februar 2014 – Live. Create. Inspire.

21 dooolgih dni brez virtualnega raja

V zadnjem času na dolgo in široko razmišljam o tem, kako zelo pogrešam notranjo rast ob izzivih ter gibanju izven cone udobja. Slaba stran tega, da sem sama svoj šef, je ta, da sama sebi težko postavim cilje, ki niso previsoki, a hkrati tudi ne postavljeni prenizko (“stretch, but don’t stress”). Določanje omejitev je še ena plat samodiscipline, v kateri ne blestim.

Začela sem razmišljati o novem celoletnem projektu, ki bi me vsak dan premaknil malce dlje. Ampak v enem letu se utegnejo moje želje in cilji tako zelo spremeniti, da bi projekt izgubil svoj namen. 21 dni bo dovolj, sem si rekla. 21 dni ponavljanja naj bi zadostovalo za ustvarjanje novega vzorca v možganih.

Kot prvi izziv sem si zadala 21 dni brez brskanja po spletu, brez Facebook-a, brez bloga 🙁 , brez Pinteresta 🙁 🙁 in seveda brez virtualnih ustvarjalnih klepetov 🙁 🙁 🙁 . Vsakih nekaj dni bom pregledala e-pošto ter opravila najbolj nujna naročila materiala. Ko sem prečesala svoje opcije, sem prišla do zaključka, da moram ta del vendarle pustiti. Si bom pa za te nujne opravke izposodila fantov računalniku, mojega bom pospravila v kot omare. Pa pa.

Za marsikoga bi bilo to mala mal’ca. Zame ne bo, to že sedaj vem. Zame je virtualni svet neskončni vir navdiha, idej, materiala. Skratka – RAJ. Ampak saj veste, v vsaki dobri stvari je nekaj slabega, in tudi v tej je. Velikokrat se ujamem v zanko in ob računalniku izgubim nepotrebno energijo, zapravim svoje najbolj produktivne urice. Po domače povedano “zabluzim” – pojav, ki je najbrž marsikomu med vami še predobro poznan. Bliža se čas sejmov in vso svojo energijo bi rada usmerila v zares pomembne stvari. V ustvarjanje, gibanje ter v iskanje drobnih stvari, ki me napolnijo z veseljem.

Se vam oglasim po “izolaciji”, kdo ve, morda se bo v tem času zgodilo kup blazno zanimivih reči. Morda bom postala neznansko poduhovljena 😀 . Vsekakor bom s to potezo naredila prostor za nove dogodivščine realnega sveta 🙂 .

Vaši komentarji na blogu so v tem času vsekakor dovoljeni in še kako dobrodošli. Mi bodo polepšali dan, ko se vrnem 🙂 .

Za konec pa še posnetek, ki ga želim deliti naprej. Na Norveškem so naredili preizkus, kako se ljudje odzovejo, ko vidijo otroka v stiski. Na avtobusni postaji zmrzuje deček brez bunde, ki ga očitno zebe. Videti sočutje in človečnost v ljudeh … neprecenljivo.

Ljubezen je v zraku

Marsikdo že ob omembi Valentinovega zavije z očmi. Če bi razmišljala o skomercializirani plati tega dne, bi tudi jaz. Se strinjam, en dan pozornosti / kičastih daril v letu ni dovolj, da pokažeš ljubezen.

Kljub vsemu zbuja ta dan v meni pozitivna čustva. Življenje teče tako hitro, da si moramo tu in tam načrtno narediti prostor za pozornost ter razvajanje. In vsak dan, ko se tega zavedamo, je dragocen. Vsak dan, ko naredimo nekaj zase ter za ljudi, ki so zasidrani globoko v naših srcih, je dragocen še veliko bolj. Da se razumemo – seveda je en dan letno premalo. Je pa začetek.

Če je to dan ljubezni, nikakor ne smemo pozabiti na najpomembnejšo osebo v našem življenju – NAS. Podarimo si nekaj, kar potrebujemo. Čas, pozornost, toplo kopel, … Pokažimo in povejmo si, da se imamo radi.

Zaradi ustvarjanja sem zanemarila delčke, ki mi polepšajo dan. Zato si bom danes podarila nežne ritme iz zaprašenega arhiva. Delim jih z vami, morda tudi vam narišejo nasmeh na usta 🙂 .

http://www.youtube.com/watch?v=SPUJIbXN0WY

Množenje veselja :)

Saj poznate tisti čudoviti občutek, ko se maksimalno potrudite, da bi nekoga osrečili, pa se veselje vrne nazaj k vam – in to pomnoženo? 🙂 . Navdih za tokratni zapis sta dva dogodka, ki sta mi v zadnjem času ostala v prav posebnem spominu. Prvi se je zaključil z iskricami in hvaležnostjo v očeh starejše gospe, ko sem ji sešila majčko za orientalski ples. Ko je odhajala, mi je stisnila roko in tako iskreno, kot že precej časa nihče, rekla, da je vesela, da me je spoznala.

Drugi dogodek se je pričel s Cupi. Cupi je vzdevek lastnice kuharskega bloga, ki se strašno rada potepa med kuhinjskimi poličkami. Ko sem posebej za njo izdelala copatke, me je prijetno presnetila s svojim zapisom na blogu.

Če preberete, kaj je zapisala, boste vedeli, o čem govorim :). Cupi, še enkrat hvala za vrstice, ki so mi polepšale dan. Ko sem dobila material, sem se lotila predpasnika v stilu copatkov, saj mora imeti vsaka prava kuharica popoln predpasnik :).