No, pa začnimo :)

Priznam, tole ponovoletno ustvarjalno pavzo sem potrebovala bolj, kot sem sprva mislila. Velik del časa sem namenila pospravljanju materiala, ki ga bom sedaj, ko se podajam v šiviljske vode, potrebovala manj. Začela sem iskati blago ter gumbke za novo kolekcijo predpasnikov, oblekic, copatkov in toaletk. Uiii :). Razmišljala sem o tem, v katero smer želim iti naprej.

Ko se začneš bolj resno ukvarjati z ustvarjanjem in gradnjo svoje znamke, se začneš zapleteti v iskanje formule za uspeh. Začneš razmišljati o tem, kaj bi bilo zanimivo za prodajo. Vse lepo in prav, seveda je potrebno upoštevati tudi ta faktor. A iskanje odgovorov lahko zamegli sliko in začneš pozabljati, zakaj sploh počneš, kar počneš. Del neokrnjenega veselja prekrijejo drobna razočaranja, saj naenkrat vse dojemaš bolj osebno.

Zavedati sem se začela, da je postal moj cilj pomembnejši od poti. Zavedati sem se začela, da iščem zunaj sebe. “Popolnost ni takrat, ko nimamo več ničesar dodati, temveč takrat, ko nimamo več česa odvzeti.” Če sem iskrena, je vsega okrog mene preveč. Preveč želja, preveč različnih poti, preveč ciljev. In ravno to je tisto, kar je po moje najtežje. Izluščiti posebnost, ki te loči od ostalih ustvarjalcev, ter odstraniti vse nepotrebno. Spoznati, kaj od vsega počneš z NAJvečjo strastjo in kaj lahko narediš zares odlično.

Vem, naučiti se moram prisluhniti sami sebi, ločiti nianse in odtenke, ki so med seboj na prvi pogled podobni, a pomenijo nekaj povsem drugega. Ok, dovolj filozofiranja, gremo na praktični del :).

Predpasnik. Iz blaga iz rožicami, ki me je zelo prijetno presenetilo. Z gumbki, ki so tako luštni, da bi jih najraje pojedla (čeprav vem, da bi mi bilo potem žal, hihi :)). Predpasnik me spominja na pomlad – kljub sveže zapadlemu snegu.

Tako, tole je moj mini novi začetek, vem da jih bo še mnogo, pa vendar mi bo tale ostal v posebnem spominu :).

Predpasnik rože rumena bela rjava  črna Apron flowers white yellow brown black 1 Predpasnik rože rumena bela rjava  črna Apron flowers white yellow brown black 2 Predpasnik rože rumena bela rjava  črna Apron flowers white yellow brown black 3 Predpasnik rože rumena bela rjava  črna Apron flowers white yellow brown black 4

Kam & kako naprej?

Vsak dan je enako dober za novi začetek. Ne rabimo čakati na naslednji rojstni dan, prvi dan v letu ali kateri drugi časovni mejnik, da bi uvedli spremembe. Pa vendar je začetek tega leta sovpadel z zelo močnim občutkom, da moram preoblikovati delčke svojega življenja. Če nekaj enostavno ne deluje, moramo narediti drugače, a ne? Neumnost je vedno znova delati enako in pričakovati drugačne rezultate.

V preteklem letu sem doživela drobne zmage, a porazov ter razočaranj je bilo veliko več. Če drži rek, da moramo za uspeh povečati število porazov ter napak, potem je za mano odlično leto :).

Čutim, da se nekaj spreminja, rojeva na novo. Spreminjajo se moje želje, pogledi, prepričanja. Odkopavam koščke, ki so bili vedno v meni, le zavedala se jih nisem. Moj svet se nenehno postavlja na glavo in nazaj na noge. Včasih imaš svojo zgodbo za eno in edino resnico, pa te življenje nauči, da se motiš.

Morda bo zvenelo smešno, ampak občutek imam, da šele sedaj odraščam, šele sedaj se razvijam v osebo, kakršna bi morala biti že zdavnaj, a zaradi takšnih in drugačnih razlogov nisem bila. “Late bloomer” bi lahko imenovala ta pojav :). Morda sem po rasti podobna kitajskemu bambusu? 🙂 “Potem ko smo posadili seme, približno pet let ne bo na spregled ničesar – razen majcenega poganjka. Rastlina se razvija pod zemljo; ima zelo zapleteno koreninsko strukturo, ki se razpreda, nastaja vodoravno in navpično v zemlji. Konec petega leta začne kitajski bambus rasti zelo hitro, dokler ne doseže višine 25 metrov. “

Tudi na ustvarjalnem področju grem skozi prehod, kljub temu, da je navzven še vse videti skoraj do pikice enako. Predvsem po zaslugi sejmov ter odziva ljudi sem spoznala, v katero smer moram naprej. Upoštevala bom nasvet Steve Jobsa, ki zveni nekako takole: “Vrnite s h koreninam, k temu, v čemer ste resnično dobri. Zavrzite vse ostalo.” In to je zame šivanje, na tem področju se počutim najbolj domače. Po ovinkih in vijugah se vračam na začetek, k moji prvi ustvarjalni ljubezni. To, kar sem iskala, je bilo ves čas pred mojim nosom, le jaz sem se morala naučiti določenih lekcij. Novi pogledi, izkušnje na drugih področjih ustvarjanja ter čudoviti materiali, ki sem jih odkrila na ustvarjalnem potovanju, so vame ponovno vnesli veselje do šivanja. Morda bom čez čas začutila, da moram znova obrniti jadra, morda bo čez čas pravo zame nekaj povsem drugega. Vem le, da nas edino sledenje trenutnim željam pelje bližje temu, kar smo globoko v sebi, bližje nam samim.

Do sedaj so bili metulji rdeča nit mojega ustvarjanja, povezovali so vsa področja ustvarjanja, ki so me privlačila. Sedaj, ko postaja šivanje povezovalno lepilo, jih preraščam. Še vedno bodo v ospredju, vendar bom dodala veliko drugih vzorcev, ki so mi noro všeč, pa jih do sedaj nisem znala vtkati v metuljčkasti koncept. Veselim se nove svobode, ki jo bom s tem vnesla v ustvarjanje :). In veselim se trenutka, ko bom vam lahko pokazala to, kar zaenkrat obstaja le v moji glavi :). Do takrat me čaka veliko dela, reorganizacije, načrtovanja, iskanja. Vem, ne bo lahko. Ampak nič v življenju, kar je zares pomembno & vredno, nikoli ni :).

Za konec pa še pesmica, ki mi te dni ne gre iz glave, čeprav ni čisto “frišna” :).

Cecelia Ahern: Če bi me videla

“Če ti pade na tla kozarec ali krožnik, se zasliši glasen tresk. Ko se razbije okno, zlomi mizna noga ali pade slika s stene, nastane hrup. Ko pa se ti stre srce, se to zgodi v popolni tišini. Ker je strtje srca tako pomembno, bi človek mislil, da bo to najglasnejši zvok na svetu ali da ga bo spremljal nekakšne slovesen zvok gonga ali cimbal ali donenje zvona. Vendar je neslišno in skoraj si želiš kakšnega zvoka, da bi te zmotil pred bolečino. Če je že kak zvok, je notranji. Kriči, vendar tega ne sliši nihče drug kot ti.”

Ahhh, ko berem tako čudovito spletene stavke izpod peresa Cecelie Ahern, si zaželim, da bi imela tudi jaz sposobnost ustvariti tako popolne vrstice :).

Po napornem decembru je čas za mini oddih. Obvezna terapija za polnjenje baterij so zame knjige, ki sem jih predolgo zapostavljala. Obožujem svetove, prepolne domišljije, ki jih ustvarja Cecelia. Nahranijo otroški del v meni in me odklopijo od vsakdanjosti. Kljub temu, da so začinji z nežnostjo, niso kičasto osladni (limonad pa res ne maram). Po čudovitih romanih Kam si odšla ter Dar, je bil tokrat na vrsti Če bi me videla.

e-bi-me-videla-trda-vezava

2014

Ne bom pisala o preteklem letu, ne bom se obračala nazaj in delala analiz. Kolesa časa ne moremo zavrteti nazaj, ne moremo popraviti tega, za kar menimo, da bi lahko naredili drugače in bolje. Na vsaki točki življenja se odločamo in delujemo, kot najbolje znamo v tistem trenutku. Obžalovanja so nepotrebna prtljaga, ki nam reže krila. Vem, teorija je eno, praksa nekaj povsem drugega. Odpustiti samemu sebi vse, kar bi naj naredili, pa nismo, ali pa smo naredili po svojih lastnih ocenah narobe, je težje od ogromnih skal.

Pogled in energijo bom usmerila naprej ter v ločitev od vsega nepomembnega ter bolečega. Le tako bo dovolj prostora za svetlobo. Moj seznam želja zase in za vse vas, ki ste tam nekje, nekateri bližje, nekateri daleč: zdravje / pogum / rast / ljubezen / da bi sprejeli vse delčke samega sebe, si znali odpustiti in odgovoriti na še neodgovorjena vprašanja / da bi se zavedali svoje edinstvenosti, hkrati pa se počutili povezani s soljudmi. Vsi smo del nečesa večjega, le velikokrat pozabimo na to.

Sejem Maxi LJ 17.12.2013