Topla svetloba je gradila pot skozi Brodolomčeve veke. Ta dan ni bil navaden dan. Pred natanko tremi leti ga je vihar vrgel iz zlomljene barke na neobljuden otok.
Prvi dve leti sta bili najtežji. Razpet med dvema svetovoma – med domačim, iz katerega je bil iztrgan kot list papirja iz knjige, in popolnoma neznanim otoškim svetom – se je počutil izgubljenega in majhnega. Fizično je bil na otoku, a srce je plavalo med znanimi mesti in ljudmi. Hrepenenje ga je kot veriga priklenilo na točko zunaj njega in ga v vetru kot nemočno lutko metalo ob čeri otoka.
Iz sanj je sleherno jutro prinesel vonj po domu. Ko je v sanjah videl dom, se mu je zdel tako zelo blizu. Ampak med njim in to sliko je bilo debelo steklo in zvok udarca ob stekleno površino ga je vedno znova opomnil, da se je ne more dotakniti. Upanje je bledelo. Slika je izgubljala ostrino. Vsak dan jo je obnavljal, da ne bi pozabil, pa vendar so se drobci začeli izgubljati v času.
Črke v zgodbi Brodolomca so spremenile smer nekega dne tik pred sončnim zahodom, sredi igre belih žarkov, neba in morja. Prvič, odkar je bil na otoku, je otok prerezal njegove oddaljene misli. Že dve leti se je sonce vsak večer potopilo v morje, a takrat je prvič videl barvno paleto na nebu. Naslednji dan je pobožal list palme brez grenkega občutka v srcu, da ne želi biti tukaj. Dovolil je žarkom, da se prebijejo do njegovega srca. Še vedno je bil na enakem otoku, pa vendar se mu je zdelo, da je nekje drugje. Nekje, kjer je čudovito.
Sprva je bil zmeden, bal se je, da laže samemu sebi. Bal se je, da je v glavi ustvaril iluzijo, katere namen je olajšati boleče hrepenenje po celinskem svetu. Ko so dnevi minevali, je spoznaval da je ravno obratno. Edina resnica je ta, ki jo je našel na otoku. Vse, kar je nekoč vedel, vse lažnive iluzije, so se luščile kot omet in odpadale v velikih kosih. Občutil je srečo, ampak bila je drugačna, kot si jo je predstavljal celo življenje. Sreča je bila vedno sestavljena iz ciljev, katerih tukaj ni dosegel – pa vendar je zdaj brez dvoma vedel, da je tisti občutek prenapolnjenega bazena v njegovih prsih – sreča. Dom je dobil drugo obliko. Dom ni bila hiša in družina, dom je postal tisti bazen.
Življenje na otoku se je kot napovednik za film odvrtelo v glavi Brodolomca, ko se je tisto jutro spomnil, da so minila natanko tri leta od usodnega viharja. Čeprav je spal mirno in globoko, je iz spremenjene oblike peska na plaži razbral nočni vihar. Na delu plaže je zagledal luknjo, izkopano s pomočjo vetra. Kovinski del njemu neznanega predmeta je kukal izpod odeje peska. Ko se je sklonil in jo odgrnil, je vedel, da je našel Aladinovo svetilko. Uh, koliko zgodb je prebral o njej, v prvih dveh letih na otoku je celo sanjal o njej. S tresočimi rokami je razmišljal o želji. Tako dolgo je želel domov. Ampak dom je našel brez svetilke, tudi srečo je spoznal brez njene pomoči. Z nasmehom na obrazu je svetilko zakopal nazaj.
Zvečer je razmišljal o svoji družini. Ali ne bi želeli vedeti, da je še vedno živ? Vrnil se je do mesta, kjer je zakopal svetilko. Podrgnil je po svetilki, ampak nič se ni zgodilo. Žalosten jo je položil nazaj in pomislil, da že mora biti tako.
Tisto noč je sanjal. Sedel je na robu prenapolnjenega bazena, tistega znotraj svojih prsi. V vodi je zagledal nekaj, kar je plavalo proti njemu. Ko je iztegnil roko, je prepoznal Aladinovo svetilko. “Saj vendar ne deluje”, je rekel sam sebi. Kljub temu je poizkusil in tokrat je uspelo. Duh mu je pojasnil: “Veš, na plaži ni zakopana tvoja svetilka. Pripada nekomu, ki jo je izgubil in le on jo lahko obudi – tako kot lahko mene prikličeš samo ti. Že nekaj časa sem tukaj, le pozabil si name.”
Zjutraj je Brodolomec razmišljal o svojih sanjah. Zdele so se mu smešne in preveč pravljične za njegov okus – dokler ni za najbližjo sipino zagledal svoje želje, kako se v obliki čolna dotika valov.
Trenutno stanje duha: No, pa da vidimo, če je tale svetilka moja … 🙂