Še ena zgodbica za dušo :)

Čas je za še eno zgodbico iz knjige Ti povem zgodbo, o kateri sem pisala že v včerajšnjem zapisu.

Ko sem bil majhen, sem rad hodil v cirkus. V njem so mi bile najbolj všeč živali, še posebej slon, ki je bil, kot sem izvedel kasneje ljubljenec vseh otrok. Med predstavo je velika žival razkazovala svojo spretnost in neverjetno moč … a po predstavi in vse do trenutka, ko je ponovno vstopil v areno, je imel slon eno nogo z verigo priklenjeno na količek, zabit v tla.

Količek je bil majhen kos lesa, zapičen le nekaj centimetrov globoko v tla. Čeprav je bil slon nanj privezan z debelo verigo, je bilo očitno, da bi žival, ki bi z lahkoto izdrla drevo s koreninami vred, zlahka izpulila tudi količek in pobegnila. Ni mi bilo jasno, kaj ga je zadrževalo. Zakaj ni zbežal? Star sem bil pet ali šest let in še sem verjel, da so odrasli pametnejši. Zato sem vprašal učitelja, starše in teto, v čem je slonova skrivnost. Eden med njimi mi je pojasnil, da slon ne pobegne, ker je udomačen. Naslednje vprašanje se je ponujalo samo: “Zakaj pa je priklenjen, če je udomačen?”.

Ne spomnim se, da bi dobil kak uporaben odgovor. Sčasoma sem pozabil na slona in njegovega količka … in se nanjo spomnil le občasno, kadar sem srečal koga, ki se je spraševal isto kot jaz. Pred nekaj leti pa sem na srečo le naletel na nekoga, ki je bil dovolj moder, da je našel odgovor na moje vprašanje: Cirkuški slon ni pobegnil, ker je bil na količek privezan že vse od najzgodnejše mladosti.

Zaprl sem oči in si predstavljal nebogljenega slonjega mladička, priklenjenega na količek. Prepričan sem, da je tedaj slonček vlekel, potiskal in se trudil, da bi se osvobodil. A kljub vsem naporom mu to ni uspelo. Količek je bil takrat zanj res prečvrst. Prisegel bi, da je utrujen zaspal in naslednji dan znova poskusil, pa tudi naslednji dan in še naslednji dan … Dokler ni nekega dne, nekega zanj groznega dne sprejel svojo nemoč in se vdal v usodo.

Veliki in močni cirkuški slon ne pobegne, ker verjame, da tega ne zmore. V spomin se mu je vtisnila tista nemoč, ki jo je začutil kmalu po rojstvu. In najhuje je, da se nikoli ni resno vprašal o tem spominu. Nikoli … nikoli več … ni ponovno preizkusil svoje moči …

Razmišljam o tem, da smo veliko močnejši, kot mislimo. Vprašajmo se, če je naš občutek nemoči le spomin. Česar nismo zmogli včeraj, morda zmoremo danes. Ne rabimo biti celo življenje priklenjeni na količek, ki omejuje našo svobodo. Namesto sprejetja nemoči, lahko preizkusimo svojo moč.

Metuljčkomer: 266/365

Trenutno stanje duha: Še 99 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.