Ko sem razmišljala o novem celoletnem projektu, sem odslovila veliko idej, ker so bile preveč usmerjene v eno samo točko. Želela sem nekaj, kar mi bo pomagalo rasti ne le na enem področju. Nekaj, kar me bo vsak dan vsaj malo vodilo po poteh izven cone udobja. Metuljčkasti projekt mi je dal ravno to – sprehode preko ograje že znanega.
Ko sem pred letom dni skočila v projekt Metulji, sem želela zagnati kolo ustvarjanja in odkrivanja, ki je leta žalostno samevalo. V tem času je postalo moje življenje prepredeno z ustvarjanjem, vglavnem z raziskovanjem in odkrivanjem, kaj sploh želim narediti, kako narediti, kaj za to potrebujem in kako priti do vsega, kar za to potrebujem. Če potegnem črto, je bila moja glava prepolna z ustvarjanjem povezanih misli.
Sedaj, po enem letu, želim zagnati kolesa, ki so se v tem času ustavila, ker sem se preveč posvečala samo enemu delu same sebe. Toliko vsega si želim vključiti v življenje in narediti življenje bolj harmonično, uravnoteženo z različnimi sestavinami. Zato je bila odločitev, kaj izbrati za celoletni projekt, videti na prvi pogled tako neverjetno težka. Čemu dati prednost?
Potem me je sredi “glancanja” kuhinje, na natanko 333-i dan metuljčkastega projekta, kot ošiljena puščica zadela misel, da mi ni potrebno izbrati le enega področja. Zakaj ne bi izbrala rdeče niti, ki jo lahko poljubno ovijam skozi svoje življenje?
Priznam, s težkim srcem se lotevam novih stvari. Morda se refleksno oklepam že znanega in preizkušenega, saj so prvi koraki vedno tako nerodni in nepopolni. Jaz pa ne maram početi stvari, ki jih ne znam narediti vsaj zadovoljivo dobro. Rada bi sprejela dejstvo, da so začetki okorni, pa kaj zato, če so? Rada bi se naučila lekcije vsakodnevnega širjenja cone udobja.
Novi projekt 365 prvih korakov bo projekt učenja, novih mini začetkov in preizkušanja neznanega. Projekt vnašanja novih, drugačnih sestavin v moje življenje. Premalo se zavedamo dejstva, da držimo čopič za risanje življenja v svojih rokah. Lahko dodamo sestavine, ki jih želimo dodati. Nismo le nemočni potniki na ladji sredi razburkanega morja. Če sem se česa naučila v zadnjem letu, sem se naučila, kako zelo kratko je obdobje enega leta. 365 dni je tako zelo malo. Čas teče v vsakem primeru, če stojimo na mestu, ali se premikamo. Tako lahko prehodimo v enem letu del poti, ali pa smo še vedno na istem mestu, kot smo bili pred enim letom. Odločitev in koraki so odvisni le od nas samih. Nihče jih ne bo naredil namesto nas.
To, kar bi rada dodala v svoje življenje je: nove tehnike na ustvarjalnem področju, nove recepte in sestavine v kuhinji, obiske novih krajev, nove dogodivščine, nove knjige, nove filme, … Vse, kar prelagam na NEKOČ in NEKEGA DNE. Vse, česar se ne lotim, ker je vsakdan prepoln trenutnih in na trenutke zastarelih sestavin. Ja vem, veliko prostora bom morala narediti, zavreči veliko starega in že oguljenega.
Priporočila vsega dobrega, slastnega, vrednega ogleda ipd., so zelo dobrodošla :).
Za vse, ki še niste zaspali ob maratonskem uvodu, nadaljujem z današnjim prvim korakom :). Običajno za svoj rojstni dan spečem torto, danes pa sem si rekla, da se ne bom obremenjevala z ničemer in si bom privoščila tortico izpod profesionalnih kuharskih rok. Pred kakšnim mesecem sva z mojim dragim odkrila prijetno majhno restavracijo z mmm hrano in še bolj mmm slaščicami. Vsakič, ko greva tja, poskusiva nekaj novega. Danes sem prvič poskusila tortico Rozafa s kakavovim biskvitom, kremo iz mletih mandeljnov in lešnikov, ter prelivom iz gozdnih sadežev. Biskvita je bilo le za vzorec, kar ni ravno tipično za tortico. Po videzu in tudi po okusu me je spomnila na Bajadero – le da je bila veeeliko boljša. Polna okusa, ne preveč sladka. Pikico na i je dodal kontrast med sladkim delom tortice ter gozdnimi sadeži :P.
Žal bom se pri tem projektu morala zadovoljiti tudi s fotografijami, narejenimi s pomočjo telefona :(. Danes sem pogrešala svojega prijatelja Canona, uf, sem si kar predstavljala, kako super kvalitetno fotografijo bi naredila z njegovo pomočjo :).
Števec prvih korakov: 1/365
Spoznanje dneva: Biti eno leto starejša se mi ne zdi več tako katastrofalno, kot se mi je zdelo pred leti 🙂
