V naravi je zapisanih nešteto diamantnih lekcij in vzporednic z življenjem. Skozi čudovite, a minljive slike sončnih vzhodov, mavric, oblakov, nam učiteljica Narava sporoča pomen življenja v trenutku. Ko spreminja drobna semena v obilje plodov, nas uči radodarnosti ter potrpežljivosti. Narava ne primerja, ne obsoja, ne ocenjuje. Zanjo ni nobena roža več vredna od druge rože – ne glede na barvo, obliko in število cvetov. Vsem prinese toploto sonca, vse nahrani s kapljicami dežja.
Vedno znova si obljubim več druženja z naravo. Obljubim si, da bom dovolila njenim bogatim naukom in zdravilni energiji zapolniti prazne prostorčke mojega srca. Pa vedno znova prelomim obljubo. A narava se ne jezi name, tako razumevajoča je, odpusti v delčku sekunde (še nekaj, česar bi se lahko naučila od nje). Ne glede na to, kako dolgo jo pustim čakati, vedno me pričaka s kilometrskim nasmehom.
Letos sem doživela morje, valove, to skupino neskončnih kapljic … saj ne znam opisati z besedami, kako … nekaterih čustev se pač ne da stlačiti v omejeno število besed iz slovarja.
Toliko vsega, kar sem v prenapolnjenem miselnem kovčku vzela na dopust, toliko vprašanj, toliko razbitih delčkov – se je ob zamahih skozi slano modro tekočino sestavljalo, izpiralo, čistilo. Še nikoli nisem doživela plavanja tako meditativno (vsaj predvidevam, glede na to, da ne meditiram 😉 ). Plavala sem v velikanskem bazenu neskončne ljubezni , obilja, življenja. Zakaj tekmujemo med seboj – če je vsega lepega dovolj za vse? Kljub temu, da daleč pod mojimi stopali ni bilo dna, sem se počutila tako zelo varno – kot bi lebdela nad ogromno dlanjo, mehkejšo od najboljše vzmetnice. V srcu pa občutek, da je vse točno tako, kot mora biti, da bom vse odgovore prejela pravočasno.
Najbolj od vsega me je morje učilo vztrajnosti in potrpežljivosti. Ko sem plavala do oddaljene boje, se je vsak zamah rok zdel zaman. Tudi dva, trije, pet zamahov, me na prvi pogled ni premaknilo naprej. Zaradi valov včasih sploh nisem videla cilja. Ampak z vztrajnostjo, ko nisem odnehala, sem VEDNO prišla do rdeče boje. Tudi ko je bilo morje prekrito z valovi, mi je uspelo – sicer počasneje, pa vendar.
Kako zelo si želim gledati na svoje življenje, projekte in želje iz perspektive morja. Ne želim se tako hitro predati, ko čutim, da stojim na mestu. Vse, kar moram narediti je – plavati vztrajno naprej. Ko so valovi, počasneje, previdneje. Se za trenutek ustaviti, ko se utrudim. Prilagoditi smer, ko me odnese iz začrtane poti. Predvsem pa zaupati v nezmotljivost narave – da prava smer in vztrajnost vedno pripeljeta do cilja .