Poletje In Minljivost

Na začetku poletja vedno vidim kamion, katerega ponjava že skoraj poka zaradi gneče toplih trenutkov. Zaloga se mi zdi ogromna in vsako leto si prisežem, da jih bom zaučila več kot leto poprej. Vsako leto znova pa se takrat, ko se začnejo dnevi in stebriček živega srebra termometra opazno krčiti, zavem skoraj neopaznega polzenja žarkov skozi luknje vsakodnevnih obveznosti. Kako minute, ure, dnevi in meseci izginjajo, najbolj začutim ravno v poletnih dneh.
Velikokrat razmišljam, da je ravno to namen letnih časov in gub na obrazu. Če bi bilo vedno vse enako, bi se minljivosti in toka časa zavedali veliko manj. Čeprav velikokrat prelagamo in odlagamo vrstice na naših spiskih in se nam zdi čas neusahljiv izvir sekund, drobci peska v ogromni peščeni uri našega življenja potujejo v kraj brez vrnitve.

Vem, da bom ob mehkem padanju jesenskega listja in tišini prvih snežink znova ujela misli o minljivosti. Vem, da si bom ponovno želela ujeti več trenutkov sredi listja in pustiti več stopinj na snegu kot v preteklem letu. Tako, zdaj pa grem brskat pod ponjavo kamiona in z obema rokama objemat preostale sončne žarke tega poletja.

Trenutno stanje duha: Kovčki in kup knjig že čakajo … še samo nekaj uric, jupiii 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.