Nakitkanje :)

Pri ustvarjanju sledim svoji lastni viziji lepote in popolnosti. Ustvarjam to, kar je všeč meni in kar z veseljem nosim oz. uporabljam tudi sama. Brez tega je po moje dolgoročno nemogoče uspeti. In ko sem postala oboževalka svojega lastnega nakita, oblečenega v blago (prstanov nisem nikoli posebej marala, sedaj pa uiii :)), sem vedela, da sem na pravi poti.

Seveda je včasih potrebno tudi tvegati, razmišljati izven okvirjev, izdelati nekaj takšnega, za kar nisi popolnoma prepričan, kako bo izpadlo. Občasno je potrebno dovoliti viziji sinhronizacijo z notranjo rastjo. Pa vendar – na koncu koncev lahko ustvarjaš resnično dobro le to, v kar verjameš in se ti prilega kot manjkajoči košček sestavljanke.

Odkar sem obiskovala tečaj fotografije, se težje lotim fotografiranja izdelkov. Merila so višja, moje oko je postalo še bolj kritično. In opažam, da gre vse preveč izdelkov na pot brez fotografiranja le zato, ker tega ne želim narediti polovičarsko. Odkar sem dobila novi super-duper-pametni telefon, sem se navdušila nad Instagramom. Tako lahko na 123 ujamem trenutek, brez slabe vesti, da dela nisem opravila dovolj dobro. Saj navsezadnje od telefona na morem pričakovati vrhunskih posnetkov. Se učim lekcije – bolje je nekaj opraviti nepopolno, kot pa sploh ne :).

Prilagam nekaj “instantnih” ujetih trenutkov, kvadratne fotografije se mi zdijo prava poletna osvežitev :).

IMG_20140717_104925-2IMG_20140715_123813-2IMG_20140713_224209-2IMG_20140719_094930-2IMG_20140716_074215-2

Na poti :)

Kljub temu, da imam v preteklih tednih sindrom kroničnega pomanjkanja časa, vedno pogosteje mislim na blog. Mislim na vse, kar bi želela napisati, pa droben pesek v peščeni uri polzi prehitro.

Ne, ne bom čakala na popoln trenutek, ko bom imela dovolj časa za VSE. Lekcija, da se moram naučiti delati majhne korake in raje narediti le delček, kot pa sploh ne, že pošteno trka na moja vrata. Življenje je kar naenkrat postalo tako zelo hitro. Vse, za kar sem se trudila leta in leta, se je pričelo odvijati in me z nadzvočno hitrostjo srkati vase.

Vse pogosteje razmišljam o besedah Steve Jobsa, sedaj jih razumem … če še niste našli, iščite naprej, ne ustalite se … ko boste našli, boste vedeli … Sedaj vem, zakaj se je moja ustvarjalna pot ustavila, zavedam se pomena ovir. Vse, kar sem počela v preteklosti, ni bilo TISTO pravo zame. Sedaj vem, da sem morala najti svojo lastno pot. Sedaj vem, da moraš spremeniti smer, če ustvarjaš nekaj, v kar se moraš siliti. Moraš najti nekaj, česar enostavno ne moreš nehati delati. Nekaj, kar bi delal, če ti ne bi nihče plačal, če ne bi nihče kupil. Nekaj, ob čemer so tvoji prstki tako nemirni in srček tako poln, da teče preko.

Ena izmed novosti, ki mi napolni baterije, so prstančki, oblečeni v blago, ostale pokažem naslednjič :).

IMG_6548