Poezija Iz Zaprašenega Arhiva I.

Prešnji teden sem na veliko polnila škatle. Razlog? Selitev v novi domek. Pri praznjenju omar sem razmišljala o tem, kako malo stvari dejansko uporabljam, kako malo potrebuje človek za  preživetje. Bilo je kar nekaj aha-trenutkov (prevod: ko ob najdbi dolgo iskanih predmetov rečeš: “Aha, tukaj si!”). Zmagovalka je bila namizna lučka, ki sem jo iskala vse odkar sem se lansko leto priselila in sem jo že dodala na seznam najbolj misterioznih in nikoli pojasnjenih dogodkov mojega življenja. V enem od predalov je med kupom knjig ležala drobna beležka in kup listov s pesmimi. Najstarejši datum je leto 1999, torej je najstarejša pesem iz prejšnjega tisočletja (le zakaj se nenadoma počutim kot stara ženička? ).
ZAKAJ?

Leteti hočem.
Zakaj mi lomiš krila?
Svobodo hočem.
Zakaj me želiš zasužnjiti?
Zbuditi se hočem.
Zakaj mi podtikaš uspavalne tablete?
Hočem biti jaz.
Zakaj mi ne dovoliš?

Trudim se na vso moč.
Zakaj to ni dovolj?
Zate si natikam maske.
Zakaj ni nobena dovolj dobra?
Dam ti vse.
Zakaj hočeš še več?
Umiram globoko v sebi.
Zakaj tega ne vidiš?

Zakaj si tako slep? Zakaj?

Trenutno stanje duha: Vesela, da sem v vsem tem času zrasla vsaj za nekaj metrov 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja