Čeprav imam toooliko za povedati o odpiranju novih vrat, o sestavljanju novih spoznanj, je v slovarju premalo besed. Kljub mini frustracijam, ker se prsti ustavljajo na tipkovnici, sem vesela, saj so ravno občutki, ki jih ne znamo opisati in preliti na papir, najbolj dragoceni. Pristna čustva, globlja od oceanov, so neprecenljiva. Včasih so lahkotnejša od helijevega balona, včasih težja od gora, a vedno povezana z občutkom, da ŽIVIM.
Morda bo zvenelo kičasto, pa vendar vam povem, da je bila odločitev za oddih od virtualnega raja ena najboljših odločitev, kar sem jih lahko sprejela na trenutni točki življenja. Sebe in svoje življenje sem videla iz popolnoma nove perspektive.
Redno pospravljanje in čiščenja navlake v stanovanju jemljem mogoče celo preveč smrtno resno. Verjamem, da je potrebno narediti prostor za novo, svežo energijo. A nikoli nisem načrtno čistila svojega življenja (in priznajmo si, naš notranji svet je pomembnejši iz zunanjega). Nikoli si nisem vzela časa za resen razmislek o “smetenju” življenja z nepomembnimi rečmi, ki ne delajo iz mene boljšega človeka in ne prispevajo k osebni rasti. Če je naš notranji svet nabit z navlako, ni prostora za sveže ideje in obtičimo na mestu. In ja – brezciljno brskanje po internetu ter “visenje” na družabnih omrežjih še kako prispevata svoj delež k zasičenosti notranjega sveta. Ne rabite verjeti mojim besedam, priporočam vam, da vsaj za kak dan ali dva pospravite računalnik. Preberite knjigo, ki čaka na vas na polički, pojdite v naravo, obiščite prijatelja. Naredite nekaj samo zase in se napolnite s svežo energijo.
Priznam, lažje in udobneje je živeti z načrti na papirju. Trdo delo, redno čiščenje notranjega sveta in odpovedovanje “drobnim” razvadam ne zveni privlačno. Pa vendar predolgo bivanje v coni udobja zelo drago plačamo. Z malodušjem, zdolgočasenostjo, občutkom ujetosti.
Najpomembnejše spoznanje, do katerega sem se dokopala v tem času, je to, da potrebujem spremembe, potrebujem izzive, potrebujem občasne izlete izven svoje cone udobja. Ko nehamo rasti, začnemo veneti. Če želimo rasti, moramo biti močnejši od nevidne sile, ki nas vedno znova vleče nazaj v cono udobja in se z vsemi štirimi upira spremembam.
Prvi večji izlet iz cone udobja so drobižnice, ki sem se jih po začetnih ne ravno uspešnih poskusih končno ponovno lotila. Izboljšala sem kroj, podlogo. Vaja, vaja, vaja in še enkrat vaja, dokler ne bodo nastale drobižnice, ki bodo ustrezale mojih visokim standardom :). Čeprav te prve drobižnice niso popolne, sem se kar zaljubila v njih 🙂 .
