Ko uspem zajeti celotno sliko življenja, vidim kako se vse sestavlja in postavlja na svoje mesto. Takrat se počutim lahkotno kot helijev balonček na poti do oblakov. Preden sem posvojila lekcijo vzponov in padcev, teh trenutkov sreče na kvadratno (ali pa še višjo) potenco, nisem znala začutiti tako intenzivno.
Na vrhu čutim, da ne morem pasti v dolino. V okovih na dnu doline se zdi vrh oddaljen nekaj svetlobnih let. Sedaj, ko se bolj zavedam celotnega ritma življenja, vem da ne glede na to, kako dober je dan, mu neizogibno slej ko prej sledi temnejši. In ne glede na to, kako slab je dan, je sveži val sonca že blizu.
Danes sem helijev balonček. Maksimalno srkam vase ta čudoviti razgled iz višin, zato ker vem, da ga ne morem ustekleničiti. Rok trajanja je neznan in vsaka sekunda je dragocena.
Se vidi, da me je malce odneslo, saj sem skoraj pozabila, zakaj sem tukaj :D. Po včerajšnjem črnem puliju se naredila še sivega. Za razliko od črnega je današnji iz debelejše pletenine. Škoda, da fotografija ne more zajeto vseh čutov in ne morem pokazati njegove omamne mehkobe, mmm :D.
Metuljčkomer: 320/365
Trenutno stanje duha: Lahkotno 🙂