by Elenah
Končno je prišla na svoj račun moja nova najljubša poročna štampiljka :). Po testiranju različnih kombinacij mi je bila najbolj všeč minimalistična, vse ostalo je bilo preveč nakičeno in premalo elegantno za moj okus.
Naredila sem tudi dve knjižni kazali, idealno darilo za mladoporočenca, ki obožujeta knjige. Na moški različici sem izpustila bleščice na tančici ter pike na traku :).
P.S. : Izdelek sodeluje na 89. izzivu CRAFT-alnice, tema je Nov začetek :).
Če ne bi bilo NUJNO, ga tako ali tako še ne bi imela. Kot pri vsem drugem, sem čakala na popolni navdih, ki ga ni in ni bilo od nikoder. Ponovno sem se spomnila besed, katerih resničnost pogosto pozabim: “Navdih je zadnjica na stolu in komolci na mizi”. Kdor le čaka, običajno ne dočaka (razen sonca in dežja, ta dva se zagotovo pojavita, tudi če lenobno poležavamo na kavču :)).
Da skrajšam zgodbo :), logotip sem morala priložiti prijavi na moj prvi ustvarjalni sejem, zato sem morala poiskati vsaj zasilno rešitev. Del mene je seveda po svoji stari navadi zahteval popolnost, ne le približka, drugi del mene je z resnim in podopustniško sproščenim prizvokom pripomnil, da gre le za začasni logotip. Kasneje lahko še vedno izdelam popolnega. Samo brez panike, prosim :).
Naredila sem toliko različnih logotipov, da sem imela računalnika vrh glave, in se na koncu odločila za minimalističnega, s fonti, ki so se mi zdeli najbolj JAZ. Obvezen dodatek: metuljčki :).
Tole je za vse, ki pogrešate čudovite zvoke morskih valov. Mmm :).
Včasih se moramo umakniti iz svojega domačega mehurčka in pogledati na svoje življenje od daleč – od tam, kjer je dovolj prostora za mir in spontanost. Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako zelo želela izviti iz krempljev vsakdana. Šele sedaj, ko sem sem odlepila od nasičenosti, se zavedam, kako so nevidne sile iz vseh možnih koncev pritiskale name. Saj veste – ko odložite kovčke, se v polni meri zavedate njihove teže.
Nekaj je drugače, ne znam z besedami opisati kaj, le bolj lahkotno se počutim. Vse, kar sem si zarisala v glavi, kako naj bi bilo, se zdi sedaj manj pomembno. Življenja ne moreš do potankosti načrtovati vnaprej in se trmasto držati smeri tudi takrat, ko vse kriči po iskanju novih poti. Pa kaj, če novi cilj prekrije starega, ki si mu obljubil zvestobo?
Zgornje vrstice so namenjene mojemu celoletnemu projektu. Sedaj, ko sem si cilj ogledala iz varne razdalje, vidim da mi več ne predstavlja izziva, ne pomaga mi rasti, ampak mi jemlje svobodo. Vnaprej določen ritem me utesnjuje. Čutim, da sem prerasla cilj, morda zato, ker sem si že s prejšnjim celoletnim projektom dokazala, da premorem vzrajnost ter predanost. In ne, ne bom se samo zavoljo tega, da bi sebi dokazavala nekaj, kar že vem, držala tega projekta kot pijanec plota, ampak bom razbila začrtano pot in začela stopati bolj spontano, ob svojem času.
Nič bat :), ne zapiram bloga, le celoletni projekt. Vse, kar je bilo v njem svetlega in dobrega, bo ostalo. Na blogu si želim več navdiha in globine, manj površinskega ter zapisanega v naglici. Nimam še popolnoma izdelanega načrta, bom pustila toku, da me odnese s seboj.
Trenutno sem postavila računalnik na stranski tir in pripravljam metuljčke za mojo prvo sejemsko stojnico, do konca leta pa upam, da mi uspe urediti spletno trgovinico, kjer bodo novi izdelki čakali na novi dom :). Tale čestitka je že oddana, ampak pokažem jo pa lahko :).
Priznam, vedno sem bila mnenja, da gredo samo najbolj dolgočasni in neizvirni ljudje vsako leto na dopust v isti kraj. Toliko koščkov sveta čaka, da jih odkrijemo, in vedno znova pristati na enakem mestu, je imelo v moji glavi negativno oznako.
