Pravljica za velika srca: Deček in svinčnik

Ne maram dni, ko se moram zgodaj zbuditi. Ampak že nekaj tednov me še pred sončnim vzhodom zbudi jutranji direndaj. Oh, kako je bilo lepo, ko sem živel v škatli mestne papirnice. Oboževal sem samotna in tiha jutra. Mir, ki ga je prinesla noč, je bil zame čaroben. Še glasovi strank, ki so podnevi obiskovale trgovino, so zaradi zvočne izolacije kartonske škatle priplavali do mene le kot nežen šepet. Dokler nisem ostal v mojem kvadratnem domu popolnoma sam, sem ga delil z svojimi enajstimi brati. Verjel sem, da čaka name prav posebna usoda. Verjel sem, da bom kot dar posebnemu človeku preživel nadvse razburljivo življenje.

Bil je dan kot vsak drug, ničesar nisem slutil – čeprav sem vedno mislil, da bom že zjutraj spoznal dan, ki bo obrnil tok reke mojega življenja. Deček, ki je z očali izgledal prav smešno, je od vseh svinčnikov izbral ravno mene. Rekel je, da mu je všeč moja barva. Pha, pa ravno v roke nekoga, ki zna videti le zunanjost, sem priletel! Gospa, ki je prišla z njim, mu je predlagala, naj za darilo izbere nekoga cenejšega. Zdel sem se ji predrag. Kako je lahko sploh pomislila, da je svinčnik, ki odseva nebo in sonce na svetlečem lakastem premazu, vreden enako kot tisti navadni, katerih lepota se z mojo sploh ne more primerjati???

In na to »posebno« pot sem čakal celo življenje??? Ob misli, da je to moje poslanstvo, je vse v meni utripalo od žalosti. To, da so vse moje brate izbrali pred mano, sem vedno povezoval s svojo posebno usodo –  in ne s tem, da so izbrali boljše od mene. V tistem trenutku pa sem jim zavidal njihovo usodo.

In tako je postala moj novi dom oguljena temno modra peresnica – z enim samim prostorom. Njena zadrga je imela polomljena dva zobca, zaradi česar je pri vsakem odpiranju globoko zavzdihnila. Preveč ponosna je bila, da bi se pritoževala na glas. Kot da že sam bivanjski prostor ne bi bil dovolj obupen, sem imel še kup pisanih sostanovalcev. Barvice. Različnih dolžin. Prav tako navadne, brez laka. Počutil sem se kot kralj na seniku. To preprosto ni bilo primerno bivališče za tako imeniten svinčnik. V enem samem dnevu sem bil umazan od drugih barvic. Sploh jim ni bilo mar, če se me dotikajo.

Barvice so bile tako živahne. Poplesavale so, si pele in bile ponosne na svoje barve. Ko so me prvič videle, so radovedno zrle vame. Jaz pa sem jim dal jasno vedeti, da niso primerna družba zame. Saj sploh nimajo nobene olike! Popolnoma nevzgojene so. Govorijo ena preko druge. Prask na njihovih telesih niti ne skušajo prekriti. Čeprav mi je sprva ustrezalo, da so me pustile pri miru, je trd oklep osamljenosti vedno tesneje objemal mojo dušo. Ko sem poslušal njihov smeh in zaznal toplino v drobnih dotikih njihovih teles, je plevel praznine prerasel smeh na mojem licu .

Motilo me je, ko me je deček vzel v roke in me vodil po papirju. Neznansko nesrečen sem bil, ker me je potem vedno ošilil in jaz sem izginjal. Se krčil in manjšal. Začel sem se zavedati, da me nekega dne ne bo več. Ko bom  neštetokrat ošiljen in tako majhen, da bom povsem nekoristen, me bodo zalučali v smeti in pristal bom na smetišču.

Nekega dne, ko me je deček odložil ob rob papirja, sem se prvič zazrl v njegove oči. Videl sem drobno solzo, ki se je trudila, da ne bi spolzela iz njegovega rjavega očesa. Pogledal me je – in nekaj se je zlomilo v meni. Videl sem, da je prav tako osamljen. In JAZ sem tisti, ki ga lahko potolažim. V tistem trenutku mi je bilo vseeno zame … vseeno, če se moj lak ne sveti …vseeno, če sem umazan in poln prask … vseeno, ker sem z vsakim dnem bližje svojemu koncu. Njegovo srce je bilo tako mehko. Jaz sem iz lesa in prenesem marsikaj, pa mi je kljub temu hudo. Kako mora šele trpeti njegovo drobno srce? In vzel bi nase bolečino, pa je nisem mogel.

Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo nekateri otroci bleščeče peresnice z nešteto žepki, v katerih biva nepregledno število svetlečih barvic. Če bi videl več sveta, bi vedel, da otroke pred spanjem ljubeče pokrijejo starši. Če bi videl več sveta, bi vedel, da je tale deček drugačen in da je ta hiša, polna otrok brez staršev, prepredena z bolečino. Če bi videl več sveta, bi vedel, da imajo otroci prijatelje, tale fantič pa jih ni imel. Zafrkavali so ga zaradi očal, ker je bil droban in tih, in ker je po cele dneve risal in pestoval svoj najbolj dragocen zaklad – peresnico njegove pokojne mamice – edino darilo, ki mu ga je lahko s ponosom v očeh kupila.

Od tistega dne je bilo vse drugače. Moj svet je postal poln prečudovitih barv, ki so mi jemale dih. Ni me motilo prebujanje pred sončnim vzhodom. Ni bilo lepše glasbe za moja ušesa, kot je bilo veselo prepevanje in poplesavanje barvic. Čeprav skromne, so vedele, kaj pomeni živeti, kaj pomeni ljubiti in podpirati.

Ko smo skupaj v krogu zaplesali okrog dečka, sem nas zagledal v odsevu njegovih oči in slišal bitje njegovega srca. Počutil se je pomembnega. Razkrile smo mu skrivnost, ki jih drugi ne poznajo. Povedale smo mu, da je poseben. Sprememba v njegovem obnašanju je bila neverjetna. Več se je smejal. Ni več hodil s sklonjeno glavo. Postavil se je zase. V tistih redkih trenutkih, ko ga kak fant vendarle ni pustil pri miru, pa se je od kdo ve kod znašla na stolu pod zadnjico ostro ošiljena barvica ali svinčnik, ki je porednega fanta zbodla tako, da tega še dolgo ni pozabil. Vsak prijatelj včasih potrebuje pomoč, a ne? 🙂 .

*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu  bloga ***

Svinčnik in fantek blue web

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.