november 2013 – Live. Create. Inspire.

Za lepe kuhar’ce :)

Pred časom me je prijetno nasmejal opis, ki ga je dodala ustvarjalka ob svojem luštnem unikatnem predpasniku: “Tudi če ne znate dobro kuhati, boste ob tem vsaj lepe.” :).

Jaz bi k svojim predpasnikom pripisala: “Ko si vzameš čas, da začiniš obroke z ljubeznijo, ter si hkrati oblečena v nekaj posebnega (in ne v staro razvlečeno trenerko), česar nima nihče drug v vesolju, je svet lepši :).”

Končno sem si vzela čas za fotografiranje unikatnih metuljčkastih predpasnikov. Prvi predpasnik je večji brat teh copatkov :). Predpasniki so izdelani iz bombažnega metuljčkastega blaga. Za popolnejše prileganje telesu sem dodala gubice v pasu ter elastiko v prsnem predelu. Vsak predpasnik ima žep za drobnarije ter gumbke za okras (saj veste – brez gumbkov bi bil svet dolgočasen :)).

Popolni par :)

Krmarjenje med različnimi področji ustvarjanja (šivanje, nakit, papirčkanje) zahteva več časa, energije in eurekov, a ima en veeelik plus. Izdelam lahko barvno ter stilsko ujemajoče komplete. Obleka & nakit, čestitka & nakit, predpasnik & copatki. Kombinacij je neskončno, meja je le moja domišljija 🙂 .

Obožujem obleke in oblekice, nikoli jih nimam dovolj. Zelo rada jih nosim in vsaj tako ali pa še raje jih izdelujem. Poletje je zaprlo svoja vrata, pisane vzorce so zamenjale umirjene barve, model oblek se je pretopil v toplejše različice. Ostal je jersey, ki mehko objame telo.

Tale minimalistični model obleke je v moji ustvarjalni sobici na vrhu seznama priljubljenih. Popestrimo ga lahko s šalom, pasom ali kosom prav posebnega nakita. Moj večni problem je iskanja perl ali kakršnega koli drugega materiala za nakit v odtenkih, podobnih blagu. Tokrat sem ga rešila tako, da sem izdelala prstan kar iz koščka blaga, ki je ostal od obleke. Priznajte, prstan iz blaga se sliši vsaj malce nenavadno, ampak bolj popolnega para si res ne bi mogla zamisliti 🙂 .

Copatki-manija :)

Copatki so eden izmed tistih projektov, ki jih počasi gradim v glavi in potrebujejo čas, da dozorijo. O copatkih razmišljam, odkar sem pred leti naredila prve. Ampak manjkal jim je pridih posebnosti, tista pikica na i, ki jo vztrajno lovim pri svojih izdelkih.

Ponovno se je izkazalo, da najboljše ideje slej ko prej ponovno priplavajo na površje. Prave ideje so tiste, ki se ne pustijo utopiti, ne glede na to, kako dolgo so pod vodo 🙂 . V zadnjem času se počutim kot nori znanstvenik s štrlečo frizuro, ki se zapre v svoj laboratorij, z otroškim navdušenjem eksperimentira do onemoglosti ter pozabi na svet okrog sebe 🙂 . Se pa počutim bolj varno, ker v moji ustvarjalni sobici ne more nič ekspodirati (vsaj upam, da ne :)) .

Tile so meni osebno najljubši. Metulji, pike in živahne barve v enem izdelku – pa saj bi potrebovala slinček, hihi 🙂 .

Pravila so zato, da se kdaj pa kdaj tudi kršijo, in namesto obveznih metuljev, sem dodala pikapolonice. S pikapolonicami sem izpolnila željo prijateljici, ki jih obožuje. Zaradi njene goreče antipatije do mrzlih dni, sem copatke toplo podložila s termoflisom. Če bo zaradi tega vsaj malce bolj vesela to zimo, bom misijo Copatki označila kot zelo uspešno :).

Moja prva medijska objava, uiii :)

Saj veste, vsi “prvič” so posebni in nepozabni. V reviji Lisa je bil prispevek iz sejma v ljubljanskem Maxiju in med fotografijami je bila moja metuljčkasta stojnica ter obesek iz blaga :). Priznam, revijo sem vzela v roke neštetokrat in vsakič mi je bilo toplo pri srčku, pa tudi malce važna sem bila, hihi :).

Vem, včasih zvenim kot pokvarjena plošča, ki igra vedno znova enako melodijo. Vedno znova pišem o zamenjavi starih koščkov, ki sem jih prerasla, s svežimi koščki sestavljanke. Vedno znova delam prve korake in vedno znova se mi zdi, da sem šele na začetku poti. Cilj je vedno nekje daleč pred mano in če sem se česa naučila v preteklih letih, sem se naučila tega, da ne bomo nikoli zares tam, kjer bi radi bili. Zato moramo najprej poiskati svojo lastno pot, potem pa uživati v slehernem koraku. In vse, kar se dogaja v zadnjem času, je zame dokaz, da sem končno na pravi poti. Ni popolna, ni enostavna, je pa moja, samo moja :).

Podopustniški bla bla bla :)

Za mano je čudoviti teden, poln razvajanja, sprehodov, sončka in svežega morskega zraka. Notranja baterija, ki je že glasno piskala in opozarjala, da je izpraznjena, ima sedaj celo četico črtic. V glavi je poplava svežih idej in pripravljena sem, da zaviham rokave :).

Še nekaj morskih utrinkov: poziranje z meni najljubšimi rožicami – marjeticami :). Tako preproste so, pa vendar tako čudovite. Spominjajo me na zgodbo, ki jo želim zapisati, ko ustvarjam. Želim ujeti košček lepote, elegance in preprostosti, ki pogreje srce.

A je še kaj lepšega od lenobnega posedanja ob morju? 🙂