Sredi realnosti, v katero nisi nikoli niti za hip podvomil, saj je bila zate edina živa, se pojavi daljnogled, skozi katerega zagledaš povsem drugo realnost. Čeprav se je niti ne dotakneš, VEŠ, da je na otip popolna – pa ne v smislu absolutne popolnosti, ampak ujemanja z najglobljim delom tvoje biti. Takrat je dovolj, da ujameš sliko v mrežo za drobtinico sekunde in veš, da so tiri pod kolesi tvojega vlaka za vedno izgubljeni. Ko se vate zareže nadzemeljski občutek, izrezan iz vzporednega življenja, ki bi pravzaprav moralo biti tvoje, ne moreš nikoli več nazaj.
Ne spominjam se ure, niti dneva, ampak to pravzaprav ni pomembno. Čas je velikokrat le povsem odvečen kup pomožnih črt v naših glavah. Niti za odtenek pa ni zbledel spomin na občutek, prevelikih dimenzij za besede. Črke so le miniaturne škatle, tako neznatne v primerjavi z vesoljem občutkov.
Zgolj zaradi predstave bom skušala stlačiti tisti trenutek v največjo škatlo, ki sem jo lahko prinesla z golimi rokami. Predstavljajte si bazen, namesto vode napolnjen z nebeškim mirom, ki simetrično ovija vsako celico telesa in vsak las posebej. Tam sredi sem plavala, v srcu prepričana, da je namenjen meni. Čez delček sekunde se je kanal zaprl in natanko takrat je pokrov skrinje, v katero sem se vedno bala pogledati, razpadel na milijone neštetokrakih zvezd.
Rezanje kot diamant trdnih korenin mojega sveta boli z neopisljivo intenzivnostjo. Misel na drug, srcu tako tesno prilegajoč svet, da ni prostora za najbolj drobne zračne mehurčke, deluje protibolečinsko bolj kot najmočnejše tablete. Nekje za zidom, ki ga ne morem otipati, niti najti, obstaja svoboda metuljev in sreča pikapolonic. Tam biva ljubezen, čistejša od bele barve in nežnejša od najbolj mehkega oblaka. Nasmeh v meni je velik kot travnik, ko se zavem, da bom nekega dne odstranila dovolj opek in skozi tunel odplesala v drugo realnost.
Trenutno stanje duha: Iščem samokolnico za odvoz opek 😀
*** Opomba: Zapis je moje avtorsko delo – original sem objavila na prejšnjem naslovu mojega bloga ***