Tekom let postane koža na naših rokah trda in neobčutljiva in nehamo se zavedati dodatnega bremena. Morda včasih srečni ugotovimo, da je tistih 58 kovčkov pravzaprav malo v primerjavi s 103 kovčki, ki jih ima naš sosed. Morda smo veseli, ker so naši kovčki kvalitetno trpežni in za seboj ne puščamo vsebine – tako nihče ne vidi, kaj je v njih. Morda smo nadvse ponosni nase, da smo iznašli ogromen voziček za prevažanje naše prtljage.
Sredi zime na spolzkih tleh ugotovimo, da nas ne bi nevarno zanašalo pri hoji preko mosta, če ne bi imeli vse te naše usnjene druščine. Jeza v nas narašča, ker ne moremo svobodno in lahkotno tekati po sveže zapadlem snegu in uživati v nežnih dotikih snežink. Nekega dne imamo dovolj. Na avtobusni postaji tako mimogrede “pozabimo” zbirko kovčkov. Olajšano sedemo na sedež in opazujemo, kako postala izginja iz našega vidnega polja. Ampak – presneto! Urad za izgubljene predmete nam vrne popolnoma VSE, kar smo pustili za seboj.
Naslednjič poizkusimo drugače. Sredi noči odvržemo vse, kar nas duši, v reko. Zgodba se ponovi – rahlo vlažna skupinica se znajde pred našimi hišnimi vrati. Enako se zgodi, ko jih odložimo na smetišču v sosednjem kraju – pred tem pa jih še pobarvamo, da jih ne bi nihče prepoznal.
Ko nam ni čisto nič več jasno, priplava na dan davno zakopan spomin – spomnimo, kar so nam povedali od rojstvu. Nevidnih črk z našim imenom, ki so odtisnjene na sleherni del naše prtljage, namreč ni mogoče odstraniti. Ponovno se zavemo, da imajo spomini energijo. Energija ne izginja – lahko pa spremeni obliko. Ja, težo lahko spremenimo v lahkotnost helija.
Vsak, ki je že spreminjal energijo kovčkov, vam bo povedal, da je to neverjetno dolgotrajen proces – skoraj predolg za eno samo življenja. Če nam uspe, je lahko naš korak ponovno lahkoten, roke pa mehke in nežne.
Trenutno stanje duha: Danes pakiram – pa ne le spomine, ampak škatle za selitev 🙂
