh opozarjal, da je zlatih kovancev devetindevetdeset, le devetindevetdeset. »Devetindevetdeset zlatnikov! To je veliko denarja,«je pomislil. »Toda en kovanec mi manjka. Devetindevetdeset ni popolno število. Sto je popolno število, devetindevetdeset pa ne.«

Kralj in njegov svetovalec sta ga še vedno opazovala skozi okno. Pažev obraz ni bil več tak kot prej, bil je namrščen, poteze napete, oči so se mu zožile, usta pa skrivila v prisiljen nasmešek. Kovance je shranil v mošnjiček in se ozrl okoli sebe, da bi se prepričal, da ga nihče od domačih ni videl, nato pa mošnjiček skril med drva. Vzel je papir in pero ter se lotil  računanja. Kako dolgo bo moral varčevati, da bo zbral dovolj denarja za stoti zlatnik? Med računanjem se je glasno pogovarjal sam s sabo. Pripravljen je bil trdo delati tako dolgo, dokler mu ne bo uspelo dobiti še zadnjega zlatnika. Potem mu morda ne bo nikoli več treba delati. Če ima človek sto zlatih kovancev, mu ni treba delati. Če ima človek sto zlatnikov, je bogat. S sto zlatniki lahko živi v miru.

Nazadnje je le izračunal. Če bi prihranil vso plačo in vse dodatke, bi v enajstih ali dvanajstih letih privarčeval dovolj za zlatnik. »Dvanajst let je dolga doba,« je pomislil. Morda bi ženo lahko prosil, naj si začasno poišče službo v vasi. In tudi sam bi lahko v palači delal ves dan, do večera, in s tem še dodatno zaslužil. Spet je začel računati. Ko je prištel še ženino delo v vasi in svoj zaslužek, če bi delal dlje, bi zbral dovolj denarja v sedmih letih. Tudi to je bilo predolgo! Morda bi v vas lahko vsak večer odnesel ostanke hrane in jih prodal. Manj kot bodo jedli, več hrane bodo lahko prodali …
Prodali … Prodali …
Bilo je toplo. Zakaj potrebujejo zimska oblačila? Zakaj potrebujejo več kot en par čevljev? Bilo bi žrtvovanje, a v štirih letih žrtvovanja bi mu uspelo dobiti stoti zlatnik.

Kralj in modrec sta se vrnila v palačo. Paž je vstopil v krog devetindevetdeset … V naslednjih mesecih se je služabnik držal svojih načrtov. Nekega jutra je vstopil v kraljevo sobo, tresnil z vrati ob zid, godrnjal in bil sploh slabe volje.
»Kaj je narobe?« je zadovoljno vprašal kralj.
»Nič, nič.«
»Še pred kratkim si se smehljal in ves čas prepeval.«
»Saj opravljam svoje delo, kajne? Morda pa veličanstvo želi, da hkrati opravljam še delo dvornega norca in burkeža?«
Ni minilo dolgo, ko je kralj služabnika odpustil. Ni bilo prijetno imeti paža, ki je vedno slabe volje.

Ob današnjem pogovoru sem se spomnil te zgodbe o kralju in njegovem služabniku. Ti, jaz, mi vsi smo bili vzgojeni v tem trapastem pogledu. Vedno nam nekaj manjka, da bi bili srečni, toda samo zadovoljni lahko uživamo v tem, kar imamo. Naučili so nas, da bomo srečni, ko bomo imeli to, kar nam manjka … In ker nam vedno nekaj manjka, nikoli ne moremo uživati v življenju …

A kaj bi se zgodilo, če bi nas razsvetlilo in bi nenadoma ugotovili, da je naših devetindevetdeset zlatnikov sto odstotkov zaklada, da nam ne manjka nič, da nam nihče ni ničesar ukradel, da sto ni prav nič bolj polno število kot devetindevetdeset. Da je to le past, korenček pred nosom, da bi bili neumni, da bi vlekli voz utrujeni, slabe volje, nesrečni ali vdani v usodo. Past, da nikoli ne bi nehali vleči in da bi vse ostalo enako … Vedno enako! Kako bi se vse spremenilo, če bi lahko uživali v svojih zakladih, takšnih, kot so.

Toda pozor, Demián. Če ugotovimo, da je devetindevetdeset naš zaklad, to še ne pomeni, da moramo pozabiti na svoje cilje. In ne pomeni, da moramo biti z vsem zadovoljni. Kajti eno je sprejeti, drugo pa vdati se.

Metuljčkomer: 268/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Metuljčkomer: 267/365

Danes sem nameravala dodati tretjo in hkrati tudi zadnjo zgodbico iz knjige Ti povem zgodbo, a mi je žal zmanjkalo časa. Bom pa tokrat z vami delila misel, ki se je držim v zadnjem času z obema rokama, da je le ne izgubim: “Ne izgubi upanja. Nikoli ne veš, kaj bo prinesel jutrišnji dan.

Metuljčkomer: 267/365

Trenutno stanje duha: Kot ožeta limona :/

 

 

Še ena zgodbica za dušo :)

Čas je za še eno zgodbico iz knjige Ti povem zgodbo, o kateri sem pisala že v včerajšnjem zapisu.

Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel kasneje ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč … a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno vstopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.

Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila. Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal? Star sem bil pet ali šest let in še sem verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: “Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?”.

Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na slona in njegovega količka … in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz. Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek privezan že vse od najzgodnejše mladosti.

Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst. Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi naslednji dan in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.

Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu. In najhuje je, da se nikoli ni resno vprašal o tem spominu. Nikoli … nikoli več … ni ponovno preizkusil svoje moči …

Razmišljam o tem, da smo veliko močnejši, kot mislimo. Vprašajmo se, če je naš občutek nemoči le spomin. Česar nismo zmogli včeraj, morda zmoremo danes. Ne rabimo biti celo življenje priklenjeni na količek, ki omejuje našo svobodo. Namesto sprejetja nemoči, lahko preizkusimo svojo moč.

Metuljčkomer: 266/365

Trenutno stanje duha: Še 99 🙂

Zgodbica za dušo :)

Trenutno je na moji bralni polički knjiga argentinskega avtorja Jorge Bucaya: Ti povem zgodbo. Jorge je mojster pripovedovanja zdravilnih zgodb in eden najbolj priljubljenih in branih psihoterapevtov na svetu. Obožujem zgodbe in v tej knjigi je kup luštnih življenjskih. Ena izmed zgodbic, ki so se me najbolj dotaknile, je zgodba od drvarju. Danes jo  želim deliti tudi z vami :).

Drvar je prišel na žago, kjer je želel delati. Plača je bila dobra, delovni pogoji pa še boljši, zato se je trudil, da bi naredil dober vtis. Prvi dan je stopil k delovodji, ta mu je dal sekiro in mu določil območje, kjer naj seka. Moški je navdušeno odšel v gozd sekat drevje. V enem samem dnevu je podrl osemnajst dreves. “Čestitam”, je rekel delovodja, “kar tako naprej.”

Drvarja so delovodjeve besede vzpodbudile. Odločil se je, da bo svoj dosežek naslednji dan še izboljšal, zato je zvečer zgodaj legel. Zjutraj je vstal pred drugimi in odšel v gozd. Kljub vsemu trudu mu ni uspelo posekati več kot petnajst dreves. “Verjetno sem utrujen” si je rekel in legel ob sončnem zahodu.

Ob zori je vstal, odločen, da bo posekal več kot osemnajst dreves. Toda tega dne jih ni posekal niti pol toliko. Naslednji dan jih je posekal sedem, nato pet, zadnji dan pa si je vse popoldne prizadeval podreti komaj drugo drevo. Zaskrbelo ga je, kaj si bo mislil delovodja, zato je odšel k njemu, mu povedal, kaj se mu dogaja, ter mu zagotovil, da se izjemno trudi. Delovodja ga je vprašal: “Kdaj si nazadnje nabrusil sekiro?”. “Nabrusil? Saj nisem imel časa, da bi jo nabrusil, ko pa sem bil tako zaposlen s sekanjem.”

Kadar se naprezamo, ni nikoli dovolj časa, da bi si opomogli in si povrnili vloženo energijo.  Počitek, sprememba dejavnosti, ukvarjanje z drugimi stvarmi so način, kako si nabrusimo sekiro. Vztrajanje pri enem in istem delu pa je jalov poskus, da bi človek z voljo nadomestil svojo trenutno sposobnost.

Metuljčkomer: 265/365

Trenutno stanje duha: Do konca projekta še natanko 100 dni in 100 metuljev 🙂

Metuljčkomer: 264/365

Ob iskanju novih tehnik, ki jih želim preizkusiti, mi je padla v oči tehnika toplotnega embosiranja. Končno sem zbrala na kup vse potrebne sestavine: (roza :)) naprava za toplotno embosiranje, štampiljke metulje, pisal, blazinica in prah za embosiranje. Žal mi je zmanjkalo časa za test, ampak v naslednjih dneh vam pokažem, kaj bo nastalo :). In še info za vse ustvarjalke – trenutno dobite napravico za segrevanje zelo ugodno v spletni trgovini Ustvarjalni dotik (so super prijazni in super hitri :)).

Metuljčkomer: 264/365

Trenutno stanje duha: 🙂

Metuljčkomer: 263/365

V preteklem mesecu mi namen metuljčkastega projekta polzi iz rok. Ne gre za to, da bi mi primanjkovalo idej, le ideje so postale večje in jih težje stlačim v dan. Idej, ki zahtevajo za realizacijo veliko časa, se nekako bojim lotiti, ker nikoli ne vem, če jih bom uspela realizirati pravočasno. Čutim, da se bliža točka, na kateri bo sprememba nujna, sicer bom utonila v coni udobja. Do takrat pa iščem nove tehnike, ki bi jih želela preizkusiti in pridno polnim shrambo :).

Metuljčkomer: 263/365

Trenutno stanje duha: Smile .. and the world will smile with you …