Ideje, izbire & skok :)

Želim si, da bi imel dan vsaj dvojno število ur. Želim si mini čudeža, ki bi me naredil vsaj dvakrat hitrejšo in produktivnejšo. Morda bi potem neizpolnjene ideje zaživele tudi izven glave.

Včasih se mi zdi, da je preveč idej slaba reč. Podobno kot je recimo preveč ljudi v zgradbi sredi požara recept za katastrofo. Če ljudi ni veliko, se bodo dokaj mirno prebili skozi izhod. Kakor hitro je število preveliko, bo zavladala panika, namesto da bi se drug za drugim pomaknili skozi vrata na varno. Podobno se dogaja ogromni količini idej. Namesto, da bi po vrsti sproščeno prehajale v resničnost, vlada kaos in zastoj pri vratih.

Moj um se uporniško upira omejenosti časa, želi VSE. A realnost je drugačna, minute polzijo kot studenčnica skozi prste. Hočem ali nočem – moram se naučiti izbrati najboljše ideje, povedati svojo zgodbo z manj besedami. Ne, ni enostavno, saj sestavljam šopek iz vrta na prvi pogled identičnih vrtnic. Odločanje ob seštevanju prednosti ter pomanjkljivosti plete nerešljivi vozel. Takrat se zavem, da se moram naučiti prisluhniti srcu. Pomembne izbire niso predmet hladne matematike, ki jo tako mojstrsko obvlada um. In ko izberem, ko se odločim, moram enostavno skočiti. Ideje so podobne sadju na soncu – če jih ne pojemo, ko dozorijo, pričnejo gniti.

Precej časa sem stala na skakalnici, a sem končno skočila. Govorim o skoku mojih barvitih izdelkov v trgovine. Cilj, ki je že dolgo zapisan, a se mi je spretno izmikal. Izdelki bodo od začetka meseca na poličkah trgovine v Dolenjskih toplicah. V mislih imam še nekaj čudovitih trgovinic, v katere bi z veseljem preselila svoje izdelke, ampak kazalec na uri drvi, kot bi ga nekdo neusmiljeno lovil.

Priznam, pripravljanje paketka za trgovino je bilo prežeto s tremo. Kaj izbrati? Bo dovolj dobro? Bo dovolj zanimivo, izvirno, da se bodo stranke odločile za nakup? Strah, strah in še enkrat strah.

Celo dopoldne sem porabila za idejo in oblikovanje kartončkov za  uhane, ampak na koncu sem bila vesela neskončnega kompliciranja. Tega ne rečem pogosto, ampak sem zadovoljna z minimalistično-elegantnim rezultatom 🙂 .

Zadnje poziranje, preden sem zložila vse skupaj v paket … say cheeese 🙂 .

IMG_9160IMG_9106IMG_9097IMG_9101

Lep ustvarjalni pozdravček 🙂 .

O štantkanju po štantkanju :)

Če že zapišem besede s težo svinca, si želim, da kljub vsemu opazite na vogalu zavese špranjo, skozi katero kuka sončno upanje. Želim si, da moj blog ravno tako kot moji izdelki prekipeva od barv, energije, pozitivnosti. Hitro, prehitro nas lahko okuži negativizem, ki ga srečujemo na vsakem koraku. Potrebujemo protiutež. Zato sem zelo zelo vesela, da bom tokrat v šopek spletla barvite besede.

O, kako si želim, da bi lahko dogodke & občutke, ob katerih toplota ovije srce, vložila kot sladko marmelado v majhne steklene lončke. In potem bi sredi hladne zime odvila pokrovček ter zajemala sladkobo. Z majhno žličko, da je ne zmanjka prehitro. Mmm 🙂 .

Za mano je 9-dnevni “štantarski maraton” v okviru mariborskega Festivala Lent. Bilo je naporno, fizična energija je krepko v minusu, pa vendar sem si dodobra napolnila kreativno baterijo. Dobila sem natanko to, kar sem potrebovala na tej točki poti.

Kljub vsem minusom obožujem prodajo na stojnicah. Prodaja preko spleta je tako zelo neosebna. Zavedam se, da je veliko težje kupiti izdelek, ki ga ne vidiš v živo, se ga ne moreš dotakniti in začutiti njegove energije. Hkrati pa s prodajo preko spleta zamudim najljubši del – veselje, iskrice v očeh nove lastnice. Ja, izmenjava v živo je neprecenljiva. Nič ne more nadomestiti človeškega stika. To je tisto, kar bolj od vsega ostalega polni mojo ustvarjalno dušo.

Drugi razlog, zakaj tako rada prodajam na stojnicah, je družba soustvarjalk. Ker je ustvarjanje tako velik del mojega življenja, prepleta se s vsako celico moje biti, mi ogromno pomeni družba ljudi, ki so mi v tem pogledu tako zelo podobni. Lahko bi rekla, da smo vsak na svoj način “čudni”, morda ravno zaradi tega potrebujemo ustvarjanje – za izražanje dela sebe, ki ga drugače ne znamo.

Pravzaprav ne gre za seštevek čustev, ne gre za logično razlago, zakaj je, tako kot je. Gre za občutek, ki me prevzame na sejmih. Počutim se tako zelo domače, strahovi in dvomi izginejo. Čutim, da sem točno tam, kjer moram biti. Bivam v tistem trenutku, ne skrbi me, kaj bo prinesla prihodnost, ne obremenjujem se s preteklostjo. Takrat sem enostavno jaz v čolničku sredi morja, dvignem vesla in uživam v toku.

Seveda ne gre brez utrinkov, ki jih bom zagotovo z veseljem pogledala tudi na stara leta 🙂 . Hvala vsem, ki ste se ustavili ob mojem štantku, izmenjali prijazne besede ali posvojili košek mojega ustvarjanja. Brez vas ne mi mogla hoditi po tej potki 🙂 .

Takole je videti, ko je sredi mesta zaprta Koroška cesta, ljudje pa ležijo na od celodnevnega sonca razgretem asfaltu 🙂 .

IMG_20150705_220508 Še v panoramskem pogledu 🙂 :

PANO_20150705_215955Zadnji dan sem si delila stojnico z Anjo in njenimi odličnimi domačimi granolami & keksi & kosmiči, ki se skrivajo pod imenom Fruštek. Po mnenju šefice sejma sva imeli najlepšo stojnico. Ja, sva bili kar malce važni zaradi pohvale 🙂 . Črno beli kontrast me spominja na yin-yang. (foto: Anja / Fruštek)

11693971_1639533046261641_1976798094129824499_n-2Sveža kolekcija prstanov (foto: Janči) :

11701109_707706449357207_3064348980429531201_nPa lep sončno-ustvarjalni pozdravček 🙂 .