Ljubezen Druge Dimenzije

Včasih enostavno VEŠ, brez vprašanj, brez zagona možganskih celic.

Dan, kot vsak drug. Množica ljudi okrog mene me duši, razen……enega para oči, ki se me dotaknejo z močjo meteorja in nežnostjo jutranje rose. Neskončnost, ki je ločevala najini duši, se izniči in vsa bolečina se pretopi v občutek, da se utapljam v morju svilnate mehkobe.

Čeprav ne rabim njegovih besed, jih potrebujem, da vem, da tokrat ne sanjam. Pove mi, da sem del njega in sem zarezala v njegovo dušo sled, ki ne more izgubiti bitke s časom.

Čutim. Čutim njega. Čutim naju. Mir se seli vame, v sleherno vlakno. Takšen je torej občutek, ko najdeš svoj dom. Ne odmaknem oči od njegovih. Obožujem občutek, ko me njegov pogled priklene na nekaj, kar poznam samo jaz. Njegovi prstki se nežno spletejo med moje lase, ko me skrije v svoj topel objem, ki diši po varnosti. Njegove mehke ustnice se prvič dotaknejo mojih. Poljubi me čisto nežno, kot da je večnost pred nama.

V meni se rušijo zidovi in slišim rušenje njegovih. Nekje v sebi drhtiva, bojiva se nečesa tako močnega in krhkega hkrati. Ali slišiš moje srce, kako vpije po tvojem in mu šepeta, da ga ne bo ranilo? Nasmehneš se – z ustnicami in z očmi. Takrat vem, da si slišal.

 

 

Trenutno stanje duha: Praznično lenobno 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja