Danes Bom Upihnila Prvo Svečko :)

Pred nekaj dnevi sem čisto slučajno pogledala, kdaj je bila svečana otvoritev moje hiške v virtualnem blogerskem svetu in videla, da se bliža čas, ko bom upihnila prvo svečko. Ja, danes je natanko eno leto od objaveprvega prispevka. Ker uživam ob ustvarjanju takšnih in drugačnih stvari, je bil moj namen objavljati prispevke na to temo (šivanje, lepljenje, rezanje ipd.), vendar me je pot zanesla izven začrtane smeri in je bilo tovrstnih prispevkov v primerjavi z ostalimi le peščica.
Ah, pustimo to, kar sem hotela napisati, ker se mi prsti ustavljajo na tipkovnici in se nočejo premakniti na naslednjo tipko. A niso neplanirane stvari čudovite? Ko planiramo tudi najbolj drobne detajle, ostanemo ujeti znotraj kalupa in sledimo že stokrat preverjeni smeri, saj se bojimo izgubiti.

Všeč mi je misel, da ni naš namen hoja po že obstoječih poteh, temveč gradnja ceste tam, kjer še ni stopinj. Če že nekaj časa stopamo po kosu zemlje, prekritem z betonom, tlakovci, ali pa vsaj očiščenem ovir, je to znak, da hodimo po poti nekoga drugega – tistega, ki jo je ustvaril.

 

Človeške poti se lahko križajo, lahko tečejo vzporedno, vendar se nikoli ne prekrivajo – vsakemu izmed nas je namenjena edinstvena, neponovljiva pot. Ob rojstvu smo vsi dobili svoj kramp, svojo lopato, svoje tlakovce. Žal se tekom življenja večina ljudi zmotno nauči, da ko najdeš pot, po kateri lahko udobno in hitro hodiš, za božjo voljo ne spreminjaj ničesar! Naučimo se, da je najpomembnejša razdalja, ki jo prehodimo. Kvantiteta je pomembnejša od kvalitete.

 

V enem letu lahko prehodimo kilometre in kilometre poti, ki je že zgrajena. Če gradimo svojo potko, uspemo v enakem času prehoditi morda zgolj 1 meter poti. Razlika je v tem, da se v prvem primeru kilometre in kilometre oddaljimo od samega sebe, v drugem primeru pa smo 1 meter bližje temu, kar v resnico smo – in ta meter je v merskem sistemu duše ogromno.

 

Ob pisanju bloga se mi je večkrat podilo po glavi, da sem v tej virtualni hiški zato, da bi delila rezanje/šivanje/lepljenje tekstilnih in papirnatih izdelkov – zdaj pa “zapravljam” čas z nečim drugim. Nekega dne pa sem ugotovila, da gre pravzaprav za eno in isto stvar – saj sem vendarle delila rezanje/lepljenje/šivanje črk, besed in stavkov. Odeje, ki nastane iz črk in je na njej zapisana zgodba, morda res ne moremo prijeti v roko, lahko pa nas kljub temu ogreje.

 

Tudi rezanje in sestavljanje koščkov samega sebe v celoto je ustvarjanje. Čiščenje in gradnja naše potke je ustvarjanje. Pravzaprav je ravno to najbolj veličastna umetnina, ki jo lahko naredimo tekom tega življenja.

Kot glino začne človek oblikovati svojo unikatno mojstrovino samega sebe, ko si vsaj na  enem področju dovoli biti svoboden in narediti po svoje. Ne glede na pričakovanja drugih ljudi. Ne glede na družbene norme. To je naporen začetek poti, ker se privajamo na prenašanje lopate in peska s seboj. Se spomnite, kako je bilo, ko smo bili otroci? Takrat je bila igra z lopatko in peskom ena naših najljubših.

V tem letu sem se trikrat selila (dvakrat privat in enkrat službeno), zgolj z modricami odkorakala od svojega prvega (in upam da tudi edinega) verižnega trčenja, šla prvič na Maldive, prvikrat norela v Gardalandu in dobila svojo prvo dolgo pričakovano krojaško lutko. Ampak vse te spremembe v zunanjem svetu so pravzaprav nepomembne. Ni pomemben cilj, temveč to, kar postanemo na poti do njega. V tem letu sem spoznala, da se moram ogromno stvari od-učiti. V tem letu sem začela s seboj nositi svojo lopato. V tem letu sem se nekje med zvezdami našla osebo, ki sem jo iskala celo svoje življenje in mi pomaga nositi vedro peska, ko je pretežko.

Evo in sedaj upihnem svojo prvo svečko in si zaželim, da … (ne smem povedati, sicer se ne bo uresničilo, a ne? )


Trenutno stanje duha: Škoda, da imam samo svečko brez slastne torte 😛 😀

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja