Kluun Spet Vznemirja!

Knjiga Pride ženska k zdravniku je najodmevnejši nizozemski roman zadnjih let. Avtor Ray Kluun opisuje ljubezensko zgodbo svojega življenja. O moškem, ki si želi živeti. O ženski, ki ji je usojeno umreti. Stijn in Carmen. Oba sta mlada, uspešna in polna življenja. Carmen zboli za rakom. Stijn se na svoj način spopade z realnostjo in vedno pogosteje skače čez plot.

Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje držala v roki knjigo, ki bi tako slikovito potrdila rek, da knjiga pravzaprav bere nas in ne mi njo. Začetek zgodbe je zbudil v meni jezo, uh, grrr, če bi bil tale glavni junak pred menoj! Knjiga se namreč močno dotika teme varanja, ki je po mojih osebnih normah nedopustno in predstavlja enega  najhujših “prekrškov”. Besedi varanje in ljubezen enostavno ne sodita v isti stavek! Glavni junak pa opisuje varanje tako lahkotno, kot bi šel v trgovino po mleko in kruh! Po kakšnih 50-ih prebranih staneh sem si rekla, da imam tega kretena resnično dovolj in odložila knjigo z namenom, da se je več ne dotaknem. Koga pa sploh zanima, kar ima za povedati takšen sebičen cepec brez vesti?

V naslednjih dneh so me “glodale” podobe iz knjige. Vedno bolj se mi je pletla po glavi moja reakcija z odporom. Jasno sem se zavedala, da avtorja obsojam po dolgem in počez. Ker za varanje v mojih očeh NI opravičila. Nekaj pa me je vendarle znova pritegnilo k branju – moja radovednost. Zanimalo me je, kaj je TISTO, kar je prepričalo množice bralcev. In želela sem se spopasti s svojimi predsodki, ter pogledati na svet skozi oči nekoga, katerega moralne vrednote se razlikujejo od mojih.

Kluun je prav gotovo iskren realist. Ogromno dogodkov bi lahko olepšal, da ne bi izpadel tako slab – pa jih ni. Sprašujem se, kakšen je razlog za to iskrenost. Ali ne verjame, da je naredil karkoli narobe in zaradi tega piše s takšno lahkoto? Ali pa čuti, da se mora javno “spovedati grehov” in si zasluži, da ga bralci obsojajo? Skozi celotno zgodbo nisem uspela odgovoriti na to vprašanje, saj nikjer ni jasno pokazal obžalovanja za svoja dejanja. Del mene, ki mu največ pomeni poštenje in nesebična ljubezen, pa vendarle želi verjeti, da zdaj VE in obžaluje sleherno bolečino, ki jo je povzročil s svojimi dejanji. Ta del mene se oklepa iluzije, da je njegovo iskreno priznanje zahtevalo pogum.

Prava zveza je tista, v kateri partnerja ne zanikata svojih lastnih želja. Če imamo nekoga resnično radi, pa moramo biti pripravljeni kdaj pa kdaj postaviti sebe na stranski tir. Stijn pa je večino časa bolj kot na ženino trpljenje sebično mislil na to, kako je ON prikrajšan zaradi njene bolezni.

Kljub vsem napakam, je Carmen Stijna sprejela takšnega, kot je. Kako različne prioritete in moralne norme imamo ljudje! Kar je nekaterim nedopustno, je spet drugim – ne tako velik “greh”. Tudi Carmen je prevarala moža, sicer le enkrat – pa vendar dovolj, da je jasno, da tudi sama ni upoštevala določenih mej.  Zvestoba  ni bila na vrstu njenega seznama prioritet.

Verjamem, da vsi nismo sposobni ljubiti enako močno. Le redki zmorejo ljubiti kristalno čisto, s slehernim vlaknom srca.  Ljubezen ima mnogo obrazov. Nekoč sem nekje prebrala: “Ljubiti je glagol.” Če vzamem kot definicijo, da ljubiti pomeni – dati največ, kar zmoremo, potem verjamem, da je Stijn ljubil svojo ženo v zadnjih tednih njenega življenja. Ko je bila ONA na prvem mestu, ne pa njegovi strahovi, njegove želje in potrebe. Takrat je pokazal nesebičnost. Na koncu knjige se mi je zdelo edino pomembno, da se je ONA počutila ljubljeno, da je bila srečna z njim, da ji je vseeno na nek način znal dati to, kar je potrebovala – da ji je pomagal, da je ŽIVELA, čeprav je umirala.

Carmen in Stijn sta močno zamajala moje predstave o ljubezni. Čeprav so me na začetku konkretno razjezili Stijnovi skoki čez plot, je bilo stran za stranjo bolj očitno, da sta znala drug drugemu dati več, kot bi jima lahko dal kak drug partner. Drug za drugega sta bila PRAVA. Tako je zgodba postavila na glavo mojo teorijo, da je ob  nezvestem partnerju nemogoče biti srečen in izpolnjen.

Moje ogledalo je bil tokrat kup papirja s platnicami – pokazalo mi je moje lastno nesprejemanje in “predalčkanje” ljudi z drugačnimi vrednotami. In to, kar sem videla, mi ni bilo všeč! Ker navsezadnje – kdo sem pa jaz, da koga obsojam?! Čustvena paleta tega zrcala je bila pisana, kot že dolgo ne. Vse od jeze, solz, razmišljanja o življenju in smrti … Samo zares iskrena zgodba, brez maske, lahko zbudi takšno reakcijo. Umetna zgodba se ne more dotakniti človeka na toliko ravneh. Čeprav se zgodba konča s smrtjo, je vendarle na nek način polna upanja. Živeti vsak dan posebej ni le vrstica, zapisana v knjigi priljubljenih citatov, ampak realnost, ki jo je živela Carmen. Njena zgodba je še en dokaz, da imamo VEDNO izbiro. Tudi če smo obsojeni na smrt, se lahko odločimo, da bomo ŽIVELI sleherni dan, ki nam preostane. Velikokrat se počutimo ujete, ampak človek je svobodno bitje in meje, ki so le v naših glavah, lahko  premikamo le sami.


http://www.mladinska.com/tema.aspx?nodeid=4153&docid=360352

Trenutno stanje duha: Zehajoče 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja