Ko plavam proti toku, ne morem do besed. Tik pod površjem so, čutim, kako vibrirajo, skoraj dotaknem se jih lahko. Pa vendar me od njih loči tanka pregrada iz neprebojnega stekla.
Ko plavam s tokom in dovolim, da me odnaša življenje na neobljudene kraje, kamor mi je namenjeno, me besede preplavljajo v valovih. Lovim jih v dlani. Zajemam in zajemam, kot prijetno hladno studenčnico pijem ta čudoviti občutek. Takrat si zaželim, da bi bile moje dlani še večje, srce širše, saj je toliko vsega, kar bi rada zapisala.
Oblikovanje besed, združevanje v stavke in risanje lastne zgodbe je zdravilno. Ne moremo ozdraveti, če ne povemo zgodbe. Ne moremo pozdraviti ran, dokler so skrite za debelimi lesenimi vrati stare omare. Ko zapišemo zgodbo, jo stlačimo v helijev balon in spustimo v nebo, smo lažji za težo besed. In ko se balon z našo zgodbo oddaljuje, jo vidimo iz nove perspektive. Gledamo jo od daleč, lahko jo obračamo kot kocko in pozorno opazujemo njene ploskve. Zavemo se, da smo večji od zgodbe, zgodba ni več del nas samih. Lahko jo spremenimo, spletemo na novo, plasti kocke obarvamo po svoje.
Od zadnjega zapisa na blogu pišem, pišem, pišem. Občutek imam, da mi bodo prstki odpadli, ampak besede še kar pritekajo. Sestavljam zgodbe o sebi, življenju, ustvarjanju. Pogled se jasni, besede ga čistijo kot filter. Čutim prehod v drugačen svet, čutim, da od sedaj naprej ne bo nič več, kot je bilo. A poznate ta občutek? 🙂
V soboto sem bila po dooolgem času na sejmu v Ljubljani. Domov sem se vrnila do roba in še preko napolnjena z metuljčkasto energijo. Nekaj, kar sem izgubila pred meseci, se je vrnilo na svoje mesto. Sama pri sebi sem pomislila: “Elenah, dobrodošla nazaj” 🙂 .
Pripenjam nekaj sejemskih utrinkov:
Projekt polepšanja štantka se je pričel. Izdelala sem nove fensi-šmensi cene, v prihodnosti sledi še nekaj izboljšav 🙂 .
Jaz med barvami 🙂 :
Z menoj so bile čisto frišne zadevice – domek za očala / peresnica / toaletka 🙂
Pa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .