Ko se popolnoma izgubim v svojem malem svetu, pozabim na čas, pozabim na dežne kaplje, ki se igrajo na balkonskih tleh in na tiste, ki se kdaj pa kdaj naberejo v mojem srcu.
V svojem pravljičnem svetu še vedno verjamem, da ima z ljubeznijo narejen kos oblačila posebno energijo, ki je masovno ustvarjeni izdelki izpod rok izkoriščanih in žalostnih delavcev ne premorejo. Ko vidim sijaj v očeh nekoga, ki se zaradi nečesa, kar sem ustvarila s svojimi rokami, počuti zelo posebno, tudi svetloba v meni zažari v odtenkih mavrice :).
Metulji imajo že od nekdaj posebno mesto v mojem srcu. Kot bi narava želela na nekaj kvadratnih centimetrih razkriti, kako spretna je s čopičem. Svoboda teh drobnih bitij drobna me spominja na dušo, ki je potrgala nitke in lahkotno leti skozi življenje. Nisem štela, ampak sem kar prepričana, da je metulj najbolj pogosto uporabljen motiv pri mojem ustvarjanju. Tokrat sem ga prvič s kamenčki lepila na blago. Sam postopek sicer ni tako zahteven – segreješ pištolo in pridno greješ kamenčke, dokler se ne stopi lepilo, s katerim so premazani na spodnjem delu. Je pa potrebno kar nekaj potrpežljivosti in natančnosti, sicer se lepilo stopi preveč in razlije po blagu.
Na rdeči majčki sem uporabila zlate kamenčke, pri katerih sem morala biti zaradi bele barve lepila (na črnih je bilo namreč brezbarvno) še bolj pazljiva, da ni pristal na majčki.
