Objem dveh src.
Src, ki sta se prvič sestavili izven tega časa in prostora.
Prostora v skladišču mojih celic je premalo za vse lepe spomine.
Spomine odnese konec življenja na list papirja.
Papirja zmanjkuje.
Zmanjkuje črnila za sliko nežnosti tvojega dotika.
Dotika se me … TISTI pogled.
Pogled globoko v – do srečanja s tabo – neodkriti del mene.
Del mene, ki zdaj pripada tebi, nama …
Ali lahko pozabim, da sva drug drugemu večni dom?
Še najmanj 1000 življenj ne.
Trenutno stanje duha: Mislim na pravljico o Marjetici in Čmrlju 🙂