Dokler. Ja :). Dokler nisem spoznala, da ni pomembno, kje sem, ampak kdo je ob meni. Dokler nisem spoznala, da si od dopusta želim mir, mir in še enkrat mir. Ne potrebujem izletov in avantur, po katerih bi se vrnila domov samo še bolj utrujena. In dokler nisva z mojim dragim odkrila mini kraja Brist v Dalmaciji. Do takrat sploh nisem vedela, da ponuja naša soseda tako prijetne kraje. Ozka ulica, posejana s hiškami, ki jih lahko skoraj prešteješ na prste. Le ena mini trgovinica, ki je po založenosti bolj podobna trafiki, a je na srečo malenkost večje mesto dovolj blizu, da ga dosežeš z daljšim sprehodom po čudoviti potki. Majhna družinska gostilna s hrano za prstke polizat. Mini plaže skoraj na pragu, spanje ob zvokih valov in mir, mir, mir. Letos že četrtič, bilo je čudovito, diši po še :).
Vedno, ko grem od doma, skušam najti posebno skodelico, ko jo priključim svoji skupinici “šalčk z zgodbami”. Poziranje nove skodelice in nekaj utrinkov si lahko ogledate v nadaljevanju :).
O drobižnicah sanjam že ZELO dolgo. Od lanskega leta imam ves potreben material, le poguma in prave volje ni bilo od nikoder. Pred dnevi sem si obljubila, da se bom pred odhodom na morje (jupiii :)) lotila vsaj enega projekta, s katerim odlašam že celo večnost.
Ok, drobižnica na fotografiji v resnici ni moja prva drobižnica (ampak tretja) – je prva uspešno izdelana drobižnica. Po križih in težavah sem že skoraj obupala, a se je vztrajnost obrestovala :).
Jutri odpotujem na morje v družbi nove drobižnice, ljubezni ter veeelikega kupa knjig :). Doma bom pustila vse skrbi, strahove, dvome. Lansko leto sem s celoletnim projektom nadaljevala tudi na dopustu, letos bom popolnoma vse obveznosti pustila doma. Kdo ve, morda me spontano odnese v kakšno novo izkušnjo.
Se “vidimo”, ko se naužijem morja & sončka, do takrat pa lep ustvarjalni pozdravček :).
Števec prvih korakov: 144/365
Tsunami v južni Aziji (leta 2004) se je zapisal med največje naravne katastrofe v zgodovini. Življenje je izgubilo več kot 230.000 ljudi. The impossible je resnična zgodba družine, ki je odpotovala za božične praznike na Tajsko.
Pretresljiva zgodba o ljubezni, preživetju in človečnosti. Vsekakor vredno ogleda.
Števec prvih korakov: 143/365
Čeprav nisem oboževalka kičastih ženskih romanov, se tu in tam vseeno prileže zgodba z pocukranim pravljičnim koncem. Včasih je vendar lepo verjeti v čudežne razplete življenja, a ne? 🙂 Za vsako rešitev se najde težava je super knjiga za lahkotno poletno branje :).
Kaj bi se zgodilo, če bi vaša družina, prijatelji in znanci izvedeli, kaj si zares mislite o njih? Gerri se v najlepših letih odloči končati življenje in napiše poslovilna pisma vsem, ki jih pozna, pri tem pa ne skopari z žaljivkami. Kakšna groza, da se načrt z uspavalnimi tabletami in vodko ponesreči … Gerrino življenje tako čez noč postane prava norišnica, polna huronsko smešnih zapletov, ki pa ji nepričakovano prinesejo srečo in ljubezen, nad katerima je že obupala.
Števec prvih korakov: 142/365
Film Broken city (kriminalka / drama / triler) me je pritegnil zaradi igralske zasedbe – Mark Wahlberg in Russell Crowe (ki ga nisem vajena v vlogi negativca).
Politične teme mi niso pisane na kožo in Russell Crowe bi v kakšni drugi vlogi pokazal več svojih kvalitet, pa vendar se ne strinjam z zelo slabo IMDB-jeva oceno (6.1), jaz bi mu zagotovo prisodila kakšno točko več.
Števec prvih korakov: 141/365
Če ste prebrali karkoli izpod mojega peresa, potem veste, da obožujem zgodbe s pravljičnim pridihom in besede, za katerimi se skriva več kot le gola zgodba.
Kam si odšla? je bilo priporočilo bivše sodelavke in knjiga me je popolnoma osvojila že na prvi strani. Strani so roba in še čez polna domišljije in čudovitega spletanja stavkov. Na trenutke sem se ustavila, prebrala še enkrat in občudovala lepoto napisanega. Poslastica za vse, ki obožujete drugačne svetove, v katerih se zrcali morje delčkov vašega sveta, in upanje za vse nas, ki kdaj pa kdaj izgubimo sami sebe :).
Števec prvih korakov: 140/365